»Neverjetno je, kako dobri so ljudje in kaj vse slišimo«

Krajinska arhitektka iz Škofje Loke Darja Matjašec je beguncem začela pomagati po pozivu Jureta Poglajna in Davida Zorka, Delove osebnosti leta. S prijateljem sta se domislila, da bi morda tudi v Škofji Loki zbrali nekaj stvari. Ker nista vedela, kako se je treba ustrezno organizirati, vedela pa sta, da se mudi, sta v Ekološki trgovini vprašala, ali lahko na facebooku navedeta, naj ljudje prinesejo tja stvari, ki jih bosta zvečer pobrala. »In potem se je zgodil pravi stampedo. Čez nekaj ur je že na desetine ljudi delilo najino objavo in iz trgovine so poklicali, da imajo s prinesenimi stvarmi za begunce zapolnjen prodajni prostor. Nepričakovano velik odziv dobrih ljudi nas je spodbudil, da smo organizirali iniciativo in jo poimenovali Loka, mesto vseh.« To ni formalizirana organizacija, saj smo v iniciativi ljudje, ki se v svoji profesionalni karieri ukvarjamo s povsem drugimi stvarmi.

Kaj je sporočilo vašega delovanja?

Želimo, da bi bila naša država vključujoča do vseh, ki na našem ozemlju bivajo. Ne gre samo za begunce, gre tudi za socialno šibke državljane in za vse, ki se jim godi krivica. S prostovoljsko humanitarno dejavnostjo poskušamo omiliti stiske ljudi. Politika ne opravlja svojega dela in dopušča, da takšne razmere sploh nastajajo. Naša humanitarna dejavnost je nekaj, kar lahko storimo kot navadni državljani oziroma kot ljudje, ki premoremo nekaj empatije. Pri tem ne gre samo za zbiranje pomoči, ampak za našo aktivno državljansko vlogo na vseh področjih. Trudimo se biti aktivni državljani.

Kako vse lahko pomagate?

Pozorni smo na najmanjše podrobnosti, ki jih lahko ujamemo. V enem izmed nastanitvenih centrov so potrebovali sirupe za izkašljevanje in večanje odpornosti otrok, saj ti niso bili dovolj bolni, da bi jim zdravniki smeli napisati recept. To smo jim dostavili. Pač toliko, kolikor zmoremo. Pri tem upamo, da to pride v javnost in da se nekje kdo od odgovornih na državni ravni zgane in poskrbi za to, da takšnih razmer ne bi bilo.

Vedno napišemo točen seznam, kaj zbiramo, in praviloma se ljudje tega držijo. Že skoraj ni več stvari, ki jih ne bi dostavili do beguncev ali pomoči potrebnim. Če dobimo denar, z njim kupimo tisto, kar morda najbolj manjka.

Imate neposreden stik z begunci?

Imamo ga od prvega dne, ko so begunci prišli na našo mejo. Takrat smo na Obrežju pomagali prek Adre in Slovenske filantropije. Skoraj ni bilo zbirnih in nastanitvenih centrov, kjer ne bi bil kdo iz naše iniciative ali pa ne bi tja peljal zbrane stvari. Kolegi so bili celo na hrvaško-srbski meji in na Lezbosu.

Kaj ob tem zaznavate?

Sedanje razmere nas spravljajo v obup. Čeprav se na primer organizirane skupine, kot je pobuda Staknimo glave, zelo aktivirajo in se družijo z begunci, so ti kljub vsemu zaprti v domovih in centrih. Njihova svoboda je navidezna, saj za svobodo, kot jo poznamo pri nas, potrebuješ denar, lepo obleko in znati moraš vsaj kakšnega od svetovnih jezikov. Tega begunci nimajo. Zato so ujeti in prepuščeni le izjemno prijaznemu osebju, ki v teh domovih in centrih delajo z njimi, ter drugim dobrim ljudem.

Ne razumem, zakaj Slovenija ne zmore prevzeti, denimo, italijanske azilne politike. Oktobra lani je bilo na primer samo v Trstu nameščenih 1000 beguncev, pa ni nihče delal problemov okoli tega, saj za integracijsko politiko stojita vlada in italijanski parlament. Ni dovolj, da so begunci na varnem pred vojno, treba je poskrbeti za njihovo dostojno vsakdanje življenje in ustrezno integracijo.

Kje vidite možnosti za izboljšave – tako državne kot takšne, ki jih vsakdo lahko izpelje?

Možnosti vedno so. Ni nam všeč, da je vlada ves ta čas dopuščala sovražni govor in da se nikoli nihče v najvišjem vrhu ni odzval, ko se je sovražni govor pojavil. Nesprejemljive so izjave nekaterih županov in nesprejemljivi so protesti proti nastanitvenim centrom. To vse bi moral politični vrh obsoditi, v medijih pa se za te izjave in proteste ne bi smel najti prostor.

Država bi morala sprejeti ustrezno azilno politiko in se pri integraciji beguncev zgledovati vsaj po Italiji in Avstriji. Navadni državljani pa si morajo prizadevati za to, da so aktivni, saj lahko tudi aktivno državljanstvo privede do ustreznih političnih odločitev. Ne gre samo za dobrodelnost, ozaveščanje o begunski problematiki, proteste za begunce, organizacije okroglih miz, ampak tudi zato, da vsak sam pri sebi razjasni, kaj lahko stori za blaginjo naše družbe.

Kdo se odziva na vaše pobude?

Včasih koga spoznamo. Neverjetno je, kako dobri so ljudje in kaj vse slišimo. Ljudje kličejo, ali lahko prinesejo stvari šele 18. v mesecu, ker bo šele takrat plača ... Starši pakirajo stvari za begunske otroke s svojimi otroki in jih s tem učijo empatije. In potem ti otroci z njimi prinesejo stvari. Vse to nam daje voljo, da delujemo naprej, ker ima to vsestranske učinke.