Tiskane izdaje
»To, kar živimo, se nam zdi najpomembnejše,« pojasnjuje dr. Damijan Guštin, direktor Inštituta za novejšo zgodovino.
Pri tem – tako kot so mediji v zgodovini od nekdaj – imajo pomembno vlogo družabna omrežja, ki uporabnike nenehno zasipavajo z najbolj tragičnimi in grozljivimi novicami. A to je popačena podoba sveta. O muslimanskih beguncih izvemo samo 0,1 odstotka novic, in še to samo najslabše, opozarja ameriški bloger Mark Manson.
Zgodovinarji veste, da so mediji od nekdaj vplivali na dojemanje sveta. Je z družabnimi omrežji karkoli drugače?
Pomemben prelom je pomenil že tisk. Prej so se novice širile počasneje in bile so bolj selekcionirane. Zdaj smo prežeti z njimi. Nekoč so v Evropi za kitajske vojne izvedeli po dveh stoletjih, zdaj se vojaški udar dogaja pred našimi očmi – na Facebooku. Naša sposobnost absorpcije pa je omejena in mnoštvo informacij, s katerimi nas zasipajo, v nas budi občutek, da je svet kaotičen.
Čeprav je svet boljši in varnejši kot kdajkoli v preteklosti?
Civilizacijski napredek je skozi človeško zgodovino gotovo trend. Si danes lahko predstavljate, da bi se nenadoma pojavila bolezen, ki bi v enem letu pomorila tretjino prebivalstva Slovenije? Pa se je to že zgodilo.
Recimo španska gripa?
Kuga ali pa španska gripa, ja. Umrlo je dvajset milijonov ljudi, približno toliko kot prej v štirih letih vojne. Po nekih objektivnih merilih je današnji svet gotovo veliko bolj obvladan, drugo vprašanje pa je, ali v njem obvladamo sami sebe.
Kako kot zgodovinar, ki veliko časa preživlja v preteklosti, doživljate sedanjost?
Naše dojemanje sveta sledi učinku telefonskih drogov: če so dlje, se zdijo manjši. In obratno. Kar se dogaja nam, je za nas najpomembnejše, določa naš svet. Danes se pogovarjamo o beguncih, pred dobrim desetletjem smo se o enajstem septembru in vojni proti terorizmu. Če na ta dogodek pogledamo z majhne razdalje – to še niti zgodovinska razdalja ni – vidimo, da je enajsti september morda res bil pomemben dogodek v državni politiki ZDA. Ampak po drugi strani je bil le še en dogodek v preteklosti, s katero živimo, nič posebej opredeljujočega več.
Če pa izberemo daljše obdobje, hitro ugotovimo, da dogajanje v preteklosti ni povsem enakomerno; so obdobja, ki so bolj razgibana, in taka, ki so manj. V Evropi je bilo 20. stoletje veliko bolj kaotično in nasilno kot, denimo, 19. stoletje.
Moja profesija mi tako daje nekoliko več zavedanja, da absolutnost sedanjega ni tako absolutna.
Dve svetovni vojni, nevarnost hladne vojne, sovjetska invazija na Madžarsko in Češkoslovaško, ugrabitve letal in terorizem v sedemdesetih letih, balkanska vojna. Tudi takrat so se starši verjetno spraševali, v kakšnem svetu bodo odraščali otroci. Kako upravičene so take bojazni? Nam je pogled v dvajseto stoletje lahko nemara tudi v uteho, da nazadnje le ni bilo tako hudo?
Ti pojavi z zgodovinske perspektive niso nič zelo izstopajočega, seveda pa njihovih dimenzij ne smemo podcenjevati. Ljudje so od nekdaj bežali pred vojno, številne so tudi prisilno izselili. V rimskem imperiju je vsaka državljanska vojna pomenila, da so prebivalce pobili, da so morali bežati ali da so jih izgnali. V dvajsetem stoletju niso bežali samo Judje, bežali so Armenci, bežali so Grki iz Male Azije in po drugi svetovni vojni je bežalo tudi šest milijonov Nemcev. Ne nazadnje, bežali so tudi Slovenci, iz Italije v Jugoslavijo po prvi svetovni vojni, med drugo svetovno vojno in maja 1945.
So takrat bežali vsi ali predvsem tisti, ki so vedeli, h komu se bodo zatekli? Kako so jih sprejemali v različnih državah?
Zelo različno. V različnih državah so imeli različne politike. Judje so iz Nemčije v tridesetih letih množično želeli emigrirati, odhajali so v ZDA, a tudi tam jih niso bili pripravljeni sprejeti kar tako in so določali kvote. Države od nekdaj poskušajo nadzorovati, urejati in omejevati takšne prihode.
Se je človek skozi zgodovino zavedal, da tudi vsak posameznik s svojim ravnanjem in pričakovanji vpliva na dogajanje po svetu? Ali od nekdaj živi v prepričanju, da ga to ne zadeva, da na dogodke v svetu vpliva nekdo drug?
Spomin sega kvečjemu do starih staršev, in ko razmišljamo o prihodnosti, mislimo na vnuke. Obvladujemo ali vsaj poskušamo obvladovati predvsem svet, ki nas obdaja. In ko nekaj dosežemo, gremo težko nazaj. Zaradi kriz ponavadi izgubimo morda deset odstotkov pridobljenih privilegijev, a to mnogi doživljajo kot hud pretres, in to se kaže v družbi. Človek je resda prilagodljivo bitje, ampak ne prilagaja se brez pretresov.
Spopadamo se z velikim valom beguncev, precej večjim kot kdajkoli doslej – vsaj po našem živem spominu. Radi bi jih sprejeli, toda – ali smo se zato pripravljeni odreči privilegijem?
Ko bodo begunci z nami deset let, bo razburjenje v evropskih družbah precej manjše. Res pa je, da množina spremeni kakovost stvari. Če je množica beguncev obvladljiva, se odzivamo drugače, kot če ni; enako velja, če je kulturna razlika manjša. Dokler bo želelo v neko državo vstopiti zgolj deset tisoč beguncev, jih bodo povsod vzeli; v ljudeh bo prevladalo dobro.
Ko pa jih pride milijon, se razmere spremenijo, pojavijo se samozaščitni argumenti in tudi objektivni problemi, povezani z njihovo namestitvijo in finančno vzdržnostjo skrbi zanje. Bolj kot država prevzema nase obveznost, da skrbi za begunce, bolj je vse skupaj podvrženo tudi regulativi.
Ali je pomembno tudi,
Mladi moški so bili od nekdaj pomembno gibalo družbenega dogajanja. Danes so informacije globalne – vsakdo lahko na spletu virtualno vidi, kje bi živel, zato so tudi pričakovanja večja. Povsod. Na začetku prejšnjega stoletja so mladi slovenski fantje odhajali v Ameriko. Zdaj odhajajo mladi Afričani.
Tisti, ki se ukvarjajo z vojnami, pravijo, da je od mladih moških odvisno, ali se bo vojna zgodila ali ne. Vsaj delu njih je treba dati priložnost, perspektivo, upanje. Njihovo nezadovoljstvo je tisto, ki svet požene v kaos.
