Nezadovoljstvo s pisanjem Dela v beograjskih krogih
Cestna afera: Afera, ki jo je odkrilo Delo in je tako mobilizirala vso Slovenijo, da se je utrašilo celo partijsko vodstvo
Odpri galerijo
Mitja Ribičič kot predsednik Zveznega izvršnega sveta je odziv Slovenije na cestno afero označil kot mitingaštvo. Foto Svetozar Busič/Fotodokumentacija Dela
Čeprav je bilo pisanje časopisov v nekdanjih Jugoslaviji praviloma pod budnim očesom politike, pa tudi uredniki in novinarji so bili bolj ali manj pod vplivom samocenzure – vedeli so, do kod sega meja kritičnosti do oblasti – je Delu že v prvih desetih letih izhajanja uspelo povzročiti razburjenje in slabo voljo med politiki.
Najbolj znameniti tovrstni »dosežek » se je Delu posrečil pri znameniti cestni aferi, ki jo je odkrilo oziroma »ustvarilo« prav uredništvo Dela. Julija 1969 sta zaradi odločitve zvezne jugoslovanske vlade slovenski avtocesti oziroma hitri cesti Vrhnika –Postojna–Razdrto in Hoče–Levec izpadli iz predloga investicij. Ko je nepojmljivo odločitev razkrinkal uvodnik v Delu, je v Sloveniji zavrelo. Začela se je cestna afera, prvi veliki upor zagovornikov gospodarske reforme iz leta 1965 in nasprotnikov centralizma. Kot je v knjigi Junaki svinčenih časov zapisal Vlado Šlamberger, ki se je o tem pogovarjal z Jakom Koprivcem, ki je bil tedaj urednik notranjepolitične in gospodarske redakcije Dela, je konec šestdesetih let slovenska skupščina sprejela zakon o modernizaciji ceste Šentilj–Nova Gorica. Najprej naj bi začeli graditi cestna odseka Vrhnika–Postojna–Razdrto in Hoče –Levec. Denar za gradnjo avtoceste Vrhnika–Postojna je na priporočilo zveznega izvršnega sveta (ZIS) Mednarodna banka za obnovo in razvoj že odobrila, za financiranje drugih delov pa naj bi denar zagotovila kasneje. Vendar zvezna vlada, kljub prejšnjemu dogovoru, pri končnem sklepanju na zadnji seji pred poletnimi počitnicami julija 1969 tega ni podprla, ampak je denar Mednarodne banke preusmerila v financiranje nekaterih drugih jugoslovanskih investicijskih projektov.
Delo je 23. julija 1969 po Tanjugu objavilo nevtralno, skoraj neopazno vest o tem na zadnji strani. ZIS je Mednarodni banki predlagal, naj sodeluje pri kreditiranju avtocest Beograd–Novi Sad in Sarajevo–Zenica ter cest prvega reda Peć–Priština in Bar–Ulcinj. V Tanjugovi vesti ni bilo nikjer zapisano, da so zaradi te odločitve zvezne vlade izpadle »slovenske« ceste. Kot se je spominjal Jak Koprivc, nočni urednik verjetno prav zato tej vesti ni namenil kake posebne pozornosti.
Je pa zato v redakciji Dela zavrelo že čez dva dni, 25. julija. Koprivc se v Šlambergerjevi knjigi spominja: »Okoli poldneva je v moj pisarno v prvem nadstropju stare Delove palače na Tomšičevi 3 še bolj vihravo, kot je imel sicer navado, prišel Aleksander Javornik – Klemen. Na veliko je proti meni mahal s nekakšnim papirjem in vznemirjeno govoril, za kako resno stvar gre. Klemen je bil moj namestnik in je bil odličen profesionalec, za seboj je imel desetletja različnih novinarskih in političnih izkušenj in zato ni bilo naključje, da se je dobro zavedal, kaj pomeni tekst, ki ga je prinesel, in kaj vse lahko povzroči. V bistvu je bil to uvodnik, nekakšna vsakodnevna uredniška opredelitev do najpomembnejših dogodkov. Besedilo je napisal Niko Isajevič, ki ni veljal za novinarja iz prvih Delovih vrst. Isajevič se je pojavil s kritičnim, ekskluzivnim pisanjem proti sklepu zvezne vlade, da Sloveniji ne pripada denar za financiranje cestnega križa, in to prej kot vsi Delovi strokovnjaki za promet in ceste, oziroma notranjo politiko in gospodarstvo. Isajevič je tedaj pisal predvsem o turizmu, se spominja Jak Koprivc.
»Veliko pozneje mi je general Alojz Žokalj, ki je bil tedaj vodilna osebnost republiškega cestnega sklada, povedal, da je bil on eden od glavnih Isajevičevih informatorjev. Dejstvo je, da je bil Isajevič prvi, ki je na Delo prinesel informacijo o nepričakovani, pravzaprav šokantni odločitvi zvezne vlade. O tem nas pred tem ni obvestil nihče iz vlade niti gospodarske zbornice, prav tako so molčali politični forumi. Veliko pozneje je slovenski prometni minister in član Kavčičeve vlade Boris Vadnal priznal, da so vsi odgovorni v Sloveniji, tudi Stane Kavčič, za sklep ZIS zvedeli šele iz Dela. Z Javornikom sva še enkrat prebrala Isajevičev tekst in obema je bilo jasno, da smo pred težko in odgovorno uredniško odločitvijo. Objava komentarja, ki neposredno in povsem odkrito napada zvezno vlado, bi lahko bila razumljena tudi kot napad na predsednika ZIS, Slovenca Mitjo Ribičiča. Z Javornikom sva šla do glavnega urednika Draga Selingerja in odgovornega urednika Dušana Benka,« se še spominja Koprivc.
Vsi štirje so prebrali uvodnik Nika Isajeviča in se potem nekaj časa nemo gledali. Drago Selinger najprej ni mogel verjeti, kar je prebral in se je spraševal, ali je sploh mogoče, da so sklep sprejeli brez vednosti in ob morebitni odsotnosti Mitje Ribičiča. Začudenje je bilo še toliko večje, ker so tedaj vsi v Sloveniji cestni križ pojmovali kot nekakšen skupni projekt nacionalnega pomena. Glavni urednik Selinger je po nekajminutnem molku odšel k posebnemu telefonu, ki je omogočal najhitrejšo povezavo z najvišjimi funkcionarji. Klical je tedanjega predsednika slovenskega izvršnega sveta (vlade) Staneta Kavčiča in ga spraševal, ali je vse to z odločitvijo zvezne vlade res. Kavčič mu je pritrdil. Selingerja je tedaj zanimala tudi Ribičičeva vloga in kaj si on sam misli o tem, in po pričevanju Jaka Koprivca naj bi mu Kavčič odgovoril zgolj z »ne vem«.
Delo je uvodnik objavilo in zjutraj je Slovenija vzkipela. Delo je v naslednjih dneh vztrajno poročalo o cestnem vprašanju, objavljalo podatke o prometnih razmerah v Jugoslaviji in z dejstvi dokazovalo upravičenost do denarja za ceste. Delo je objavljalo fotografije z dolgimi kolonami na znamenitih Kačjih ridah med Planino in Postojno, pa tudi nekatere prometne nesreče so povezovali s slabimi cestami. Zato je Delo nekaj dni pozneje precej kritiziral tudi Edvard Kardelj, češ da je v kampanji za ceste igralo na najbolj občutljiva čustva.
Aleksander Javornik je napisal posebno oster komentar, v katerem je dokazoval gospodarsko zapostavljenost Slovenije v tedanji Jugoslaviji. Konec julija je Kavčičeva vlada na izredni seji sprejela kritično in odklonilno stališče do ravnanja zvezne vlade in od nje zahtevala, naj še enkrat odloča o denarju za ceste. Poročilo z izredne seje republiške vlade je Delo opremilo z nenavadno velikim naslovom v treh vrstah, česar ni naredilo vse do redizajna leta 2011. Karikaturist Milan Maver pa je narisal veliko karikaturo z Mitjo Ribičičem in križem na ramenu, ki je simboliziral njegove težave s slovenskim cestnim križem.
Ta popolna enotnost slovenske politike in gospodarstva, ki se je tako odločno postavila proti sklepu beograjske vlade, ni mogla v tistih časih ostati brez odziva edine politične sile: Zveze komunistov. V začetku avgusta se je izvršni biro jugoslovanske komunistične partije sestal na Brionih in ostro kritiziral odziv Slovenije: »Zveza komunistov ne more sprejeti metode pritiska in jo ima za škodljivo za naš demokratični razvoj, za mednacionalne in medrepubliške odnose, za stabilnost našega družbenega sistema in so v tem smislu oblike in metode, po katerih so posegli v Sloveniji ob sklepu ZIS o financiranju cest, nesprejemljive.«
V Delu so bili osupli zaradi ostrine nasprotovanja partijskega vrha. Drago Selinger in Jak Koprivc sta bila poklicana na sestanek najožjega slovenskega političnega vodstva, kjer so prebrali podroben magnetogram brionskega plenuma. Spoznali so, da proti Sloveniji tedaj niso nastopili samo politiki iz drugih krajev Jugoslavije, temveč tudi slovenski člani izvršnega biroja ZKJ. Mitja Ribičič, ki se je čutil najbolj napaden, je ravnanje v Sloveniji označil kot mitingaštvo. Edvard Kardelj pa je v slovenskem vključevanju ulice v reševanje državnih in medrepubliških zadev videl največjo nevarnost za federacijo.
Cestna afera je bila napoved kasnejšega obračuna z reformističnimi silami v Sloveniji, ki jih je predstavljala Kavčičeva vlada.
Najbolj znameniti tovrstni »dosežek » se je Delu posrečil pri znameniti cestni aferi, ki jo je odkrilo oziroma »ustvarilo« prav uredništvo Dela. Julija 1969 sta zaradi odločitve zvezne jugoslovanske vlade slovenski avtocesti oziroma hitri cesti Vrhnika –Postojna–Razdrto in Hoče–Levec izpadli iz predloga investicij. Ko je nepojmljivo odločitev razkrinkal uvodnik v Delu, je v Sloveniji zavrelo. Začela se je cestna afera, prvi veliki upor zagovornikov gospodarske reforme iz leta 1965 in nasprotnikov centralizma. Kot je v knjigi Junaki svinčenih časov zapisal Vlado Šlamberger, ki se je o tem pogovarjal z Jakom Koprivcem, ki je bil tedaj urednik notranjepolitične in gospodarske redakcije Dela, je konec šestdesetih let slovenska skupščina sprejela zakon o modernizaciji ceste Šentilj–Nova Gorica. Najprej naj bi začeli graditi cestna odseka Vrhnika–Postojna–Razdrto in Hoče –Levec. Denar za gradnjo avtoceste Vrhnika–Postojna je na priporočilo zveznega izvršnega sveta (ZIS) Mednarodna banka za obnovo in razvoj že odobrila, za financiranje drugih delov pa naj bi denar zagotovila kasneje. Vendar zvezna vlada, kljub prejšnjemu dogovoru, pri končnem sklepanju na zadnji seji pred poletnimi počitnicami julija 1969 tega ni podprla, ampak je denar Mednarodne banke preusmerila v financiranje nekaterih drugih jugoslovanskih investicijskih projektov.
Delo je 23. julija 1969 po Tanjugu objavilo nevtralno, skoraj neopazno vest o tem na zadnji strani. ZIS je Mednarodni banki predlagal, naj sodeluje pri kreditiranju avtocest Beograd–Novi Sad in Sarajevo–Zenica ter cest prvega reda Peć–Priština in Bar–Ulcinj. V Tanjugovi vesti ni bilo nikjer zapisano, da so zaradi te odločitve zvezne vlade izpadle »slovenske« ceste. Kot se je spominjal Jak Koprivc, nočni urednik verjetno prav zato tej vesti ni namenil kake posebne pozornosti.
Isajevičev uvodnik
Je pa zato v redakciji Dela zavrelo že čez dva dni, 25. julija. Koprivc se v Šlambergerjevi knjigi spominja: »Okoli poldneva je v moj pisarno v prvem nadstropju stare Delove palače na Tomšičevi 3 še bolj vihravo, kot je imel sicer navado, prišel Aleksander Javornik – Klemen. Na veliko je proti meni mahal s nekakšnim papirjem in vznemirjeno govoril, za kako resno stvar gre. Klemen je bil moj namestnik in je bil odličen profesionalec, za seboj je imel desetletja različnih novinarskih in političnih izkušenj in zato ni bilo naključje, da se je dobro zavedal, kaj pomeni tekst, ki ga je prinesel, in kaj vse lahko povzroči. V bistvu je bil to uvodnik, nekakšna vsakodnevna uredniška opredelitev do najpomembnejših dogodkov. Besedilo je napisal Niko Isajevič, ki ni veljal za novinarja iz prvih Delovih vrst. Isajevič se je pojavil s kritičnim, ekskluzivnim pisanjem proti sklepu zvezne vlade, da Sloveniji ne pripada denar za financiranje cestnega križa, in to prej kot vsi Delovi strokovnjaki za promet in ceste, oziroma notranjo politiko in gospodarstvo. Isajevič je tedaj pisal predvsem o turizmu, se spominja Jak Koprivc.
»Veliko pozneje mi je general Alojz Žokalj, ki je bil tedaj vodilna osebnost republiškega cestnega sklada, povedal, da je bil on eden od glavnih Isajevičevih informatorjev. Dejstvo je, da je bil Isajevič prvi, ki je na Delo prinesel informacijo o nepričakovani, pravzaprav šokantni odločitvi zvezne vlade. O tem nas pred tem ni obvestil nihče iz vlade niti gospodarske zbornice, prav tako so molčali politični forumi. Veliko pozneje je slovenski prometni minister in član Kavčičeve vlade Boris Vadnal priznal, da so vsi odgovorni v Sloveniji, tudi Stane Kavčič, za sklep ZIS zvedeli šele iz Dela. Z Javornikom sva še enkrat prebrala Isajevičev tekst in obema je bilo jasno, da smo pred težko in odgovorno uredniško odločitvijo. Objava komentarja, ki neposredno in povsem odkrito napada zvezno vlado, bi lahko bila razumljena tudi kot napad na predsednika ZIS, Slovenca Mitjo Ribičiča. Z Javornikom sva šla do glavnega urednika Draga Selingerja in odgovornega urednika Dušana Benka,« se še spominja Koprivc.
Nekajminutni molk
Vsi štirje so prebrali uvodnik Nika Isajeviča in se potem nekaj časa nemo gledali. Drago Selinger najprej ni mogel verjeti, kar je prebral in se je spraševal, ali je sploh mogoče, da so sklep sprejeli brez vednosti in ob morebitni odsotnosti Mitje Ribičiča. Začudenje je bilo še toliko večje, ker so tedaj vsi v Sloveniji cestni križ pojmovali kot nekakšen skupni projekt nacionalnega pomena. Glavni urednik Selinger je po nekajminutnem molku odšel k posebnemu telefonu, ki je omogočal najhitrejšo povezavo z najvišjimi funkcionarji. Klical je tedanjega predsednika slovenskega izvršnega sveta (vlade) Staneta Kavčiča in ga spraševal, ali je vse to z odločitvijo zvezne vlade res. Kavčič mu je pritrdil. Selingerja je tedaj zanimala tudi Ribičičeva vloga in kaj si on sam misli o tem, in po pričevanju Jaka Koprivca naj bi mu Kavčič odgovoril zgolj z »ne vem«.
Delo je uvodnik objavilo in zjutraj je Slovenija vzkipela. Delo je v naslednjih dneh vztrajno poročalo o cestnem vprašanju, objavljalo podatke o prometnih razmerah v Jugoslaviji in z dejstvi dokazovalo upravičenost do denarja za ceste. Delo je objavljalo fotografije z dolgimi kolonami na znamenitih Kačjih ridah med Planino in Postojno, pa tudi nekatere prometne nesreče so povezovali s slabimi cestami. Zato je Delo nekaj dni pozneje precej kritiziral tudi Edvard Kardelj, češ da je v kampanji za ceste igralo na najbolj občutljiva čustva.
Ribičičev »križev pot«
Aleksander Javornik je napisal posebno oster komentar, v katerem je dokazoval gospodarsko zapostavljenost Slovenije v tedanji Jugoslaviji. Konec julija je Kavčičeva vlada na izredni seji sprejela kritično in odklonilno stališče do ravnanja zvezne vlade in od nje zahtevala, naj še enkrat odloča o denarju za ceste. Poročilo z izredne seje republiške vlade je Delo opremilo z nenavadno velikim naslovom v treh vrstah, česar ni naredilo vse do redizajna leta 2011. Karikaturist Milan Maver pa je narisal veliko karikaturo z Mitjo Ribičičem in križem na ramenu, ki je simboliziral njegove težave s slovenskim cestnim križem.
Ta popolna enotnost slovenske politike in gospodarstva, ki se je tako odločno postavila proti sklepu beograjske vlade, ni mogla v tistih časih ostati brez odziva edine politične sile: Zveze komunistov. V začetku avgusta se je izvršni biro jugoslovanske komunistične partije sestal na Brionih in ostro kritiziral odziv Slovenije: »Zveza komunistov ne more sprejeti metode pritiska in jo ima za škodljivo za naš demokratični razvoj, za mednacionalne in medrepubliške odnose, za stabilnost našega družbenega sistema in so v tem smislu oblike in metode, po katerih so posegli v Sloveniji ob sklepu ZIS o financiranju cest, nesprejemljive.«
V Delu so bili osupli zaradi ostrine nasprotovanja partijskega vrha. Drago Selinger in Jak Koprivc sta bila poklicana na sestanek najožjega slovenskega političnega vodstva, kjer so prebrali podroben magnetogram brionskega plenuma. Spoznali so, da proti Sloveniji tedaj niso nastopili samo politiki iz drugih krajev Jugoslavije, temveč tudi slovenski člani izvršnega biroja ZKJ. Mitja Ribičič, ki se je čutil najbolj napaden, je ravnanje v Sloveniji označil kot mitingaštvo. Edvard Kardelj pa je v slovenskem vključevanju ulice v reševanje državnih in medrepubliških zadev videl največjo nevarnost za federacijo.
Cestna afera je bila napoved kasnejšega obračuna z reformističnimi silami v Sloveniji, ki jih je predstavljala Kavčičeva vlada.
