Ni šlo zgolj za obnavljanje ruševin

Silvester Gabršček je peti častni občan tolminske občine. Rojeni Zatolminec si je najvišje občinsko priznanje prislužil za skrb pri ohranjanju kulturne dediščine Soške doline in strokovno pomoč pri popotresni obnovi profane in sakralne arhitekture. Danes je vodja sektorja za nepremično kulturno dediščino na kulturnem ministrstvu.

Popotresna obnova se precej omenja v povezavi z obnovo kulturne dediščine Posočja. Bi v teh dolinah obnovili toliko znamenitosti in dediščine brez potresa?

Mislim, da je bil v tem smislu potres leta 1998 dobrotres. Tudi zato, ker je pretresel značaj tukajšnjih ljudi in odprl pore, da je začelo kliti življenje. Nobenega posebnega načrta takrat nisem imel, ampak sem kot rojak čutil dolžnost, da se ohrani življenje. Posoška dolina je bila v 20. stoletju prizadeta bolj kot katera koli druga dežela na Slovenskem zaradi vojn, naravnih nesreč in dveh totalitarnih režimov. To je v ljudeh ubilo ustvarjalnost. Kdor je želel uspeti, je moral drugam. Ta zatolčenost je bila vidna navzven. Včasih sem Tolmince zbadal, da je njihovo geslo pust' me stat'. Potres je iz nedrij potegnil nekaj, kar je kazalo sledi zelo visoke kulture. Čutil sem dolžnost, da ljudem od Vršiča do Godoviča vrnemo samozavest. Tukaj je seveda mesto Idrija nekakšna izjema.

Tako, kot se je izkazala država po potresu, se v 20. stoletju ni izkazala nobena pred tem. Ni šlo samo za obnavljanje ruševin, ampak je pripravila tudi razvojni program, da se ohranijo lokalne značilnosti. Primer posrečene obnove je vas Tolminske Ravne. Samo čakam, da se bodo vanjo vrnile družine, kakor se je to zgodilo v Čadrgu. Me pa še zelo skrbi demografska podoba teh krajev, ki je podobna sliki goratih naselij v Evropi.

Kaj bi bilo treba še ohraniti?

Najbolj ogrožena je ljudska arhitektura. Povsod pri nas, v Posočju še posebno. Italijani so Tolminu spremenili podobo. Včasih je bila naša spomeniška služba preveč toga in je pripomogla k temu, da so se ljudje odločali za novogradnjo namesto za obnovo starega. Tako je v Trenti, da o Breginjskem kotu niti ne govorimo. Drugo je kulturna krajina. Narediti moramo vse, da se ohranijo pašniki z vsem svojim izročilom. Veliko planin je na novo oživelo prav po potresu. Velik zalogaj ostaja Baška grapa. Za vsakodnevno življenje pa bi se morali čim prej lotiti predora Hotavlje–Cerkno in tesneje sodelovati s Furlanijo - Julijsko krajino v navezavi s Koroško.

S čim opravljenim ste najbolj zadovoljni?

Kot meč v srcu me je bolelo, da Tolminski muzej ni bil samostojen. Trajalo je veliko let, toda danes je to strokovna institucija s svojo težo v mednarodnem prostoru. Če ne bi bil samostojen zavod, bi ostal izložbeno okno Goriškega muzeja. Bal sem se tudi, da bo cerkev na Javorci samo spomin iz otroštva. Pa je bila obnovljena že pred potresom. Danes je ohranjen biser. Otroške sanje so tudi obnova pokopališč, znamenj, rovov in bunkerjev iz prve svetovne vojne. Zdelo se mi je, da kličejo po nekem spoštovanju.

Kakšen je bil ta čas razkorak med lokalnimi in vašimi željami ter realnostjo v proračunu?

Če vidiš, da imajo ljudje resne namene in željo za delo, potem je to že temeljni kamen, na katerem se splača graditi. Vlaganje zaradi make-upa ob takšnih in drugačnih dogodkih je kratkega veka. Če bomo preudarni in ustvarjali, se da še veliko postoriti. Denarja danes ni nič manj, kot ga je bilo nekoč. Problem je pri razporejanju. Tukaj nismo vedno svoji gospodarji. Pri nas je veliko odvisno od vladnih koalicij, zelo pa nas tepe državni dolg. Še vedno je preveč miselnosti, da država mora.