Tiskane izdaje
Ljubljana - Novoimenovani ljubljanski nadškof in metropolit Stane Zore je ob današnjem prazniku sv. Frančiška vodil slovesno mašo v frančiškanski cerkvi na ljubljanskem Tromostovju, kjer je doslej deloval kot vodja slovenskih frančiškanov.
Po slovesnem prihodu duhovnikov in ministrantov skozi cerkveno ladjo je polna cerkev vernikov pred začetkom maše z aplavzom pozdravila novico današnjega dne, da je papež Frančišek za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita imenoval dosedanjega provincialnega ministra slovenskih frančiškanov Zoreta, piše Slovenska tiskovna agencija.
Ta se je vernikom zahvalil za pozdrav in jih prosil, naj vsak dan tako združijo roke, a ne v ploskanje, temveč v molitev. Svoje imenovanje pa je komentiral z besedami: »Čudna so Božja pota, upam, da ve, kaj dela.«
V pridigi med današnjo mašo na praznik ustanovitelja redovnikov frančiškanov Frančiška Asiškega je Zore poudaril, da nam ta svetnik s preloma iz 12. v 13. stoletje govori tudi danes, v začetku tretjega tisočletja.
Ko je Frančišek pel o lepoti stvarstva in s stvarstvom hvalil Boga, je bil slep in izčrpan od bolezni, zaznamovan z Jezusovimi ranami in je potem v kratkem tudi umrl. Ko je sam na nek način stopil v telesno temo, je začel peti o soncu in lepoti vsega okoli njega, kajti njegov pogled ni izhajal iz luči, ki je prihajala v njegove oči, njegov pogled je bil pogled srca, je dejal Zore.
Po Zoretovih besedah je bil Frančišek zazrt v Boga, ta zazrtost pa ga ni ločila od resničnosti. Kot je pojasnil, je hotel Frančišek Jezusa Kristusa videti v njegovem pomanjkanju, v njegovem uboštvu, v tem učlovečenem Bogu pa je tudi začel živeti kot brat vsem.
Kot poudarja Zore, namreč pristna duhovnost ne more ostati odmaknjena v pobožnih molitvah in lepih obredih, vse to je sicer potrebno, vendar se mora duhovnost tudi utelesiti, kakor se je utelesila Frančiškova duhovnost. Frančišek je namreč iz pogleda, uprtega v Boga, vedno znova videl človeka v njegovi konkretnosti, ranjenosti - naj si je bil to nekdo, ki je oblačil pisana oblačila, ali pa revež na cesti, ki mu je dal, kar je mogel, kajti na ta način je vrnil Bogu, kar mu je posodil, pojasnjuje Zore.
Tako nas po Zoretovih besedah Frančišek tudi danes vabi, naj gremo od oltarja v svet in imamo odprte oči za brate in sestre ter tako utelešamo evangelij.
