Obsojenci naj ostanejo v svojem okolju

Centrom za socialno delo (CSD) se obeta ena naloga manj. Vsaj pri resocializaciji zapornikov. Pravosodno ministrstvo je namreč pripravilo predlog zakona o probaciji, s katerim se je država zavezala, da bo na nacionalni ravni poskrbela za nekatere obsojence.


Gre za obsojence na krajše zaporne kazni. Po podatkih pravosodnega ministrstva je pri nas v 80 odstotkih primerov storilcem izrečena zaporna kazen do dveh let. Te kazni je mogoče že zdaj nadomestiti, denimo z delom v splošno korist, vendar na ministrstvu ugotavljajo, da se z izvrševanjem teh alternativnih oblik ukvarja preveč organov (CSD, tožilstva, sodišča, zapori, policija), ki so praviloma že tako in tako preobremenjeni z drugim delom, zato ni enovitega pristopa pri obravnavi takšnih obsojencev.

Korak v pravo smer

Po novem naj bi bilo drugače. Ali kot pravi pravosodni minister Goran Klemenčič: »Odpiramo prostor za delno prenovo slovenskega kaznovalnega sistema. Kam nas bo to pripeljalo, ne vemo, upam pa si reči, da probacija ne more biti korak v napačno smer.«

In kaj sploh je probacija? Vodja službe za probacijo pri pravosodnem ministrstvu, ki obstoja od oktobra, Danijela Mrhar Prelić, pravi, da gre pri probaciji za to, »da se oseb, ki so obsojene na kratke zaporne kazni, ne izvzame iz njihovega okolja in se jim s tem še dodatno poslabša položaj. Predvideno je, da te osebe ostanejo v svojem okolju, kazen pa odslužijo z alternativnimi oblikami kazni. Storilec tako še naprej deluje in živi v svojem okolju, pri tem pa je na nek način omejen s tem, da mora izpolniti določene obveznosti, ki jih določita bodisi tožilstvo bodisi sodišče. Denimo da gre na obvezno zdravljenje odvisnosti, da mora obiskovati psihološke posvetovalnice in podobno. Lahko pa se mu določi tudi delo v splošno korist.«

Manj povratnikov

Uprava za probacijo bi na podlagi zakona, ki naj bi ga državni zbor sprejel aprila prihodnje leto, bila organ v sestavi pravosodnega ministrstva in naj bi imela pet uradov, in sicer v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru in Novem mestu. V njej naj bi bilo zaposlenih od 45 do 50 ljudi različnih znanj, ki se že zdaj ukvarjajo z obsojenci in njihovo ponovno vključitvijo v okolje. Za delo uprave bi na leto namenili od 1,7 do dva milijona evrov, za prva tri leta delovanja uprave je denar zagotovljen in evropskih sredstev. Naloge uprave bodo poleg organiziranja in nadzora dela v splošno korist tudi svetovanje sodnikom in tožilcem pri določanju pravične kazni, nudenje pomoči predčasno odpuščenim ter tistim, ki se bodo po prestani kazni vključevali v običajno življenje. Pri tem bo njihov glavni cilj, kot pravi Mrhar Prelićeva, da obsojeni kaznivega dejanja ne ponovi. S sistemom želijo vzpostaviti tudi enovito prakso obravnave storilcev kaznivih dejanj, povezati vse službe, ki se ukvarjajo z izrekanjem sankcij, ter usposobiti kader za takšno obravnavo.

Zadnji v EU

Po Klemenčičevih besedah smo sicer »zadnja država ne samo v EU, ampak tudi med državami članicami Sveta Evrope, ki tovrstne službe nima«. Največja dodana vrednost probacije po njegovih besedah bo, da bomo z njo razbremeniti zapore, posledično pa tožilstva in sodišča, na kar kažejo izkušnje iz tujine. Z njo bi prenovili tudi sedanji sistem dela v družbeno korist, ki sicer že obstaja, a ne deluje optimalno, je dodal Klemenčič.