Tiskane izdaje
Ljubljana - Specializirano državno tožilstvo (SDT) je lani doseglo 99-odstotno obsodilnost. Njegov vodja si ne želi, da bi bila stoodstotna, saj bi to pomenilo, da je nekaj narobe. Bančni kriminal je poseben izziv - tudi zaradi kratkega spomina vpletenih.
Nekatere nekdanje vodilne bančnike, ki so v kazenskih postopkih, sodišče naslavlja gospod, in ne obtoženi, kot določa zakon. Je to slabo znamenje za tožilstvo?
To ni slabo znamenje za tožilstvo, to je slabo znamenje za vse. Če smo že slovensko družbo pripeljali do popolne razslojenosti, potem je toliko slabše, če se to kaže tudi z različnim naslavljanjem ljudi na glavni obravnavi. Popolnoma vseeno je, ali človek, ki ima status obdolženca, pred sodiščem nastopa v Armanijevi obleki ali ponošenih kavbojkah. Ne glede na funkcijo, ki jo je ta človek opravljal ali jo še vedno opravlja, mora za sodnika na sodišču ostati obdolženi, in ne gospod.
Uspeha kazenskega pregona v bančnih zadevah si ne upate napovedati. Zakaj?
Dejstvo je, da so kazenski postopki pri organizirani kriminaliteti oziroma njihov izid veliko bolj predvidljivi, kot to velja za gospodarski ali bančni kriminal. Meja med poslovnim tveganjem in kaznivim dejanjem je v praksi velikokrat težko dokazljiva. Problemov pri pregonu bančnega kriminala je več. Opraviti imamo z zahtevnim in specifičnim področjem, s katerim se organi odkrivanja in pregona sistematično in podrobneje spoznavamo zadnja štiri leta, sodišča pa to šele začenjajo. Posamezne oškodovane banke so zadržane, ko gre za sodelovanje s policijo in tožilstvom. Pričam na sodišču zaradi strahu pred izgubo službe pogosto zbledi spomin. Med bančniki velja nezapisana cehovska solidarnost. Zgodi se, da banka sama sploh ne ve, ali je bila oškodovana, zato je to treba dokazovati z izvedenskimi mnenji. Direktni naklep, ki ga moramo dokazovati, dokazujemo z analizami pisne komunikacije med vpletenimi, ki je velikokrat pomanjkljiva in zdaj tudi nedosegljiva. Na nobeni kreditni pogodbi ne piše, da se je neko inkriminirano ravnanje storilo zavestno in hote, ampak se to kar se da, bodisi vsebinsko bodisi formalno, zakrije.
Koliko so tožilcem pri preiskavi bančnega kriminala v pomoč banke?
Do ovadb oziroma naznanil, ki so jih podale banke, smo lahko tudi kritični. Pri dosedanjih naznanilih je bila kvantiteta pred kvaliteto. Po drugi strani pa nekatere banke v državni lasti do danes niso podale še nobene kazenske ovadbe. V mnogih primerih so banke naznanjale kazniva dejanja poslovne goljufije, ki naj bi jih storili izključno kreditojemalci. Vendar se je kmalu pokazalo, da gre za vsaj utemeljen sum zlorabe položaja, ki so ga storile odgovorne osebe v banki. Argumentom bank, da same oziroma njihove pravne službe nimajo dovolj strokovnega znanja za prepoznavanje kaznivih dejanj, ne verjamem. Če pa ga že nimajo, imajo na razpolago najboljše odvetniške družbe.
Lani je SDT doseglo 99-odstotno obsodilnost, človek bi dejal, da ste skorajda na cilju. Večina je obsojena zaradi gospodarskega kriminala.
Niti kot tožilec niti kot državljan si ne želim stoodstotne obsodilnosti, saj bi to kazalo, da je s pravnim sistemom nekaj narobe: ali sodišča nekritično obsojajo ali pa tožilstvo preganja samo tista dejanja, pri katerih je prepričano v obsodilno sodbo, ne pa tudi tistih, pri katerih je kaznivo dejanje težko dokazati. Lanski odstotek obsodilnosti je od deset do 20 odstotkov višji od povprečja. Zagotovo so rezultati posledica strokovnega in trdega dela tožilcev in strokovnih sodelavcev, pa tudi kakovostno opravljenih sodnih preiskav.
Do cilja je zagotovo še nekaj korakov, katerih?
Moramo nadaljevati in vztrajati na začrtani poti. Tožilce moramo opremiti z ekonomskim znanjem in strokovnimi sodelavci, ki obvladajo računovodsko in finančno stroko.
Tudi zaradi večje uspešnosti finančnih preiskav?
Od uveljavitve zakona do danes smo vložili 12 tožb v skupni višini več kot 21 milijonov evrov. Do danes so sodišča odločila o dveh tožbah, pri obeh v našo korist. Lani so sodišča na naš predlog začasno zavarovala 185 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi, kar nam pokaže dejansko sliko o višini nezakonitega premoženja, s katerim se ukvarjamo. In število vloženih tožb je odvisno od števila finančnih preiskav. Te lahko izvajajo vsa tožilstva v državi, v praksi pa nekatera tožilstva niso uvedla še nobene. Toda vse prihodnje aktivnosti bodo odvisne od odločitve ustavnega sodišča, ki presoja ustavnost zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.
Poleg bančnega kriminala je za SDT poseben izziv tudi korupcija v zdravstvu. Zaradi nje ste vložili zahtevo za preiskavo 15 oseb, obsega 400 strani in 20.000 strani listinske dokumentacije. Kakšen je izkupiček?
Zadevo ima v rokah tožilec Iztok Krumpak, ki je v primer vložil veliko znanja in truda. Predkazenski postopek je trajal skoraj dve leti, saj je bilo treba zaseči in analizirati dokumentacijo v različnih zdravstvenih ustanovah v Sloveniji. Korupcijska kazniva dejanja potekajo praviloma med osebami, ki se ne čutijo žrtve v kazenskopravnem smislu in zato niso pripravljene niti prijaviti dejanja niti sodelovati pri preiskovanju, kar je osnovni vzrok za težko dokazovanje korupcije. Toliko težje je to v nekih tradicionalno hierarhično zgrajenih sistemih, ki temeljijo na močni avtoriteti posameznikov v tej organizaciji. Prijavitelj je zato praviloma izločen iz poslovnega okolja, v katerem je deloval, kar lahko pripelje do njegovega ekonomskega in socialnega propada.
Šestmesečni zakonski rok, v katerem morate opraviti preiskavo, je za tožilce problem. Zakaj je ta rok prekratek?
Glede šestmesečne preiskave bom poskušal biti jasen. Ta rok je zgolj mrtva črka na papirju. Vsem, ki so se kadar koli v praksi ukvarjali z gospodarsko in bančno kriminaliteto, je jasno, da se ti postopki ne morejo končati v šestih mesecih. Zaradi obsežnosti primera, zahtevnosti tematike in odvisnosti od izvršitve zaprosil za mednarodno pravno pomoč v tujini. Poleg tega se v praksi srečujemo s problemom, da so sodniki, ki delajo na gospodarskih oziroma bančnih zadevah - predvsem v Ljubljani - zelo obremenjeni. Zato sem večkrat predlagal, za zdaj neuspešno, takšno organizacijo sojenja, ki bi omogočila, da se določeni sodniki ukvarjajo zgolj in samo z zadevami gospodarskega in bančnega kriminala, ki jih na sodišče vloži SDT.
Pravosodno ministrstvo ob napovedi sprememb zakona o kazenskem postopku ne napoveduje podaljšanja tega roka. Pravi, da imate tožilci možnost vložitve neposredne obtožnice.
Vložitev neposredne obtožnice v nekaterih primerih ni niti formalno možna, ker zakon tega ne dopušča. V večini primerov pa je treba pred vložitvijo obtožnice pridobiti določene podatke in dokaze bodisi v Sloveniji bodisi v tujini ter preveriti določena dejstva. Vlaganje obtožb brez trdnih dokazov na področju gospodarskega in bančnega kriminala, kjer sodna praksa še ni izoblikovana, pomeni za tožilstvo hazardiranje, ki si ga ne sme privoščiti. Glede na dosedanjo prakso sodišč v drugih zadevah pa sem prepričan, da če bi se odločili za neposredno vlaganje obtožb, bi bile te v 90-odstotkih vrnjene v preiskavo, če že ne zavržene.
Minister Klemenčič je napovedal prekvalifikacijo naklepa pri gospodarski kriminaliteti. Kaj to pomeni za tožilčevo delo?
Spremembe glede dokazovanja naklepa gredo v pravi smeri, vendar jih bomo dobili najmanj deset let prepozno. Države, po katerih se zgledujemo, denimo Avstrija in Nemčija, pri kaznivem dejanju zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti ne zahtevajo direktnega naklepa. Te spremembe pa ne bodo veljale za postopke, ki jih zdaj vodimo.
Minister Klemenčič pravi, da je napredek pri pregonu najzahtevnejših primerov gospodarske, bančne in korupcijske kriminalitete še vedno počasen.
Tudi tožilci si želimo, da bi se nekateri postopki končali hitreje, vendar to ni odvisno samo od nas. Bolj kot dolgotrajnost postopkov vzbuja skrb, da se korupcijska kazniva dejanja ne prepoznavajo in da je še vedno premalo zavedanja o njihovi nevarnosti oziroma škodljivosti za delovanje pravne države.
