Obvezni delež za umetnost v javnih naložbah

Ljubljana – Javnega denarja za nakupe likovnih del je vse manj, zanemarljivo malo je tudi zasebnih sponzorjev, zato je bilo v zadnjem desetletju več pobud za sistemsko ureditev financiranja, ki pa niso padle na plodna tla. Ponovno se je poskusa lotil predsednik parlamentarnega odbora za kulturo Dragan Matić, ki pri javnih investicijah predlaga obvezni delež za nakup likovnih del.

Dragan Matić, član SMC, je v ponedeljek kot prvi podpisani v parlamentarno obravnavo posredoval predlog za spremembo zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK). Novela predvideva 1,25-odstotni delež za likovna dela od naložb v prenove ali novogradnje v vrednosti do deset milijonov evrov in odstotek za naložbe nad tem zneskom. Ta delež bi veljal za javne investitorje, javnopravne osebe, ki jih obvezuje javno naročanje za novogradnje ali obnove nepremičnin v javni lasti.

Zavezanci

Kaj to natančno pomeni, je za Delo pojasnil Matić: »Ti zavezanci bi morali del sredstev konkretne investicije nameniti za nakup likovnih del oziroma likovno opremo v projektih, financiranih ali sofinanciranih z javnim denarjem, ali v projektih javno-zasebnega partnerstva, za katere je po zakonu nujno gradbeno dovoljenje.« Dodal je, da umetniški delež v javnih investicijskih projektih ne bi bil obvezen v nekaterih primerih, kot so službena ali počitniška stanovanja, mejni prehodi in gospodarska javna infrastruktura, razen zelenih in drugih javnih površin ter z gospodarsko javno infrastrukturo povezanih nepremičnin, ki so splošno dostopne in namenjene vsem prebivalcem (javne čakalnice in podobno).

Ker bi obvezni delež za umetnine podražil investicije, ki jih plačujejo davkoplačevalci, se morda zdi, da gre za novi davek. Matić to zanika, češ da ukrep glede na krog zavezancev (javnopravne osebe) ne more biti davek, ker da bi moral javni investitor rezervirati sredstva za likovno opremo. Investicije naj bi se po njegovih besedah efektivno podražile za največ pol odstotka in še to šele po prehodnem obdobju (zakon naj bi uveljavili postopno v štirih letih), v katerem bi bilo mogoče vse investicije načrtovati, vključno s sredstvi za likovno opremo. Z likovnimi deli bi opremili stavbo, v katero se investira, ali neposredno okolico stavbe. Vsekakor bi morale biti umetnine dostopne javnosti.

Najmanj polovico tako rezerviranih sredstev naj bi porabili za likovna dela, do polovice pa lahko tudi za arhitekturne natečaje ali zaščito kulturne dediščine, torej za stroške, ki so že zdaj vključeni v investicije.

Za umetnike in skupnost

Kakšen je namen te novele zakona? Predvsem naj bi oživila trg umetnin, ki ga ni, in s tem omogočila zaslužek umetnikom in arhitektom ter kulturno obogatila javne prostore. Od tega bi imela korist širša skupnost.

V preteklosti so zasebna in javna podjetja oziroma ustanove precej kupovali umetnine – ponekod so ustvarili dragocene zbirke –, kar pa je v zadnjih letih skoraj popolnoma zamrlo. V socializmu so za nakupe umetnin skrbele kulturne skupnosti na republiški in na lokalnih ravneh. Dragan Matić o tem pravi: »Da obvezni delež za umetnost v današnjem času vzbuja pomisleke, veliko pove o tem, kam smo kot sodobna družba prišli. Zaradi zavedanja pomembnosti umetniškega deleža v investicijah – to je kultiviranosti investitorjev in talenta arhitektov oziroma likovnih ustvarjalcev – imamo zdaj nekaj čudovitih kulturnih spomenikov, ki jih s ponosom razkazujemo turistom. Prav bi bilo, ko bi kaj podobnega lahko zagotovili tudi javnim prostorom, namenjenim našim sodobnikom in našim zanamcem. Predvideni ukrep bi imel tudi z vidika kulturnega turizma splošen in dolgoročen pozitiven učinek.«

Na vprašanje, kam bi se stekal delež denarja od investicij, dr. Matić odgovarja, da se denar ne bo stekal nikamor. »Predlagana novela ne uvaja zapletenega in dragega sistema izvajanja s kakimi posebnimi skladi ali novimi institucijami ali zaposlitvami v obstoječih institucijah (kar so predvidevali nekateri podobni predlogi v preteklosti).« Sredstva bi moral javni investitor rezervirati znotraj vsake naložbe. In kako naj bi potekala izbira likovnih del? Bi bila prepuščena investitorju? Investitor bi moral poskrbeti za »javni poziv za izbiro, nato pa izpeljati odkup likovnih del, ki naj bi jih med prijavljenimi izbrala strokovna komisija«. Komisija naj bi dela izbirala po merilih, določenih v predlogu zakona, kot so umetniška kakovost, primernost njihove umestitve v prostor in skladnost z razpoložljivimi sredstvi.

Po zgledu iz tujine

Tak način financiranja umetnosti in umetnikov v tujini že dolgo poznajo. Že pred drugo svetovno vojno so ga uvedli na Švedskem, Norveškem in v ZDA, po vojni pa tudi v Italiji, Franciji, Nemčiji, Kanadi, Avstriji, na Finskem in Nizozemskem. Z umetniškimi deli so posebno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja bogatili mestna središča. V nekaterih državah je delež za umetnost obvezen, z zakonom je določena tudi njegova višina, v drugih je delež priporočljiv in prav tako njegova višina. Zakonsko obvezen je, recimo, v Avstriji, Italiji, Franciji in Kanadi, kjer je z zakonom predpisan tudi delež. Delež za umetnost je v posameznih državah različen, od 0,5 do 2 odstotka vrednosti investicije.

V zadnjih letih so bili med pobudniki uvedbe deleža od naložbe za umetnost umetniki, leta 2011 tudi takratna ministrica za kulturo Majda Širca. Skupaj s še štirimi poslanci Zaresa so predlog zakona, ki je bil medresorsko usklajen, poslali v vladno proceduro, obravnavali naj bi ga le še v parlamentu. Razmere so se spremenile, Širca ni bila več ministrica in z zakonom ni bilo nič. Delež za umetnost podpira tudi Mestna občina Ljubljana, ki ga je vključila v strategijo razvoja kulture mesta 2016–2018.

Kako kaže predlogu zakona o deležu za umetnost to pot? Matić meni, da bistveno bolje kot v preteklosti, saj je usklajen tako s ključnimi ministrstvi kot tudi s ključnimi ciljnimi javnostmi. Sprejeli naj bi ga oktobra. Po njegovih besedah je tudi drugačen od vseh prejšnjih poskusov, »ki so bili hvalevredni«. Razlikuje se predvsem v tem, da ne zahteva novih zaposlitev in je administrativno preprostejši, zato ima tudi realnejšo podlago za uveljavitev.