Tiskane izdaje
Ljubljana – Povprečno so v razredu dva ali trije učenci, katerih eden od staršev je alkoholik, ugotavlja raziskava, v kateri je sodelovala tudi Slovenija. Samo tretjina teh otrok ima trajne posledice. V veliko pomoč jim je že samo pogovor z vrstniki ali katerokoli odraslo osebo.
»Ko sem bil star tri leta, je moj oče začel piti. Pil je vse več, pretepal me je, včasih mi je kaj tudi zlomil. Mami in bratu si tega nisem upal povedati. Pozneje mi je prepovedoval druženje z mamo, ker da je ona kriva za vse. Bilo je hudo, veliko avtomobilov je razbil, pogosto je bežal pred policijo. Bilo je zelo kruto. Ko se je zvečer vrnil domov, je brez razloga pretepel mami in mene, brata se ni upal, ker je vedel, da ga bo on udaril nazaj. Ko smo se ločevali, je bilo vse huje, pil je skoraj vsak dan. Z mami sva se preselila k njenim staršem, kjer sva živela leto dni. Od takrat, ko smo se ločili, ga nisem več videl. Tudi nočem ga videti. Še vedno imam tako zamero, kot sem jo imel takrat. Nikoli več ga nočem videti, ker mi je pustil take posledice. Težko se učim, to je največji problem. Velikokrat tudi težko zaspim, saj mi misli odletijo v čas, ko me je pretepal,« je pojasnjeval šestnajstletnik, član Alateena, skupnosti najstnikov, ki jih je prizadelo pitje alkohola družinskih članov ali njihovih bližnjih prijateljev.
Vsak sedmi do deseti otrok povprečno živi v družini z vsaj enim staršem alkoholikom, ugotavljajo v vseevropski raziskavi, v kateri je sodelovala tudi Slovenija in ki jo je včeraj predstavila dr. med. Nena Kopčavar Guček, specialistka družinske medicine: »To pomeni, da sta v enem razredu pravzaprav lahko dva ali trije. Ker so tako zaprti, drug za drugega ne vedo, jim je nerodno, to skrivajo.« Eden od treh je zaskrbljen zaradi nasilnosti staršev. Poleg nasilja v družini je med posledicami življenja v družini alkoholika tudi poslabšanje uspeha v šoli in to, da so otroci staršev alkoholikov pogosteje hospitalizirani, njihov čas hospitalizacije je daljši, cena zdravljenja pa za tretjino višja. Zato je zgodnja intervencija nujna, pri čemer po besedah Kopčavar Gučkove lahko pomaga prav vsakdo. Raziskava namreč kaže, da so skoraj vsi otroci staršev alkoholikov svoje težave nekomu že zaupali, najpogosteje sošolcu, sestri (pogosteje kot brat) ali odraslemu človeku, ki ni član družine, pogosto so to starši prijateljev. Pogovor jim je pomagal, da so se nekoliko distancirali od problema ter premagali stigmo. »Že samo to, da se usedemo z njimi, da jih poslušamo, tudi če se ne angažiramo maksimalno, da smo jim opora, ena stalnica, lahko pomeni zelo veliko za njihovo poznejše življenje in manjšo oškodovanost«, trdi Kopčavar Gučkova. Prav temu se med drugim lahko zahvalimo, da samo tretjina otrok, ki živi z alkoholikom, nosi trajne posledice.
Tudi zakon o nasilju v družini predvideva, da je vsakdo, ki ve za nasilje nad otrokom, mlajšim od dvanajst let, to dolžan prijaviti. »Preveč tolerantna družba smo,« nadaljuje Kopčavar Gučkova. Alkoholikov je približno šestkrat manj, kot je problematičnih pivcev, spomni prof. dr. Marko Kolšek, ki doda, da je pitje alkohola problem družbe. In ne policije, kar poudari tudi Miha Vovko: »Tukaj mi sami, razen svetovanj, ki jih izvajamo, ter tega, da se vsaki zadevi posvetimo in da poskušamo priti stvarem do dna, težko naredimo kaj več«.
