Tiskane izdaje
Ljubljana − Polovica kazenskih postopkov se konča brez glavne obravnave. Pogajanja o priznanju krivde tako kažejo dobre rezultate. Toda to še ne pomeni, da ima amerikanizacija postopka samo pozitivne plati.
Pogajalski instituti, ki pri nas veljajo od maja leta 2012, so po prepričanju generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja lahko kontroverzni. Oba instituta - sklenitev sporazuma o priznanju krivde in priznanje krivde na predobravnavnem naroku - gotovo skrajšujeta trajanje postopkov, zmanjšujeta njihove stroške in obremenjenost sodišč, hkrati pa skrivata tudi določene pasti in anomalije. Gre za subjektivizacijo kazenskega prava, in bolj ko gre v takšno smer, več je težav z različnimi interpretacijami.
Na tožilstvu so ob analizi dela v preteklem letu ugotovili, da so se v primerjavi z letom 2013, ko je v dveh tretjinah primerov pogajanja o priznanju krivde predlagal državni tožilec, leta 2014 pogajanja v pretežnem delu začela na pobudo obrambe. Odvetnik Marko Bošnjak meni, da so z novimi instituti zadovoljni predvsem odvetniki, ki so v srcu bolj trgovci kot zagovorniki temeljnih človekovih pravic. Ljubljansko okrožno sodišče pa je 1. decembra uvedlo pilotni projekt (še bolj) pospešenega obravnavanja kazenskih zadev.
Projekt za ekspresni postopek
Posebno hitro – za poseben učinek. Tako bi lahko strnili poskus največjega sodišča v državi, ki je začelo izvajati projekt pospešenega obravnavanja kazenskih zadev. Ob priznanju krivde obdolženega bi lahko sodišče postopek končalo celo v nekaj urah.
Avtor projekta je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik. Torej sodišča, ki ima že nekaj izkušenj s priznanjem krivde obdolženih na predobravnavnih narokih, ki se sicer na leto srečuje s tisoč do 1200 novimi kazenskimi zadevami. Analiza, ki so jo opravili po dveh letih, ko so posebej za to ustanovili poseben predobravnavni referat, je pokazala, da je priznanj krivde na teh narokih veliko, zelo malo pa je predhodnih sporazumov o priznanju krivde med tožilci in obdolženci.
S pospešenim sojenjem bi se lahko kazenski postopki, v katerih so obdolženci pripravljeni priznati krivdo in sprejeti kazen, še precej skrajšali in bi jih lahko v primeru 48-urnih pridržanj celo izpeljali v nekaj urah. Osumljenci ali obdolženi, ki krivdo priznajo, pa se morajo pred tem s podpisano izjavo odpovedati pravici do vložitve ugovora zoper obtožnico, osemdnevnemu roku za pripravo obrambe, saj želijo, da se predobravnavni narok na sodišču čim prej izvede tudi zato, ker nameravajo krivdo priznati. Seveda je to mogoče le, če ima obdolženi že svojega zagovornika ali pa mu ga po uradni dolžnosti zagotovi sodišče.
Dežurni sodniki za vse
Da bi lahko ta projekt izvedli, so na ljubljanskem okrožnem sodišču zdaj na razpolago štirje sodniki, med njimi Pogačar, ki bodo vsak dan od 16. do 22. ure in ob dela prostih dnevih na voljo za izpeljavo »hitrega« sojenja. Od državnih tožilcev in zagovornikov bo odvisno, kako se bodo na to možnost odzvali. »Gre za poskus, ki nikogar v nič ne sili. Možnost hitrega postopka obstaja že danes, ta pride v poštev tako za obdolžene kot tiste, ki so v pridržanju ali priporu. Izhodišče projekta je, da že v zgodnjih fazah postopka spodbudimo stik med osumljencem oziroma obdolžencem, odvetnikom in tožilcem. Če bodo vsi omenjeni presodili, da je interes za 'hitro' delovanje, ki predvideva priznanje krivde in sprejetje kazni, potem bo na sodišču navzoč dežurni sodnik, da bi lahko to izpeljali,« pojasnjuje Pogačnik.
Za hitrost ni vse primerno
Za zdaj je takšna možnost predvidena za vse kazenske postopke in za vsa kazniva dejanja, čeprav ni pričakovati, da bi brez sodne preiskave na hitro opravili tudi s težjimi in bolj zapletenimi primeri. Primerni se zdijo, denimo, za kazniva dejanja tatvin. Toda posebej pomembno je, da imajo vsi vpleteni ves čas in v vseh fazah postopka možnost, da se premislijo, in da postopek teče naprej po normalnih, in ne ekspresnih sodnih poteh, pravi Pogačnik.
Iz statistike tožilstva za preteklo leto izhaja, da so se o priznanju krivde pogajali s 335 obdolženci, kar v primerjavi s preteklim letom pomeni 50-odstotni porast. Sporazume o priznanju krivde so sklenili z 248 obdolženci, kar je sicer manj kot leta 2013.
Ni mogoče o vsem barantati
Odvetnik Marko Bošnjak pa je do pogajanj o priznanju krivde, tako kot del stroke, precej kritičen. Po njegovem je to institut, katerega edini resnični namen je pospešiti obravnavanje zadev in tako razbremeniti pravosodni sistem. »To samo po sebi ne bi bilo nič slabega, če ne bi s tem ogrožali nekaterih temeljnih ciljev kazenskega postopka. Najprej poudarjam, da posameznikova osebna svoboda ne bi smela biti predmet, o katerem je dopustno barantati. Prav tako je obdolženec postavljen v položaj implicitne prisile: ali priznati dejanje, ki ga morda niti ni storil, ali pa se boriti za svoj prav in tvegati bistveno strožjo kazen. To zadnje je še toliko bolj očitno v trenutni klimi, v kateri sodišča večinoma raje obsodijo, kot oprostijo. Primerjalne izkušnje kažejo na številne zlorabe, ki jim najbrž ne bomo ušli niti pri nas. Izpogajana obsodba tudi nima kaj dosti skupnega z resnico, ki jo iščemo v postopku, ali pa z namenom kaznovanja. Ne smemo se slepiti, da bi lahko sodišče resno in onkraj razumnega dvoma preverilo, ali je obdolženec sploh storil, kar je priznal. Prav tako dogovorjena kazen nima nujno dosti skupnega s pravičnostjo, temveč je bolj plod pogajalskih spretnosti in interesov strank,« meni Bošnjak.
Z novostjo so lahko zadovoljni tožilci in sodniki, saj so delno razbremenjeni, enako tudi tisti odvetniki, ki so po srcu bolj trgovci kot zagovorniki temeljnih pravic, opozarja Bošnjak. »Srečni so obdolženci, ki so si tako izgovorili milejšo kazen. A opozoriti kaže, da so sistemi, ki so protagonisti izpogajanih priznanj, večinoma neučinkoviti pri obvladovanju kriminalitete, hkrati zelo represivni (le grožnja s strogo kaznijo stimulira k priznanju), vsaj z vidika socialne pravičnosti pa je njihova legitimnost dvomljiva.«
