Tiskane izdaje
Ljubljana – Do 15. februarja bodo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) zbirali komentarje in pripombe v javni razpravi o noveli zakona o socialnem varstvu, ki bo podlaga za že zelo dolgo pričakovano reorganizacijo centrov za socialno delo.
Cilj reorganizacije centrov za socialno delo (CSD) je po besedah ministrice Anje Kopač Mrak vrniti socialno delo med ljudi, kamor spada. Na spletni strani MDDSZ je objavljen osnutek zakona, ki je podlaga za reorganizacijo. To je ministrica uvrstila med svoje prioritete, napovedovali pa so jo že tudi njeni predhodniki.
Reorganizacija bo nedvomno velik zalogaj v vseh pogledih, tako glede vzpostavitve novih struktur kot tega, da se utečejo delovni procesi. Pomanjkljivosti sedanje ureditve so, ugotavljajo na ministrstvu, da vsi centri delajo vse, ne glede na velikost in število zaposlenih, ob tem, da je teh, denimo, v metliškem CSD komaj pet, v mariborskem pa 88. Slabost je tudi pomanjkanje specializacije, kar povzroča težave zlasti pri reševanju zahtevnejših primerov, na primer odvzemu otrok. Centri so kadrovsko podhranjeni, socialni delavci rešujejo vloge o pravicah iz javnih sredstev in jim zato zmanjkuje časa za terensko delo. Kot precej pereč problem izpostavljajo dejstvo, da med centri ni enotne prakse, zato vsi uporabniki ne dobijo enakih storitev.
Vtis je, da si na ministrstvu od reorganizacije precej obetajo, pravijo tudi, da je do sprememb manj odpora, kot ga je bilo v preteklosti. Nekatera vprašanja pa bo še treba dodelati.
Infografika: Delo
Lokalne enote ostajajo
Namen reorganizacije je zagotoviti enak standard vsem uporabnikom, torej poenotiti delovanje, izboljšati dostopnost storitev, poenostaviti upravne postopke in s tem razbremeniti strokovne delavce, povečati učinkovitost in kakovost dela.
Na ministrstvu zagotavljajo, da bodo ohranili prednosti sedanje ureditve in lokacije ter celo okrepili strokovno avtonomijo centrov, bo pa po novem struktura dvonivojska.
Osnovna mreža 62 lokalnih centrov za socialno delo, v katerih je danes 1169 zaposlenih in ki bo še naprej vstopna točka za vse pravice, bo torej ostala, najbrž se bo odprla celo še kakšna nova pisarna. Se bodo pa nekatere naloge iz teh enot prenesle na območne CSD, ki jih bo 16. V teh bodo skupne službe za pravne, finančne in računovodske zadeve ter informatiko za vse lokalne centre. Zdaj ima, na primer, vsak CSD svoj informacijski sistem, po novem pa naj bi bili vsaj na ravni območnih CSD sistemi enotni. Območni centri bodo še usklajevali izvajanje storitev, pod njihovim okriljem bodo delovali strokovni mobilni timi s koordinatorji za preprečevanje nasilja v družini, delo v splošno korist in drugo ter intervetna služba.
Ena od prednosti takšne ureditve naj bi bila tudi, da bodo vodje centrov razbremenjeni številnih poslovnih nalog in bodo lahko več časa posvečali strokovnemu delu. Želijo si več terenskega dela, zamislili so si mobilne enote, popoldansko delo centrov, da bi se bolj približali ljudem.
Novi informativni izračuni
Pomembna novost bo uvedba informativnih izračunov za letne pravice. Upravičenec bo moral oddati samo prvo vlogo za otroški dodatek, subvencijo vrtca, državno štipendijo, šolske malice in kosila, po tem pa bo avtomatično periodično dobil izračun, na katerega se bo, kot pri dohodnini, lahko pritožil. Tako prosilcem ne bo treba vlog oddajati vsako leto. Območni centri bodo imeli enoto, ki bo odločala o vlogah za pravice iz javnih sredstev, ki so »neproblematične«, torej birokratske, in ne strokovne. Teh je več kot 80 odstotkov vseh vlog.
Za odločanje o denarni socialni pomoči in varstvenem dodatku pa bodo še naprej pristojni centri v okolju prosilca, saj ta ponavadi potrebuje temeljitejšo strokovno obravnavo in podporo na več področjih. Ministrica Anja Kopač Mrak je ob predstavitvi zakona napovedala tudi, da nameravajo vpeljati koncept ključne osebe. Ta bo družini ali posamezniku, ki se bodo obrnili na CSD, pomagala reševati njihove težave.
Šele čez dobro leto
Namen centralne enote CSD, ki bo imela sedež v Ljubljani in bo samostojni pravni subjekt, bo pomoč pri načrtovanju politik in razvoju socialnega varstva. Zagotavljala naj bi podporo tako centrom kot ministrstvu. Izvajala naj bi izobraževanja, statistične analize in raziskovalno delo, prijavljala evropske projekte ter skrbela za poenotenje praks. Prevzela bi tudi strokovne zadeve, ki so manj pogoste, denimo posredovanje informacij o mednarodnih posvojitvah.
»Optimiziramo za boljšo učinkovitost, ne za zmanjševanje stroškov,« je poudarila ministrica Anja Kopač Mrak, ki pričakuje, da bo novela zakona sprejeta še spomladi, po tem pa bi se začeli procesi sistemizacije, preoblikovanja sedanjih in vzpostavitve območnih enot, pri tem pa upa na sodelovanje najboljšega kadra.
Kadrovska podhranjenost in pomanjkanje programov
»Zavedamo se, da je treba narediti nekaj na področju delovanja centrov za socialno delo, ampak ne moremo čakati na reorganizacijo. Kritično je zdaj. Ne vemo, kako bomo preživeli ta čas, v tem trenutku,« je izpostavila Darja Kuzmanič Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije. Po njenem mnenju bo nova struktura, kakor so si jo zamislili na ministrstvu, potrebovala od tri do pet let, da bo zaživela. »Mi pa potrebujemo rešitve zdaj. Že vrsto let opozarjamo na hudo kadrovsko podhranjenost, zlasti strokovnih delavcev. Ne vem, ali lahko sploh izvedemo reorganizacijo ob sedanji kadrovski strukturi,« se je odzvala na predlog zakona o socialnem varstvu.
Darja Kuzmanič Korva. Foto: Leon Vidic
Glede centralnih enot jih skrbi, da se zadeve zelo centralizirajo in da so pobrali naloge SCSD, inštituta za socialno varstvo in socialne zbornice. To se jim ne zdi primerno, saj nekdo, ki je podrejen ministrstvu, njegovim odločitvam ne bo nasprotoval. S to odvisnostjo lahko postane socialno varstvo zelo ranljivo in odvisno od vsakokratne politične volje.
»Ne moremo se strinjati, da to pomeni izboljšanje storitev za uporabnike. Mi imamo standard storitve in normative, ki jih je priznala že ministrica Cotmanova leta 2008. To pomeni, da bi vsak strokovni delavec moral delati po standardu, inšpekcije pa bi ga morale nadzorovati. Dejstvo pa je, da smo bili že takrat, leta 2008, za 30 odstotkov kadrovsko podhranjeni. Z reformo iz let 2011 in 2012 pa je postalo še huje. Bojim se, da z enakim številom ljudi kljub drugačni organiziranosti ne moremo doseči cilja, da bodo uporabniki dobili več in boljših storitev, da bodo strokovni delavci res lahko na terenu,« je dejala sekretarka SCSD in poudarila, da so upali, da bo reorganizacija izpeljana tako, da se bodo pogovarjali, kako bodo probleme, ki jih imajo danes, reševali v sistemu. »Na centrih se, na primer, ukvarjamo z vedno mlajšimi otroki, ki imajo težave v duševnem zdravju, z zasvojenostjo, čustvene in vedenjske motnje. A nimamo neke mreže, ki bi se z njimi ustrezno ukvarjala. Čakalne dobe za svetovanje so zelo dolge, ni pedopsihiatrov, ni specialistov za tovrstno pomoč. Po drugi strani ni programov za obravnavo demence v domačem okolju. Ni skrbnikov. Ni programov za migrante. Če bi dobili nove programe in nov kader, bi se temu lahko reklo reorganizacija. Tako pa problemi ostajajo nerešeni še naprej,« je strnila Darja Kuzmanič Korva.
Več usposabljanja
»Cilj centrov za socialno delo je, da bi ljudje, ki prihajajo po podporo, rešili svoje stiske in ponovno nadzorovali svoje življenje. Za to potrebujejo strokovne delavce, ki najbolje delajo, če se lahko vsakemu res temeljito posvetijo. Ko za človeka zaradi preveč primerov nimajo več dovolj časa in ga zato zgolj napotijo k izpolnjevanju formularjev za denarno socialno pomoč, pri njem zelo verjetno ne bodo nikoli rešili temeljnih problemov, ki jih ima, to pa ni vedno samo materialna stiska. Zaradi prehudega birokratskega postopka in premalo časa za pogovor z ljudmi so na to nekateri delavci pozabili, zato so v očeh marsikoga lahko videti kot nekakšni inšpektorji, ki poberejo osnovne podatke, vendar ne rešujejo temeljnih težav, kar je zelo v nasprotju z načeli socialnega dela,« je opozorila dr. Liljana Rihter s fakultete za socialno delo.
Po njenem mnenju je zato ključno, da z reorganizacijo zagotovijo več strokovnih delavcev, ki bi delali manj birokratsko. »Z več časa bi omogočili tudi več terenskega dela, ki je pomembno zaradi prepoznavanja stisk ali zagotavljanja pomoči, kjer nekdo nečesa ne zmore ali ne zna. Smiselno bi bilo omogočiti, da ena oseba vodi ljudi skozi vse postopke, in ne krepiti prakse podajanja spisov in ljudi iz pisarne v pisarno. Če koga s težavami vedno novi strokovni delavec sprašuje o stiskah, je to zanj toliko bolj stresno.«
Prepričana je, da bi strokovni delavci potrebovali tudi veliko več dodatnega vseživljenjskega usposabljanja, saj je čedalje več novih družbenih problemov. »Vrniti center ljudem, kot pravijo pri ministrstvu, je visokoleteč cilj. Če ne bo dovolj osebja, ga ne bodo dosegli.«
