Tiskane izdaje
Ines Kavgič je mlada prostovoljka, ki se je pred kratkim vrnila iz Gane, kjer je šest tednov animirala šoloobvezne otroke v njihovem prostem času. Prostovoljno delo v tej zahodnoafriški državi jo je naravnost navdušilo. Kljub temu je svojo izkušnjo strnila v trpke besede: »Ko sem odhajala, sem mislila, da jim bom pomagala. Odkar sem se vrnila, se počutim neizmerno krivo, ker sem od njih prejela desetkrat več, kot sem jim lahko dala«.
Eden glavnih stereotipov, s katerimi se prostovoljci odpravljajo v tujino, je zasidran v evropocentričnem pogledu na svet. Kaže se v trdni veri, da odhajajo pomagat in da bodo tam reševali svet. »Nikoli ne greste pomagat. Če mislite, da boste rešili svet, se motite, in na koncu boste razočarani,« svari 31-letni Urban Presker, vodja mladinskih programov na nevladni organizaciji Voluntariat, ki je zadnja leta kot prostovoljec med drugim delal na Poljskem, v Grčiji in v Indiji.
Prostovoljni projekti sicer naredijo marsikaj dobrega - denimo, zgradijo šolo v vasici v Kongu. A bolj od neposrednega cilja, gradnje šole v Kongu, ki bi jo - in to s precej manjšimi sredstvi! - lahko zgradili tudi domačini sami, so koristi prostovoljstva posredne: so v tem, da prostovoljci spoznajo kulturo dežele, v katero se odpravijo, pa tudi kulture drugih prostovoljcev, saj ti praviloma prihajajo iz kar se da različnih koncev in krajev sveta.
»Pod črto je poglavitni družbeni cilj prostovoljstva povezovanje ljudi oziroma zbliževanje sveta,« pripoveduje Urban Presker. »Obstaja program Mladi v akciji, ki ga financira evropska komisija in je namenjen mobilnosti mladih Evropejcev. Eden njegovih glavnih ciljev je medkulturni dialog. Ko se mladostnik vrne s takšnega programa, ima kar naenkrat prijatelje iz Škotske, Poljske, Španije, Nemčije, cele Evrope. Španija kar nenadoma ni več ni oddaljena podoba na zemljevidu, ampak imate prijatelja Španca. Kar je program Erasmus naredil na študijski ravni, program Mladi v akciji izvaja na prostovoljski ravni: združuje Evropo in gradi evropsko identiteto. Evropa ni več nekaj abstraktnega, ampak skozi tak program postaja dejansko združena. Enako Afrika ni več Afrika, ampak je prijatelj v Gani, prijateljica v Togu itn.«
Prav opisana mednarodna razsežnost je poglavitna razlikovalna poteza med mednarodnim prostovoljstvom in prostovoljnim delom v lokalnem gasilskem društvu. »Delo v drugi kulturi, z ljudmi z drugačnim načinom razmišljanja razblinja stereotipe o tujih kulturah,« pripoveduje Urban Presker. Delo v tujini pusti na prostovoljcu neredko trajen pečat: »Drugače začnete gledati na svojo lastno kulturo, lastne vrednote, pride do procesa reevalvacije lastnega pogleda na svet.
Prostovoljno delo za plačilo
Minimalna definicija prostovoljstva se glasi, da gre za neplačano delo. Toda ta hip neka Slovenka pod okriljem Združenih narodov opravlja prostovoljno delo na Zelenortskih otokih, za katerega prejema plačo 1.800 evrov mesečno. Zelo priljubljen program Evropske prostovoljne službe (EVS), ki ga financira evropska komisija, prostovoljcem krije stroške prehrane, nastanitve, žepnino in 90 odstotkov potnih stroškov odhoda v tujino in vrnitve nazaj. Spet kaki drugi programi od vas terjajo, da si hrano, ali pa vsaj potne stroške, krijete sami. Skratka, oblike prostovoljnega dela so kar se da pestre.
Ker gre v večini primerov za odhod v tujino, znaša spodnja starostna meja 18 let. Toda mednarodno izkušnjo lahko doživite tudi, če še niste polnoletni - kratko malo tako, da se udeležite mednarodnega tabora v Sloveniji, na katerega se zgrinjajo udeleženci iz vseh delov sveta. Nasprotno pa prostovoljstvo ne pozna zgornje starostne meje. »Letos bomo poslali tri starejše prostovoljce, stare nad 50 let, v Italijo, kjer bodo pomagali pri pripravi ekološkega zemljevida Rima,« pojasnjuje Urban Presker. V prostovoljskih vrstah delujejo tudi upokojenci. »Med njimi je eden, ki je praktično nenehno na poti od dela v eni do dela v drugi državi. Skorajda nemogoče ga je dobiti v Sloveniji.«
Profil slovenskega prostovoljca
Povprečni slovenski prostovoljec je dekle, ki je študentka ali diplomantka družboslovne, najpogosteje socialne usmeritve, in je stara okoli 24 let.
Podobno kot so slovenski študentje ne repu Evrope pri izkoriščanju programa Erasmus, bi lahko slovenski prostovoljci glede na razpoložljiva sredstva veliko več delali v tujini. Med razlogi za nezadostno zanimanje za prostovoljno delo v tujini Urban Presker na prvo mesto postavlja pomanjkanje tradicije, zlasti odsotnost tako imenovanega gap yeara, v katerem se mladi po končani srednji šoli (ali v Izraelu po končanem obveznem služenju vojaškega roka) in pred študijem odpravijo za leto dni v tujino - bodisi potovat, bodisi delat v okviru prostovoljstva.
Voluntariat je resda največja slovenska nevladna organizacija, ki pošilja prostovoljce v tujino, ni pa edina: obstajajo še Pot, Mladinski informacijski center, Zdravniki brez meja idr. V bazi Voluntariata je okoli 2000 projektov, ki se jih je mogoče udeležiti in delo, ki ga je možno opravljati, je temu ustrezno sila raznovrstno. In sploh ni nujno, da delate v državah »globalnega juga« (Afriki ali Aziji), ampak ste prostovoljec lahko tudi v najrazvitejših državah Evrope in sveta.
Nadvse raznoliki so tudi motivi, zaradi katerih se ljudje odločajo za prostovoljstvo. Nekateri želijo pomagati. Drugi želijo izpopolniti zanje jezika države, v katero se odpravljajo. Spet tretji želijo izboljšati svoje zaposlitvene kompetence in se nadejajo, da bodo na podlagi z delom pridobljenih izkušenj lažje našli delo - bodisi v državi, v katero se odpravljajo, bodisi doma. Neredko je motiv tudi iskanje partnerja, ali beg pred njim. In tako naprej. Vsem je skupno, da gre praviloma za ljudi, ki so odprti za sprejemanje novosti in drugačnosti in so pripravljeni na delo v kolektivu. »Večinoma so mladi, ki že tako radi potujejo in jih zanima družbenokoristno delo,« sklene Urban Presker.
