Okrog 200.000 žensk je brez opredelitve za izbranega ginekologa
Kako dolgo bomo še zdržali, se v javnem pismu, ki so ga naslovili na vlado, ministrstvo za zdravje, Zdravniško zbornico Slovenije in na predsednico države, sprašuje 157 podpisnikov – slovenskih ginekologov in ginekologinj.
Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imajo ženske prosto dostopnost do specialista ginekologije in porodništva na primarnem nivoju, začenjajo pismo ginekologi in ginekologinje: »Ginekologi s svojimi timi skrbimo za reproduktivno zdravje naših pacientk, pomagamo pri načrtovanju nosečnosti ter skrbimo za primeren razvoj ploda in zdravje nosečnice v času nosečnosti, zaradi česar je Slovenija ena najvarnejših držav na svetu za rojevanje.« Stopnja umrljivosti mater in novorojenčkov je pri nas majhna. S tem, dodajajo, se rada pohvali tudi ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel.
Nujne spremembe
A če naj Slovenija ta nivo obdrži, so po njihovem spremembe nujne.
Trenutno stanje opisujejo: »Ginekologi odhajajo, zapolniti njihove ambulante postaja vse težje. Mladi zdravniki se odločajo za drugačne poti, za bolnišnice, za zasebno prakso. Naše ambulante postajajo prepolne, čakalne dobe predolge.« Našteto po njihovem ogroža »kontinuiteto in kakovost zdravstvene oskrbe žensk«.
Sistem starostnih glavarinskih količnikov iz leta 1994, od katerega je odvisna obremenjenost in tudi financiranje ginekoloških ambulant na primarnem nivoju, je zastarel, ocenjujejo. Nosečnice in starejše pacientke so podcenjene, pišejo, saj je zaradi novih strokovnih priporočil, pravilnikov, dodatnih potrebnih pregledov in možnosti zdravljenja število pričakovanih oziroma zahtevanih pregledov veliko večje kot pred 30 leti.
Sistem trenutno še deluje zaradi mnogih (utrujenih in na etični pogon delujočih) ljudi, ki delamo v njem in v sistem še utopično verjamemo.
Z dostopnostjo do ginekologov na primarnem nivoju je Slovenija, opozarjajo ginekologi, dosegla eno najnižjih stopenj dovoljenih splavov in najnižjih deležev najstniških porodnic v EU: »Ta uspeh je rezultat dostopnosti in široke izbire kontracepcije, ki jo v Sloveniji krije ZZZS.«
Od uvedbe presejalnega programa Zora leta 2003 se je obolevnost za rakom materničnega vratu med slovenskimi ženskami zmanjšala za polovico, navajajo.
Vsaka ženska v Sloveniji, starejša od 13 let, ima namreč možnost izbire osebnega ginekologa na primarnem nivoju. Glede izbire osebnega ginekologa podpisniki pisma obžalujejo, da je v Sloveniji to »največkrat zdravnik, ki je na srečo bil še prost« – večkrat celo v drugem kraju ali včasih na drugem koncu Slovenije.
V ginekoloških programih na primarnem nivoju je opredeljenih 693.885 žensk, a še vedno ostaja okrog 200.000 žensk brez opredelitve za izbranega ginekologa, opozarjajo.
Kaotične razmere
Večina ginekoloških timov na primarnem nivoju presega glavarinske normative, ki so glede na sklep razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo 4000 opredeljenih žensk. Za »idealno mrežo« bi po njihovi oceni potrebovali dodatnih 70 programov.
Sistem je urejen tako, da ženske, opredeljene pri predhodnem ginekologu, ostanejo brez izbranega ginekologa in šele z lastnoročnim podpisom izjave o izbiri novega ginekologa potrdijo novo izbiro. Hkrati z njimi se v to ambulanto seveda usmeri še množica žensk, ki so že prej neuspešno iskale ginekologa. Med njimi je precej nosečnic, ki z izbiro ginekologa ne morejo več odlašati, žensk z zdravstvenimi težavami, ki zahtevajo čimprejšnjo obravnavo. Razpoložljivi termini so v takšni ambulanti zelo hitro zapolnjeni, zato začne zmanjkovati prostih terminov za akutne težave in čakalne dobe postanejo neizmerno dolge.
Ambulante, v katerih se zaradi upokojitve ali odhoda predhodnega ginekologa na novo zaposlujejo ginekologi, delajo v »kaotičnih razmerah«, pišejo: »Sistem je urejen tako, da ženske, opredeljene pri predhodnem ginekologu, ostanejo brez izbranega ginekologa in šele z lastnoročnim podpisom izjave o izbiri novega ginekologa potrdijo novo izbiro. Hkrati z njimi se v to ambulanto seveda usmeri še množica žensk, ki so že prej neuspešno iskale ginekologa. Med njimi je precej nosečnic, ki z izbiro ginekologa ne morejo več odlašati, žensk z zdravstvenimi težavami, ki zahtevajo čimprejšnjo obravnavo. Razpoložljivi termini so v takšni ambulanti zelo hitro zapolnjeni, zato začne zmanjkovati prostih terminov za akutne težave in čakalne dobe postanejo neizmerno dolge.«
Podpisniki pisma še ocenjujejo, da lahko po najbolj črnem scenariju do leta 2026 brez ginekologa ostane približno 150.000 žensk.
Premalo zanimanja med mladimi
Skrbi jih tudi, da je ob letošnjem razpisu specializacij zelo slabo zanimanje za celotno (tudi bolnišnično) specializacijo iz ginekologije in porodništva. Med leti 2019 in 2022 je specializacijo končalo 56 kolegov, od katerih se jih je le devet zaposlilo na primarnem nivoju.
Sistem trenutno še deluje »zaradi mnogih (utrujenih in na etični pogon delujočih) ljudi, ki delamo v njem in v sistem še utopično verjamemo«, pišejo ginekologi. A »prevelike glavarine, premalo časa za pacientke in preveč za administracijo, vse višja starost ginekologov, stagniranje oziroma prepočasno širjenje mreže ginekologov«, lahko preobrne zgodbo o uspehu. In rešitev? Vidijo jo v dopolnitvi mreže, v razpisu dovolj specializacij, v drugačnem prenosu glavarine z enega na drugega ginekologa in v zmanjšanju administriranja, pa tudi v novem ovrednotenju dela ginekologov na primarni ravni.
»Želimo kontinuiteto in dograjevanje sistema, ne čudežnih in nepreizkušenih rešitev. Naše zdravstvo v prihodnosti čakajo pomembne odločitve. In odgovornost za potrebne ukrepe je na strani ministrstva za zdravje, Nacionalnega inštituta za javno zdravje, zdravstvene zavarovalnice,« zaključuje pismo 157 podpisnikov.
