Tiskane izdaje
Ljubljana – Največjo moč v družini imajo šestletniki, mladostnikom izrekajo prepoved približevanja staršem, učenci pljuvajo učiteljice in mečejo stole po razredu, opozarja direktorica mariborskega svetovalnega centra Alenka Seršen Fras. So taki primeri izjeme ali postajajo pravilo?
V ljubljanskem Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše pravijo, da iz izkušnje dela na centru, kjer se srečujejo z zelo izbrano populacijo, takih sklepov ni mogoče potegniti. Soditi generacije iz klinične perspektive je, kot pravijo, narobe, saj potem ne bomo mogli razumeti, od kod vedno znova množice uspešnih, zdravih, produktivnih, empatičnih in prosocialnih, angažiranih mladih ljudi.
Velika pričakovanja staršev
Toda Alenka Seršen Fras, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, ki je vznemirila javnost z izjavo o selfi generaciji, pravi, da čeprav njihova opažanja niso podkrepljena z empiričnimi podatki − opira jih le na izkušnje dela z otroki, ki so drugačni od večine − niso zanemarljiva. »Na probleme je treba opozarjati, še preden se izkažejo v raziskavah. V tujini ugotavljajo, da ima od deset do 20 odstotkov otrok posamezne motnje v duševnem zdravju (denimo hiperaktivnost) in malo verjetno je, da bi bilo v Sloveniji drugače.« Opozarja tudi, da je treba razširiti mrežo, saj veliko otrok in mladostnikov nima dostopa do ustreznih oblik pomoči, zato v nekaterih primerih obstaja nevarnost medikalizacije otroštva, ko se obravnavajo simptomi, ne pa vzroki.
V njihov center najpogosteje vstopajo otroci z učnimi težavami, a kmalu se izkaže, da imajo še druge, denimo čustveno-vedenjske motnje. Prihajajo otroci, ki so nevrobiološko ranljivi, živijo v rizičnem okolju disfunkcionalne družine, otroci, ki imajo majhno podporo za delo v šoli, revni, otroci, ki se soočajo s pogostimi prepiri v družini, z ločitvijo, selitvijo, smrtjo. Prihajajo pa tudi otroci, ki ne izpolnjujejo starševskih pričakovanj. Ker v šoli pišejo test za oceno štiri, starši sprašujejo, ali imajo disleksijo.
Petletnik na prvem mestu
Njene besede potrjujejo tudi izkušnje posameznih strokovnjakov. V eni od ambulant, denimo, je klinična psihologinja opazovala, kako je petletnik z visokimi intelektualnimi sposobnostmi grabil mamo za prsi, da bi se dojil. Želel je, da se neha pogovarjati z njo in se posveti njemu. Strokovnjakinja, ki ni hotela biti imenovana, si ne upa trditi, da je to pogost pojav, saj tega ne raziskuje. Vendar se sprašuje, kako bo tak otrok lahko odlagal takojšnjo zadovoljitev svojih potreb, obvladoval frustracije, če je pa jasno, da je on na prvem mestu ...
Tudi drugi strokovnjaki ugotavljajo, da družine postajajo zelo »otrokocentrične«. Še pred nekaj desetletji želje otrok niso bile na prvem mestu, zdaj pa se družinsko življenje večinoma vrti okrog šole in dejavnosti; starši celo iščejo načine, da bi otrokom zapolnili še preostali prosti čas. Nekoč se niso prilagajali vsem kapricam otrok, čeprav so tudi tedaj imeli svoje otroke radi. Danes pa številni starši izpodbijajo priporočila različnih avtoritet, denimo v vrtcu in šoli, ko jih opozorijo, da njihov otrok potrebuje strokovno pomoč. Mnogi obenem živijo bolj izolirani od okolice in sosedov in tako ostajajo brez izkušenj sobivanja z različnimi generacijami. Koga naj potem spoštujejo otroci? Mar je sploh lahko nenavadno, da so vse bolj usmerjeni vase in da, kot je dejala Alenka Seršen Fras, pri njih umanjka skrb za sočloveka?
Generacije narcisov
Da ima vedno več šolarjev nastavke za kasnejše motnje osebnosti, na primer narcisizem in egoizem, je večkrat poudaril tudi psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik. »To so otroci, ki druge razumejo kot orodje za uveljavljanje svojih interesov.« Klinični psiholog profesor dr. Peter Praper pa je že pred mnogimi leti na svojih predavanjih svaril pred generacijo narcisov.
»Generacijski prelom se ni začel danes. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo začutili, da se lahko pretiranemu kolektivizmu upremo s tem, da se usmerimo v pretiran individualizem. Tako smo podprli težnje po neodvisnosti, ne-odvisnost je namreč le upor in zanikanje odvisnosti, ne da bi razvijali pozicije samostojnosti v sožitju z drugimi. To se kaže tudi danes. Številni starši se odločajo samo za enega otroka, ker še temu 'komaj vse nudiš'. Lahko si predstavljamo, kakšna pričakovanja mu potem položijo v nahrbtnik. Otrok ostaja v središču pozornosti, vendar za to plačuje visoko ceno. Prizadeva si izpolnjevati pričakovanja staršev, nositi dokaze o svoji izjemnosti, svojih interesov pa ne razvija. Kot bi rekel Lacan: v soju žarometov se odtujuje od možnosti, da se razvija kot pristna oseba. Zato otroci z zunanjo podobo lažne samozavesti prikrivajo občutek, da so znotraj votli, nevredni,« pravi profesor danes.
Ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonida Zalokar pa pri tem dodaja, da je problem še veliko bolj obsežen, saj imajo danes otroke že tiste generacije, ki so bile same tako vzgojene. »Ti starši ne dovolijo, da bi se njihovih otrok kdorkoli dotaknil.«
Pri šestih diagnoza
Včasih so otroci z odklonskimi potezami trčili na ovire in so bili prisiljeni razviti druge mehanizme za uspešno sobivanje z okolico. Danes jim z vzorci vedenja, ki veljajo za patološke, uspeva dosegati, kar hočejo. Težava je, opozarjajo strokovnjaki, da odraščajo v odrasle, ki jim je prav malo mar za druge oziroma jih zanimajo le toliko, kot lahko poskrbijo, da je svet zanje lepši in udobnejši.
