Otroški živžav in milina starejših
Medgeneracijski center Šmelc v Litiji je mnogim prinesel novo življenje in je primer dobre prakse
Odpri galerijo
Otroci iz litijskega vrtca na prireditvi razveseljujejo odrasle stanovalce litijskih domov. Foto: Blaž Bratkovič
Litija – »To središče bi moralo biti s svojo medgeneracijsko solidarnostjo in povezanostjo vzor celotni državi. Neizmerna toplina odseva, ko naše stanovalke otrokom berejo pravljice, ti pa jih mirno poslušajo, kot doma babico,« z iskrico v očeh pove Vida Lukač, direktorica litijskega doma Tisje, enega od sestavnih delov večgeneracijske točke.
Že zdaj se dogaja, da imajo v Litiji družine svoje najmlajše in najstarejše pod eno streho. Eden od starih staršev biva v domu, njegov mlajši vnuk je v vrtcu, starejši v glasbeni šoli, zato se tam vsakodnevno srečujejo, česar bo v prihodnosti še več. Čeprav tako različnih starosti in zanimanj se povezujejo na mnogo dogodkih, plesnih točkah, proslavah in čajankah. Čar vsega je, da pobuda prihaja od spodaj navzdol, torej od uporabnikov Šmelca.
Na eni od prireditev so tako sodelovali otroci litijskega vrtca iz enote Ribica, stanovalci doma Tisje, uporabniki varstveno-delovnega centra Zagorje, enota Litija, učenci glasbene šole in stanovalka oskrbovanih stanovanj Anica, stara 92 let. »To sodelovanje poteka vse leto, družimo se ob novem letu, pustu, izvajamo športne aktivnosti, skupaj likovno ustvarjamo, pojemo in se medsebojno bogatimo z znanji, ki jih premoremo. Na prireditvi je bila tudi avtorica glasbene pravljice Mira Voglar in je bila nad videnim navdušena in počaščena,« je povedala Milena Bratkovič, v litijskem vrtcu vodja enote Ribica.
Po besedah direktorice doma Tisje starejši radi opazujejo otroško energijo, živahnost in zvedavost, mlajši medtem prisluhnejo njihovim izkušnjam. Trk teh dveh svetov vsem izvablja veselje in nasmeh na obraz, tudi tistim, ki ga spremljajo, od vzgojiteljev do drugih zaposlenih. Navsezadnje je druženje pomemben vidik socializacije vseh, medsebojnega spoštovanja in sprejemanja različnosti.
Medgeneracijsko središče, ki je pred dnevi praznovalo četrti rojstni dan in daje kruh več kot sto ljudem, je razdeljeno na tri stolpiče, povezane s terasami. V njem so varstveno-delovni center, 17 oskrbovanih stanovanj s kuhinjo in kopalnico, otroški kotiček za igro in park, kjer se družijo vse generacije, kapela, komercialni del s trgovino, frizerskim salonom, banko in kavarno ter že omenjena glasbena šola, vrtec s tremi oddelki, v katerem je prostora za 50 otrok, in dom starejših, ki zaseda večino površin.
Dom, ki je enota matičnega doma iz Šmartna pri Litiji in so ga odprli leta 2015, predstavlja posebno obliko bivanja občanov četrte generacije v gospodinjskih skupnostih. V njem v eno- in dvoposteljnih sobah prebiva 91 stanovalcev, ki ne morejo več živeti sami doma, lahko pa povsem kakovostno bivajo z nekaj tuje pomoči. V vsaki sobi imajo kopalnico, televizijo in spletni dostop.
Ta del za starostnike je razdeljen na šest enot, od katerih ima vsaka svoj skupni prostor za druženje, shrambo in gospodinjo, ki ostarelim pomaga pri vsakdanjih opravilih in kuhanju. Pripravi obrokov se večinoma pridružijo tudi sami, saj so tega navajeni od doma.
»Tukaj se zelo veliko ukvarjamo z ljudmi, širimo njihovo socialno mrežo. Res si želimo, da so del okolja in da ohranjajo svoje sposobnosti,« navdušeno razlaga direktorica Vida Lukač, ki med vodenjem po prostorih sicer veselo kramlja s stanovalci, a se pri svojem delu spopada tudi s skrbmi, saj država za zdravstvene storitve, ki jih v domu izvajajo, namenja bistveno premalo denarja.
Prav nič pa niso bili zaskrbljeni varovanci varstveno-delovnega centra, ljudje z motnjami v duševnem razvoju, ki so ob našem obisku izdelovali stikala za štedilnike. Druge dni ni dosti drugače, saj si radi krajšajo čas z opravljanjem enostavnih del, s katerimi nekaj zaslužijo. »Na vse načine iščemo delo in bi radi bili koristni,« poudari ena od njihovih mentoric. Večino poslovnih partnerjev sicer najdejo med večjimi obrtniki v okolici.
Veliko varovancev ima še umetniško žilico, saj izdelujejo vse od copatov, blazin, torbic do nakita. Prodajajo jih v lastni trgovini, ki je prav tako v Šmelcu. Njihove stvaritve, zlasti slike, pa krasijo barvite stene po celotni ustanovi.
Varstveno-delovni center so končno, potem ko so bili prostori tri leta in pol po gradnji poslopja še vedno prazni, odprli januarja letos in kaj hitro se je vključil v središče medgeneracijskega sožitja. »Uporabniki se srečujejo skoraj vsak dan. Predšolski otroci najmanj enkrat na teden pridejo v gospodinjske skupnosti, naši stanovalci pa jim enkrat na teden vrnejo obisk. Enako je z obiskovalci varstveno-delovnega centra, ki z našimi starejšimi obiskujejo še pevske vaje. Sodelujemo tudi z glasbeno šolo. Pri zadnji predstavi, ki smo jo postavili, Grad Gredič, so naši stanovalci brali vezno besedilo in peli, prav tako so prepevali otroci in varovanci,« še opisuje Lukačeva. Varovanci sicer pogosto prevzamejo pobudo pri izdelavi kostumov za različne predstave.
Šmelc, ki je v večinski lasti občinskega podjetja Socialno-varstveni center Litija, d. o. o., za občino z okolico pomeni veliko pridobitev, saj so se raznovrstni varovanci, domačini, prej morali voziti ali se preseliti denimo v 20 kilometrov oddaljeno Zagorje ali 30 kilometrov oddaljen Hrastnik. Takšnega objekta vsaj v takšni razsežnosti v Sloveniji še ni bilo, so prepričani njegovi uporabniki. Država namreč v zadnjih petih letih ni zgradila nobenega drugega doma starejših. V tega je prek občine vložila 16 milijonov evrov in kljub prvotnim dvomom je postal uspešna zgodba za celoten okoliš.
Že zdaj se dogaja, da imajo v Litiji družine svoje najmlajše in najstarejše pod eno streho. Eden od starih staršev biva v domu, njegov mlajši vnuk je v vrtcu, starejši v glasbeni šoli, zato se tam vsakodnevno srečujejo, česar bo v prihodnosti še več. Čeprav tako različnih starosti in zanimanj se povezujejo na mnogo dogodkih, plesnih točkah, proslavah in čajankah. Čar vsega je, da pobuda prihaja od spodaj navzdol, torej od uporabnikov Šmelca.
Na eni od prireditev so tako sodelovali otroci litijskega vrtca iz enote Ribica, stanovalci doma Tisje, uporabniki varstveno-delovnega centra Zagorje, enota Litija, učenci glasbene šole in stanovalka oskrbovanih stanovanj Anica, stara 92 let. »To sodelovanje poteka vse leto, družimo se ob novem letu, pustu, izvajamo športne aktivnosti, skupaj likovno ustvarjamo, pojemo in se medsebojno bogatimo z znanji, ki jih premoremo. Na prireditvi je bila tudi avtorica glasbene pravljice Mira Voglar in je bila nad videnim navdušena in počaščena,« je povedala Milena Bratkovič, v litijskem vrtcu vodja enote Ribica.
Po besedah direktorice doma Tisje starejši radi opazujejo otroško energijo, živahnost in zvedavost, mlajši medtem prisluhnejo njihovim izkušnjam. Trk teh dveh svetov vsem izvablja veselje in nasmeh na obraz, tudi tistim, ki ga spremljajo, od vzgojiteljev do drugih zaposlenih. Navsezadnje je druženje pomemben vidik socializacije vseh, medsebojnega spoštovanja in sprejemanja različnosti.
V kuhinji litijskega doma je že zadišalo. Foto Jože Suhadolnik
Kot družinska skupnost
Medgeneracijsko središče, ki je pred dnevi praznovalo četrti rojstni dan in daje kruh več kot sto ljudem, je razdeljeno na tri stolpiče, povezane s terasami. V njem so varstveno-delovni center, 17 oskrbovanih stanovanj s kuhinjo in kopalnico, otroški kotiček za igro in park, kjer se družijo vse generacije, kapela, komercialni del s trgovino, frizerskim salonom, banko in kavarno ter že omenjena glasbena šola, vrtec s tremi oddelki, v katerem je prostora za 50 otrok, in dom starejših, ki zaseda večino površin.
Dom, ki je enota matičnega doma iz Šmartna pri Litiji in so ga odprli leta 2015, predstavlja posebno obliko bivanja občanov četrte generacije v gospodinjskih skupnostih. V njem v eno- in dvoposteljnih sobah prebiva 91 stanovalcev, ki ne morejo več živeti sami doma, lahko pa povsem kakovostno bivajo z nekaj tuje pomoči. V vsaki sobi imajo kopalnico, televizijo in spletni dostop.
Ta del za starostnike je razdeljen na šest enot, od katerih ima vsaka svoj skupni prostor za druženje, shrambo in gospodinjo, ki ostarelim pomaga pri vsakdanjih opravilih in kuhanju. Pripravi obrokov se večinoma pridružijo tudi sami, saj so tega navajeni od doma.
»Tukaj se zelo veliko ukvarjamo z ljudmi, širimo njihovo socialno mrežo. Res si želimo, da so del okolja in da ohranjajo svoje sposobnosti,« navdušeno razlaga direktorica Vida Lukač, ki med vodenjem po prostorih sicer veselo kramlja s stanovalci, a se pri svojem delu spopada tudi s skrbmi, saj država za zdravstvene storitve, ki jih v domu izvajajo, namenja bistveno premalo denarja.
Odpiranje okolici
Prav nič pa niso bili zaskrbljeni varovanci varstveno-delovnega centra, ljudje z motnjami v duševnem razvoju, ki so ob našem obisku izdelovali stikala za štedilnike. Druge dni ni dosti drugače, saj si radi krajšajo čas z opravljanjem enostavnih del, s katerimi nekaj zaslužijo. »Na vse načine iščemo delo in bi radi bili koristni,« poudari ena od njihovih mentoric. Večino poslovnih partnerjev sicer najdejo med večjimi obrtniki v okolici.
Veliko varovancev ima še umetniško žilico, saj izdelujejo vse od copatov, blazin, torbic do nakita. Prodajajo jih v lastni trgovini, ki je prav tako v Šmelcu. Njihove stvaritve, zlasti slike, pa krasijo barvite stene po celotni ustanovi.
Varstveno-delovni center so končno, potem ko so bili prostori tri leta in pol po gradnji poslopja še vedno prazni, odprli januarja letos in kaj hitro se je vključil v središče medgeneracijskega sožitja. »Uporabniki se srečujejo skoraj vsak dan. Predšolski otroci najmanj enkrat na teden pridejo v gospodinjske skupnosti, naši stanovalci pa jim enkrat na teden vrnejo obisk. Enako je z obiskovalci varstveno-delovnega centra, ki z našimi starejšimi obiskujejo še pevske vaje. Sodelujemo tudi z glasbeno šolo. Pri zadnji predstavi, ki smo jo postavili, Grad Gredič, so naši stanovalci brali vezno besedilo in peli, prav tako so prepevali otroci in varovanci,« še opisuje Lukačeva. Varovanci sicer pogosto prevzamejo pobudo pri izdelavi kostumov za različne predstave.
Svetla točka
Šmelc, ki je v večinski lasti občinskega podjetja Socialno-varstveni center Litija, d. o. o., za občino z okolico pomeni veliko pridobitev, saj so se raznovrstni varovanci, domačini, prej morali voziti ali se preseliti denimo v 20 kilometrov oddaljeno Zagorje ali 30 kilometrov oddaljen Hrastnik. Takšnega objekta vsaj v takšni razsežnosti v Sloveniji še ni bilo, so prepričani njegovi uporabniki. Država namreč v zadnjih petih letih ni zgradila nobenega drugega doma starejših. V tega je prek občine vložila 16 milijonov evrov in kljub prvotnim dvomom je postal uspešna zgodba za celoten okoliš.
