Označevanje poti v Urški
Prve dni januarja pred tridesetimi leti se je slovenska vlada zazrla vase in nakazala pot v osamosvojitev.
Odpri galerijo
Vodstvo Demosa je že januarja leta 1991 ugotavljalo nesoglasje v lastnih vrstah. Foto Zoran Vogrinčič
Po plebiscitu, 23. decembra 1990, katerega izid in udeležba sta presenetila marsikaterega politika v Sloveniji, ki je dal takratni oblasti krila, če uporabimo izraz sodobne reklame, je tedanja slovenska vlada takoj po novoletnem oddihu začela delati. Že 3. januarja 1991 se je vlada oziroma takrat še republiški izvršni svet sestal na prvi seji in si, kot je pozneje pojasnjeval minister oziroma sekretar za pravosodje Lojze Janko, določil dve nalogi. Prva je bila temeljita ocena razmer, posledic in učinkov dogajanja v Sloveniji, druga pa dokončanje programa dela, s katerim naj bi vlada uresničila na plebiscitu izraženo voljo velikanske večine prebivalstva po samostojni in neodvisni državi.
Prva naloga je bila, kot se je izkazalo čez čas, manj zahtevna od druge. Zadnja se je pozneje izkazala kot dejanje, zaradi katerega so v takratni vladajoči koaliciji začele nastajati vse večje razpoke. Kot so takrat zapisali v Delu, je imela slovenska politika na začetku leta 1991 kar nekaj prednostnih nalog, ki so izhajale iz naslednjih vprašanj: Kaj bo s Slovenijo? V kateri smeri bo potekal proces osamosvajanja? Kakšna bo pri tem vloga takratne slovenske vlade in kakšna bo sploh ta vlada?
Prvi konkretni odločitvi, do katerih se je morala opredeliti vlada, sta bili, katero delo zveznih organov – ne gre pozabiti, da je bila Slovenija tedaj še sestavni del Jugoslavije – je še nujno za tekoče poslovanje jugoslovanske federacije ter kako oziroma do katere ravni še financirati zvezno državo, da bi to bilo seveda še sprejemljivo tudi za Slovenijo in njeno delovanje. To vprašanje je bilo poudarjeno predvsem zato, ker je jugoslovanska zvezna skupščina tik pred novoletnimi prazniki sprejela sveženj osmih zakonov, med katerimi je najbolj bodel novi prometni davek, s katerim bi financirali jugoslovansko vojsko. V Sloveniji pa je takrat že veljalo ustavno dopolnilo, sprejeto pred nekaj meseci, da mora republiška skupščina ratificirati vsak zvezni zakon.
Vlada, ki je takrat kar dva dni zasedala za zaprtimi vrati – to sta bila petek in sobota – je republiški skupščini predlagala, naj zavrne celoten sveženj jugoslovanskih zveznih zakonov, ratificira le zakon o začasnih skupnih ukrepih o devizni politiki. Ta ponovoletni sestanek vlade pa je bil pomemben tudi zato, ker so vsi vladni resorji morali predstaviti svoje poglede na način in trajanje »odklapljanja« Slovenije od federacije. To je bil prvi konkretni korak slovenske izvršne oblasti k uresničitvi zahteve prebivalstva, tako odločno izražene konec prejšnjega leta na plebiscitu.
Takrat so se dogovorili, da bodo v tednu dni pripravili konkretne ukrepe za vsako ministrstvo glede tega, kako bo potekala priprava posameznega ministrstva na delovanje v samostojni državi, katere zakonodajne in druge nujne ukrepe bodo morali, skupaj s skupščino in tudi predsedstvom sprejeti, da bo osamosvojitev Slovenije potekala mirno in brez nepotrebnih zadreg ali napetosti. Imenovali so tudi trinajstčlanski ekonomski svet vlade, ki se je v pripravah na osamosvojitev države ukvarjal predvsem z gospodarskimi ukrepi.
In prav ta prvi pomembnejši sestanek takratne slovenske vlade je bil prvi kazalnik, da se je slovenska politika že bolj ali manj odločila, da je samostojna država njen osnovni cilj, ter se večinoma že odpovedala zamislim o kakršnihkoli povezavah z jugoslovanskim prostorom. Te zamisli so bile namreč vse do plebiscita v slovenski politiki dokaj žive pri nekaterih vodilnih ljudeh, ne samo tistih iz vrst nekdanjih oblastnikov, temveč tudi v vrhovih Demosa. Sicer so vladni predstavniki takrat zatrjevali, da bodo pogovori z drugimi jugoslovanskimi republiki, predvsem usklajevanje osamosvojitvenih ukrepov s Hrvaško, še vedno potekali, a od njih niso pričakovala česa posebnega.
Kot se je izvedelo po tem sestanku vlade, naj bi bili poleg osnutkov lastne zakonodaje pripravljeni tudi taki atributi samostojne državnosti, kot je bil lastni denar, potekale pa naj bi tudi že priprave za najem tujih kreditov, s katerimi bi financirali lastne devizne rezerve.
Izvršna oblast je takoj po novem letu 1991 začela kazati odločnost, kakršno je od nje slovenska javnost tudi pričakovala. A ker se hudič vedno skriva v podrobnostih, so istočasno kot prvi ukrepi vlade na poti v samostojnost v javnost prišla tudi prva uradna sporočila, da vezi znotraj Demosa le niso tako trdne, kot se je kazalo v času pred in po plebiscitu. Vodja Demosa Jože Pučnik je sejo predsedstva vladajoče koalicije sklical pod pretvezo praznovanja prve obletnica Demosa, a zanimivo je, da je bila seja sklicana v tajnosti in tudi potekala je v bolj ali manj konspirativnem ozračju.
Organizirana je bila v ljubljanski gostilni Urška na Prulah – te danes ni več, bila pa je pravzaprav restavracija, v kateri so stregli učenci gostinske šole – in to v posebni sobi, le vrata stran od restavracije, kjer je imel Slovenijales novoletno zabavo. Poleg članov predsedstva Demosa so na sestanek prišli tudi predsedniki poslanskih skupin Demosovih strank, premier Lojze Peterle, podpredsednik vlade Jože Mencinger, Leo Šešerko, minister za zakonodajo Lojze Janko ter notranji in obrambni minister Igor Bavčar in Janez Janša.
Že udeležba je kazala na pomembnost, a izkazalo se je, da so poleg dokončne odločitve, da Demos ne bo več niti razmišljal o kakršnihkoli povezavah z jugoslovanskim prostorom, temveč bo od vlade zahteval odločne korake k uveljavitvi volje ljudstva na plebiscitu – torej k samostojnosti Slovenije, na vrsti so bile tudi kritike posameznih ministrov in nezadovoljstvo posameznih strank z delom koalicije in njihovim položajem v njej.
Da vlada nezadovoljstvo z delom vlade, se je dalo slutiti že pred plebiscitom, še posebno ko je socialistična stranka Viktorja Žaklja predlagala, da bi za čas osamosvajanja sestavili vlado narodne enotnosti, v kateri bi bili pripadniki vseh parlamentarnih strank. Tudi predsednik vlade Lojze Peterle je v intervjuju za novoletno prilogo Dela napovedal skorajšnji sestanek Demosa, na katerem bodo tudi kritizirali delo vlade in se zato lahko zgodi marsikaj.
A sodeč po pisanju takratnega Dela, se v Urški ni zgodilo nič dramatičnega. Demosovi veljaki so kritizirali sekretarja (ministra) za informiranje Staneta Staniča, sekretarja za industrijo in gradbeništvo Izidorja Rejca, ministra za kulturo Andreja Capudra, brez kritične ocene pa nista ostala niti minister za trg in splošne gospodarske zadeve Maks Bastl, sekretar za promet in zveze Marjan Kranjc, pa tudi o Petru Tancigu, sekretarju za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, niso našli prav veliko prijaznih besed.
Pri tem je bilo zanimivo, da sta bila dva ministra člana krščanskih demokratov, poleg predsednika Peterleta edina predstavnika SKD v vladi: Rejc in Capuder. Sicer pa je bilo vso jesen leta 1990 v zakulisju slišati o nezadovoljstvu v Demosu z Lojzetom Peterletom ter preveliki vlogi krščanskih demokratov. Na eni od decembrskih sej vlade je menda tudi Lojze Peterle izrazil veliko nezadovoljstvo z ministrom za kulturo Capudrom.
Zato ni bilo nič presenetljivega, če so se v Urški pogovarjali tudi o odnosih v koaliciji. Delo je v svojem poročilu o sestanku v Urški zapisalo tudi tole:
»Pokazalo se je nezadovoljstvo s preveliko utesnjenostjo posameznih strank v koaliciji. Od tod formulacija v uradnem sporočilu, da je treba 'program Demosa aktualizirati glede na dosedanje spremembe v Sloveniji', kar pomeni, da je treba koalicijo razrahljati. Od tod tudi sklep, da bodo predsedstvo Demosa, ki je vsaj v javnosti funkcioniralo kot nekakšna nadstranka, zamenjali z novim organom, svetom Demosa, ki naj bi bil zgolj koordinacijsko telo, v njem pa bi sodelovali tudi predsedniki poslanskih klubov Demosovih strank. Nekaj besed je bilo izrečenih tudi na račun dr. Jožeta Pučnika in njegovega predsednikovanja Demosu. V zvezi s tem je zanimivo, da je v uradnem sporočilu posebej poudarjeno, da bo svet Demosa še naprej vodil dr. Jože Pučnik. Morda ne kaže delati prehitrih sklepov, vendar kaže, da Pučnik izgublja podporo v Demosu, vendar se tudi vezi v Demosu vse bolj rahljajo. Kaže se tudi vse večja kritičnost do dela vlade, vendar je po drugi strani prisoten tudi strah, da bi takoj, ko bi padel en sam minister, postala vprašljiva cela vlada. Če pa že bo padel kak minister, bo to najprej minister iz vrst SKD.«
Strahovi pred padcem vlade so bili torej veliki tudi v samem Demosu, a pomembneje je bilo, da je takrat, ko so prišle prve informacije, kaj so se pogovarjali v Urški, slovenska javnost – in to prve dni januarja 1991 – lahko ugotovila, da se Slovenija na pot samostojnosti podaja z nestabilno vlado.
Vodstvo Demosa je že januarja leta 1991 ugotavljalo nesoglasje v lastnih vrstah. Foto Zoran Vogrinčič
Prva naloga je bila, kot se je izkazalo čez čas, manj zahtevna od druge. Zadnja se je pozneje izkazala kot dejanje, zaradi katerega so v takratni vladajoči koaliciji začele nastajati vse večje razpoke. Kot so takrat zapisali v Delu, je imela slovenska politika na začetku leta 1991 kar nekaj prednostnih nalog, ki so izhajale iz naslednjih vprašanj: Kaj bo s Slovenijo? V kateri smeri bo potekal proces osamosvajanja? Kakšna bo pri tem vloga takratne slovenske vlade in kakšna bo sploh ta vlada?
Prvi konkretni odločitvi, do katerih se je morala opredeliti vlada, sta bili, katero delo zveznih organov – ne gre pozabiti, da je bila Slovenija tedaj še sestavni del Jugoslavije – je še nujno za tekoče poslovanje jugoslovanske federacije ter kako oziroma do katere ravni še financirati zvezno državo, da bi to bilo seveda še sprejemljivo tudi za Slovenijo in njeno delovanje. To vprašanje je bilo poudarjeno predvsem zato, ker je jugoslovanska zvezna skupščina tik pred novoletnimi prazniki sprejela sveženj osmih zakonov, med katerimi je najbolj bodel novi prometni davek, s katerim bi financirali jugoslovansko vojsko. V Sloveniji pa je takrat že veljalo ustavno dopolnilo, sprejeto pred nekaj meseci, da mora republiška skupščina ratificirati vsak zvezni zakon.
Uresničitev osamosvajanja
Vlada, ki je takrat kar dva dni zasedala za zaprtimi vrati – to sta bila petek in sobota – je republiški skupščini predlagala, naj zavrne celoten sveženj jugoslovanskih zveznih zakonov, ratificira le zakon o začasnih skupnih ukrepih o devizni politiki. Ta ponovoletni sestanek vlade pa je bil pomemben tudi zato, ker so vsi vladni resorji morali predstaviti svoje poglede na način in trajanje »odklapljanja« Slovenije od federacije. To je bil prvi konkretni korak slovenske izvršne oblasti k uresničitvi zahteve prebivalstva, tako odločno izražene konec prejšnjega leta na plebiscitu.
Takrat so se dogovorili, da bodo v tednu dni pripravili konkretne ukrepe za vsako ministrstvo glede tega, kako bo potekala priprava posameznega ministrstva na delovanje v samostojni državi, katere zakonodajne in druge nujne ukrepe bodo morali, skupaj s skupščino in tudi predsedstvom sprejeti, da bo osamosvojitev Slovenije potekala mirno in brez nepotrebnih zadreg ali napetosti. Imenovali so tudi trinajstčlanski ekonomski svet vlade, ki se je v pripravah na osamosvojitev države ukvarjal predvsem z gospodarskimi ukrepi.
In prav ta prvi pomembnejši sestanek takratne slovenske vlade je bil prvi kazalnik, da se je slovenska politika že bolj ali manj odločila, da je samostojna država njen osnovni cilj, ter se večinoma že odpovedala zamislim o kakršnihkoli povezavah z jugoslovanskim prostorom. Te zamisli so bile namreč vse do plebiscita v slovenski politiki dokaj žive pri nekaterih vodilnih ljudeh, ne samo tistih iz vrst nekdanjih oblastnikov, temveč tudi v vrhovih Demosa. Sicer so vladni predstavniki takrat zatrjevali, da bodo pogovori z drugimi jugoslovanskimi republiki, predvsem usklajevanje osamosvojitvenih ukrepov s Hrvaško, še vedno potekali, a od njih niso pričakovala česa posebnega.
Kot se je izvedelo po tem sestanku vlade, naj bi bili poleg osnutkov lastne zakonodaje pripravljeni tudi taki atributi samostojne državnosti, kot je bil lastni denar, potekale pa naj bi tudi že priprave za najem tujih kreditov, s katerimi bi financirali lastne devizne rezerve.
Hudičeve podrobnosti
Izvršna oblast je takoj po novem letu 1991 začela kazati odločnost, kakršno je od nje slovenska javnost tudi pričakovala. A ker se hudič vedno skriva v podrobnostih, so istočasno kot prvi ukrepi vlade na poti v samostojnost v javnost prišla tudi prva uradna sporočila, da vezi znotraj Demosa le niso tako trdne, kot se je kazalo v času pred in po plebiscitu. Vodja Demosa Jože Pučnik je sejo predsedstva vladajoče koalicije sklical pod pretvezo praznovanja prve obletnica Demosa, a zanimivo je, da je bila seja sklicana v tajnosti in tudi potekala je v bolj ali manj konspirativnem ozračju.
Ker se hudič vedno skriva v podrobnostih, so istočasno kot prvi konkretni ukrepi vlade na poti v samostojnost v javnost prišla tudi prva uradna sporočila, da vezi znotraj Demosa le niso tako trdne, kot se je kazalo v času pred in po plebiscitu.
Organizirana je bila v ljubljanski gostilni Urška na Prulah – te danes ni več, bila pa je pravzaprav restavracija, v kateri so stregli učenci gostinske šole – in to v posebni sobi, le vrata stran od restavracije, kjer je imel Slovenijales novoletno zabavo. Poleg članov predsedstva Demosa so na sestanek prišli tudi predsedniki poslanskih skupin Demosovih strank, premier Lojze Peterle, podpredsednik vlade Jože Mencinger, Leo Šešerko, minister za zakonodajo Lojze Janko ter notranji in obrambni minister Igor Bavčar in Janez Janša.
Nezadovoljstvo z ministri
Že udeležba je kazala na pomembnost, a izkazalo se je, da so poleg dokončne odločitve, da Demos ne bo več niti razmišljal o kakršnihkoli povezavah z jugoslovanskim prostorom, temveč bo od vlade zahteval odločne korake k uveljavitvi volje ljudstva na plebiscitu – torej k samostojnosti Slovenije, na vrsti so bile tudi kritike posameznih ministrov in nezadovoljstvo posameznih strank z delom koalicije in njihovim položajem v njej.
Da vlada nezadovoljstvo z delom vlade, se je dalo slutiti že pred plebiscitom, še posebno ko je socialistična stranka Viktorja Žaklja predlagala, da bi za čas osamosvajanja sestavili vlado narodne enotnosti, v kateri bi bili pripadniki vseh parlamentarnih strank. Tudi predsednik vlade Lojze Peterle je v intervjuju za novoletno prilogo Dela napovedal skorajšnji sestanek Demosa, na katerem bodo tudi kritizirali delo vlade in se zato lahko zgodi marsikaj.
A sodeč po pisanju takratnega Dela, se v Urški ni zgodilo nič dramatičnega. Demosovi veljaki so kritizirali sekretarja (ministra) za informiranje Staneta Staniča, sekretarja za industrijo in gradbeništvo Izidorja Rejca, ministra za kulturo Andreja Capudra, brez kritične ocene pa nista ostala niti minister za trg in splošne gospodarske zadeve Maks Bastl, sekretar za promet in zveze Marjan Kranjc, pa tudi o Petru Tancigu, sekretarju za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, niso našli prav veliko prijaznih besed.
Prvi konkretni odločitvi, do katerih se je morala opredeliti vlada, sta bili, katero delo zveznih organov – ne gre pozabiti, da je bila Slovenija takrat bila še sestavni del Jugoslavije – je še nujno za tekoče poslovanje jugoslovanske federacije ter kako oziroma do katere ravni še financirati zvezno državo, da bi to bilo seveda še sprejemljivo tudi za Slovenijo in njeno delovanje.
Pri tem je bilo zanimivo, da sta bila dva ministra člana krščanskih demokratov, poleg predsednika Peterleta edina predstavnika SKD v vladi: Rejc in Capuder. Sicer pa je bilo vso jesen leta 1990 v zakulisju slišati o nezadovoljstvu v Demosu z Lojzetom Peterletom ter preveliki vlogi krščanskih demokratov. Na eni od decembrskih sej vlade je menda tudi Lojze Peterle izrazil veliko nezadovoljstvo z ministrom za kulturo Capudrom.
Utesnjenost
Zato ni bilo nič presenetljivega, če so se v Urški pogovarjali tudi o odnosih v koaliciji. Delo je v svojem poročilu o sestanku v Urški zapisalo tudi tole:
»Pokazalo se je nezadovoljstvo s preveliko utesnjenostjo posameznih strank v koaliciji. Od tod formulacija v uradnem sporočilu, da je treba 'program Demosa aktualizirati glede na dosedanje spremembe v Sloveniji', kar pomeni, da je treba koalicijo razrahljati. Od tod tudi sklep, da bodo predsedstvo Demosa, ki je vsaj v javnosti funkcioniralo kot nekakšna nadstranka, zamenjali z novim organom, svetom Demosa, ki naj bi bil zgolj koordinacijsko telo, v njem pa bi sodelovali tudi predsedniki poslanskih klubov Demosovih strank. Nekaj besed je bilo izrečenih tudi na račun dr. Jožeta Pučnika in njegovega predsednikovanja Demosu. V zvezi s tem je zanimivo, da je v uradnem sporočilu posebej poudarjeno, da bo svet Demosa še naprej vodil dr. Jože Pučnik. Morda ne kaže delati prehitrih sklepov, vendar kaže, da Pučnik izgublja podporo v Demosu, vendar se tudi vezi v Demosu vse bolj rahljajo. Kaže se tudi vse večja kritičnost do dela vlade, vendar je po drugi strani prisoten tudi strah, da bi takoj, ko bi padel en sam minister, postala vprašljiva cela vlada. Če pa že bo padel kak minister, bo to najprej minister iz vrst SKD.«
Strahovi pred padcem vlade so bili torej veliki tudi v samem Demosu, a pomembneje je bilo, da je takrat, ko so prišle prve informacije, kaj so se pogovarjali v Urški, slovenska javnost – in to prve dni januarja 1991 – lahko ugotovila, da se Slovenija na pot samostojnosti podaja z nestabilno vlado.
