Pametne naprave v nespametnem svetu

Ta teden se bo v ameriškem Las Vegasu začel CES – uradno največji sejem zabavne elektronike na svetu. Razstavljavci obljubljajo pametna oblačila, omrežene avtomobile, ukrivljene televizorje, vsenavzoča elektronska tipala v gospodinjstvu in elektronske zdravstvene pomočnike, kakršne smo še pred nekaj leti srečali samo v futurističnih filmih.

Podobni izdelki in storitve so se na velikih tehnoloških dogodkih pojavili že velikokrat, a so bili večinoma na stopnji prototipov, konceptnih izdelkov in sejemskih zanimivosti. Šele v zadnjih nekaj letih pa so se zmogljivi računalniki, kamere in tipala dovolj pomanjšali in pocenili, da jih je mogoče vgraditi v skoraj vse – od očal in pohodnih čevljev do kuhinjske pipe in zidaka.

Podobno hitro se je povečevala tudi prepustnost telekomunikacijskih omrežij, saj je morala infrastruktura dohajati število pametnih mobilnikov, elektronskih tablic in drugih naprav, na katerih je mogoče spremljati in objavljati digitalne vsebine.

Ko se združijo dostopne računalniške tehnologije, zmogljiva infrastruktura, digitalne vsebine in kritična masa uporabnikov, se lahko začnejo zares uresničevati tudi napovedi lasvegaških »megatrendov«. Zato bomo tehnološki novinarji na sejmu CES precej natančno izvedeli, kako si velika tehnološka podjetja predstavljajo prihodnost avtomobilske industrije, zabavne elektronike, izobraževanja, zaposlovanja, zdravstva in preživljanja prostega časa. Vendar med beneškimi gondolami na kulisastem trgu svetega Marka v hotelu Venetian in razstavljavci v velikanskih dvoranah vegaškega kongresnega centra skoraj zagotovo ne bomo slišali prav dosti premislekov, v kakšnem svetu bomo vse te »pametne« naprave sploh uporabljali.

Preteklo leto je razkrilo veliko neprijetnih resnic o globalni informacijski geopolitiki. Nekdanji ameriški obveščevalec Edward Snowden je z objavo zaupnih dokumentov o ameriški prisluškovalni industriji spodbudil novinarje, da so začeli resneje preiskovati prisluškovalne prakse v svojih državah. Potrdili so zaskrbljenost informacijskih strokovnjakov, da tudi (formalno) demokratične države množično vohunijo za državljani, njihove obveščevalne službe pa si izmenjujejo podatke, kadar jih omejujejo zakoni o varstvu zasebnosti (za nadzor »tujih državljanov« večinoma nimajo zakonskih omejitev). Zaradi odmevnih zgodb o državnem nadzoru so postali mediji bolj pozorni tudi na korporativni nadzor, saj informacijska podjetja neovirano zbirajo, shranjujejo, obdelujejo in preprodajajo neznanske količine osebnih podatkov ter jih tržijo zasebnim in državnim naročnikom.

Snowdnovi dokumenti so izjemno pomembni za vse uporabnike informacijskih in komunikacijskih orodij, brez katerih si nekaj milijard Zemljanov več ne predstavlja prostega ali delovnega dneva. Za svobodno rabo teh orodij morata biti izpolnjena dva ključna pogoja: svoboden pretok informacij in spoštovanje informacijskih pravic, ki jih je v lanskem pogovoru za Sobotno prilogo povzel poznavalec informacijskega prava in komunikacijskih tehnologij Joseph A. Cannataci. Prepričan je, da demokratična družba ne more delovati, če državljanom ni zagotovljena pravica do svobode izražanja, če si ne morejo svobodno izmenjevati informacij in ni poskrbljeno za varovanje njihove zasebnosti.

Bo letošnje leto prijaznejše do teh pravic, kot je bilo lansko?

Pravica do zasebnosti

Lanski december je zagovornikom elektronske zasebnosti prinesel nekaj spodbudnih novic.

V začetku meseca je evropski generalni pravobranilec Pedro Cruz Villalón objavil mnenje, da direktiva o obvezni hrambi komunikacijskih podatkov ni združljiva z evropsko listino o temeljnih pravicah. Direktiva, ki jo je evropski parlament potrdil na predbožičnem zasedanju leta 2005, članicam EU predpisuje obvezno hrambo zapisov o telefonskih klicih, lokaciji, rabi elektronske pošte in drugih uporabniških podatkov.

Villalón meni, da direktiva močno posega v pravico državljanov do zasebnosti, saj je mogoče z zbiranjem in analizo teh podatkov ustvariti zelo natančno sliko o posamezniku. Ti podatki so shranjeni pri operaterjih ali celo v računalniškem oblaku, zato obstaja velika možnost nezakonite rabe ali zlorab. A direktiva kljub opozorilom stroke ne vsebuje temeljnih določil o varovanju in uporabi občutljivih podatkov ter ne opredeljuje »hudih kaznivih dejanj«, pri katerih jo smejo uporabljati policija in tožilci.

Skoraj sočasno je skupina pisateljev iz 82 držav predstavila peticijo proti množičnemu nadzoru. Zapisali so, da imamo vsi ljudje pravico, da ostanemo nenadzorovani in nenadlegovani, saj nadzorovan človek ni svoboden, nadzorovana družba pa ne more biti demokratična. Hkrati s pisatelji se je – nepovezano – oglasila tudi skupina osmih velikih ameriških tehnoloških podjetij (AOL, Apple, Facebook, Google, Linkedin, Microsoft, Twitter in Yahoo). Na ameriško vlado je naslovila odprto pismo, v katerem zahteva reformo obsežnega sistema elektronskih prisluhov. Podpisniki so od Bele hiše zahtevali neodvisen nadzor nad delom državnih nadzornikov, mednarodno prepoved zajemanja celotnega podatkovnega prometa brez sodnega naloga in učinkovite zakonske varovalke, s katerimi bi preprečili nenadzorovano vdiranje v zasebnost njihovih uporabnikov.

Villalónovo mnenje, pisateljska pobuda in odprto pismo tehnoloških podjetij kažejo, da se odnos javnosti do kršenja elektronske zasebnosti počasi spreminja in strah pred terorizmom ni več dovolj prepričljiv argument za vzdrževanje množičnega elektronskega nadzora. Vendar ti dogodki še ne prinašajo sprememb.

Ameriška podjetja, ki so jih zmotili prisluškovalni apetiti ameriške vlade, v Bruslju agresivno lobirajo proti evropskim zakonom o varstvu zasebnosti, ki evropske državljane vsaj formalno varujejo tudi pred korporativnim nadzorom. Direktivo o obvezni hrambi so doslej večkrat kritizirali informacijski in pravni strokovnjaki, ki so dokazovali njeno neučinkovitost in nesorazmernost. Na nemškem zveznem ustavnem sodišču pred dvema letoma ni zdržala presoje ustavnosti, a sporen dokument kljub temu ostaja veljaven. Resničen odnos oblastnikov do elektronskega nadzora zato precej bolj iskreno pokaže nedavni poskus slovenskega ministrstva za pravosodje, ko so v spremembe zakona o kazenskem postopku (ZKP-M) tiho in brez javne razprave vključili nove prisluškovalne člene.

Za predstavnike policije so bile spremembe zakona nova priložnost, da si priskrbijo pravno podlago za uporabo novih »prikritih preiskovalnih ukrepov«. Policija hoče v ZKP-M uzakoniti posebne vohunske programe (»trojance«), ki jih bodo smeli preiskovalci prikrito namestiti na osumljene sumljive računalnike, mobilnike in druge elektronske naprave.

Še pomembnejša novost je možnost uporabe lovilcev IMSI – prenosnih lažnih baznih postaj, s katerimi je mogoče prestrezati telefonske pogovore brez sodelovanja operaterja (te lovilce policija že ima in uporablja, čeprav nima pravne podlage). Obe novi prisluškovalni orodji sta brez učinkovitega nadzora izjemno nevarni, zato ju nikakor ne smemo prepustiti policijski samovolji in upati, da ju bodo uporabljali transparentno in odgovorno. Lanski dogodki so preveč nazorno pokazali, kakšen odnos do elektronske zasebnosti imajo policija in obveščevalci.

Svoboda govora

Oktobra lani je evropsko sodišče za človekove pravice odločalo o primeru, ki utegne močno vplivati na drugo pomembno informacijsko pravico: svobodo govora.

Veliko estonsko novičarsko spletišče Delfi je januarja 2006 objavilo članek o estonskem ladjarskem podjetju SLK, pod katerim so anonimni spletni komentatorji objavili žaljive komentarje o največjem delničarju podjetja. Ko so jih odvetniki SLK opozorili na komentarje, so jih Delfijevi upravljavci takoj odstranili, a jih je ladjar kljub temu tožil zaradi razžalitve. Estonsko sodišče je odločilo, da je Delfi odgovoren za vsebino anonimnih komentarjev, zato so morali ladjarju plačati odškodnino 320 evrov.

Pri Delfiju so se sklicevali na svobodo izražanja in evropsko direktivo o elektronskem poslovanju, po kateri so spletna mesta zgolj nevtralne tehnične platforme, ki ne odgovarjajo za objavljene vsebine. A so njihovo pritožbo najprej zavrnili na estonskem vrhovnem sodišču in nato še na strasbourškem sodišču za človekove pravice. Sodniki so soglasno odločili, da estonska sodišča z razsodbo Delfiju niso kratila svobode izražanja, in dodali, da je spletišče zavestno dovoljevalo skrajno žaljive anonimne komentarje, ki so jim prinašali koristi (več obiska in oglasnih prihodkov). Takšnih praks pa ni mogoče zagovarjati s pravico do svobode izražanja.

Razsodba sodišča za človekove pravice ni bila nepričakovana, saj veljajo anonimni spletni komentarji celo med zelo liberalnimi pravnimi strokovnjaki za »spletno greznico«, ki jo je zelo težko zagovarjati v imenu svobode govora. Spletni komentatorji v varnem zavetju anonimnosti dovolijo marsikaj, česar nikoli ne bi podpisali s svojim imenom. Pod spletnimi vzdevki se pogosto skrivajo organizirane politične, lobistične in druge civilnodružbene skupine, ki organizirano širijo neresnice o javnih osebah, podpihujejo sovražni govor ali skrbijo, da se vse debate končajo v ideoloških razprtijah, ki jih v Sloveniji poosebljajo spletne bitke med »partizani« in »domobranci« ter privrženci janševskih ali kučanovskih zarot.

Upravljavci medijskih in drugih spletnih mest so takšne komentarje dolgo dovoljevali ali celo spodbujali, saj so »vroče debate« najbolj zanesljiv način za povečevanje spletnega obiska. Moderacija je zamudna in draga, ker morajo komentarje pred objavo pregledati izurjeni administratorji, ki znajo prepoznavati razlike med ostro kritiko in žaljivim ali sovražnim zapisom, zato si jo manjši spletni mediji težko privoščijo. Obvezna registracija uporabnikov med upravljavci ni priljubljena, saj zmanjša obisk in od izdajatelja zahteva registracijo zbirke osebnih podatkov, ki prav tako presega kadrovske zmogljivosti večine spletnih podjetij. Zato se vse več urednikov odloča za ukinitev spletnega komentiranja, kar so lani sklenili tudi na hrvaškem novičarskem mestu danas.hr, ko so njihovo stran zasuli sovražni komentarji ob smrti igralke in estradnice Dolores Lambaša.

Če bodo začele medijske strani množično ukinjati (anonimne) komentarje in bodo postala spletna mesta (celo operaterji?) civilno odgovorna za vsebino komentarjev, tudi če jih po opozorilu pobrišejo, to ne bo odpravilo žaljivih spletnih komentarjev in izboljšalo kulture spletnega dialoga. Anonimni spletni komentatorji, pirati, kriminalci, oportunistični upravljavci spletnih mest in prikrito oglaševanje so anonimno elektronsko komunikacijo razvrednotili, ji vzeli verodostojnost in nasprotnikom ponudili veliko dobrih argumentov za njeno kriminalizacijo. Vendar bo anonimnost v času množičnega elektronskega nadzora in vse agresivnejšega boja proti »žvižgačem« čedalje bolj pomembna, zato se ji ne bi smeli odreči samo zaradi dosedanjih zlorab in slabih praks.

Namesto tega bi morali vsi udeleženci spletnih skupnosti sami postaviti in uveljavljati pravila komuniciranja, javno razkrivati skrivaške interesne skupine in ohraniti pravico do zaščite anonimnih virov, ki javnosti razkrijejo nepravilnosti v politiki in gospodarstvu.

Dostop do informacij

Pravica do nekriminalizirane in nenadzorovane elektronske komunikacije ni pomembna samo za žvižgače, ampak tudi za različne oblike alternativnih medijev, ki poskušajo nadomestiti demokratični primanjkljaj v tradicionalnih medijskih podjetjih.

Lani ni manjkalo napovedi, kakšne spremembe v prihodnjih letih čakajo medijsko panogo. V uredništvu britanskega Guardiana so morali zaradi pritiskov vlade fizično uničiti prenosnik z datotekami, ki jih je časopisu posredoval Edward Snowden. Bloger Glenn Greenwald in novinarka Laura Poitras, ki sta za Guardian poročala o Snowdnovih razkritjih, sta sprejela povabilo ustanovitelja največje dražbarske strani Ebay Pierra Omidyara in se pridružila njegovemu novemu mediju First Look Media. Ustanovitelj največjega spletnega trgovca Amazon Jeff Bezos je kupil ugledni ameriški časopis Washington Post. Nizozemski medijski poskus De Correspondent je od prihodnjih bralcev prvič zbral za več kot milijon evrov zagonskega kapitala, številni znani tehnološki novinarji so zapustili medijska podjetja in se pridružili mladim internetnim ekipam (Jay Rosen, Kara Swisher, Walt Mossberg …).

Ti premiki kažejo, da se angažirano in preiskovalno novinarstvo umika iz medijskih podjetij, ki jih niso prizadeli samo gospodarska kriza, novi poslovni modeli in spremembe bralnih navad, ampak tudi kriza novinarskega dela, ujetega med reciklatorstvo, interese politike in nezaupanje javnosti. Brezosebne medijske korporacije, ki so obvladovale največje svetovne medije, znova prevzemajo karizmatični lastniki, ki niso več vplivni industrialci, ampak internetni milijarderji, ki potrebujejo medije za uveljavljanje poslovnih in svetovnonazorskih interesov. Na delovanje novomedijskih podjetij pa ne bo več vplivala predvsem medijska zakonodaja, ampak zakoni, direktive in strategije, ki predpisujejo poslovanje telekomunikacijske panoge in postavljajo pravila digitalne ekonomije. Zato bo od usode prvih dveh informacijskih pravic – zasebnosti in svobode izražanja – zelo odvisno tudi udejanjanje tretje pravice: do svobodnega branja in izmenjevanja kritičnih informacij, ki so nepogrešljive za delovanje demokratičnih družb.

Te spremembe bodo – podobno kot globalno segrevanje – dosegle tudi Slovenijo. Tu jih bo pričakovala družba, v kateri telekomunikacijsko politiko določajo operaterji in kjer prisluškovalne zakone pišejo policijski in obveščevalski lobiji, da jih slepo potrjujejo strankarsko disciplinirani poslanci. Novi medijski lastniki bodo vstopili v okolje, kjer velik del medijskega prostora obvladuje politika in v kateri ideološko razdvojeni, nesamozavestni ter slabo plačani novinarji niso zmožni prepoznati pomena ogroženih informacijskih pravic za prihodnost njihovega poklica. Zato smo do lanskega leta živeli v državi, kjer informacijske pravice kljub Snowdnu, wikileaksu in domačim poskusom utrjevanja družbe nadzora niso bile niti akademska, kaj šele medijska ali politična tema.

Letos imamo morda zadnjo priložnost za javne pobude in politične programe, s katerimi bi omilili omejevanje informacijskih pravic in poskrbeli, da bo mogoče nova informacijska orodja še naprej uporabljati razmeroma svobodno. Teh pobud pa ne moremo pričakovati od uveljavljenih političnih in medijskih igralcev, ampak jih lahko zahtevajo le ljudje, ki se trmasto upirajo malodušnemu sklepu, da živimo v edini izmed možnih Slovenij.