Tiskane izdaje
Ljubljana – 30. oktobra 1987 je v Mladini izšla priloga z naslovom Ljubimo ženske: Nekaj o ljubezni med ženskami. Poleg tekstov o lezbištvu je vsebovala tudi prvi lezbični manifest na Slovenskem, ki je pripeljal do oblikovanja lezbične skupine pri ženski sekciji Lilit, skupine LL. To je bilo zgodovinsko dejanje, saj je bila to prva lezbična skupina na Slovenskem, v bivši Jugoslaviji in na območju vse Vzhodne Evrope.
Leto kasneje je sledila formalna ustanovitev skupine, takrat so se dekleta tudi osamosvojila izpod okrilja Lilit in se formalizirala kot Lezbična sekcija LL pri Škuc-Forumu. Ustanovitev te sekcije je pomenila paradigmatski premik lezbičnega gibanja iz popolnega molka in skritosti v javno sfero, je povedala Tatjana Greif, ena od pionirk lezbičnega gibanja pri nas. Začela sta se tudi politizacija lezbištva in lezbični aktivizem. Skupina je po 25 letih še vedno tu, kar je vsekakor svojevrsten fenomen. Še vedno je edina lezbična skupina v Sloveniji.
Po besedah Tatjane Greif je bila filozofija LL vedno dosegati spremembe. Delovala je na različnih družbenih področjih: primarno na kulturnem, pa tudi na političnem, medijskem in na področju človekovih pravic. Izboriti si je morala praktično vse: lastne prostore za delovanje (pisarna LL, klub Monokel, Lezbična knjižnica), svoje medije (Lezbozin, Pandora, Lesbo, Lezbomanija na Radiu Študent), kulturne projekte in dogodke (knjižna zbirka Vizibilija, Festival gejevskega in lezbičnega filma, večeri lezbične literature), tudi prodor lezbičnega in gejevskega gibanja v akademsko sfero.
»Lezbična scena v Sloveniji že dolgo ni več skrita, majhna ali plašna, temveč javna, močna in suverena, mednarodno povezana in aktivna. Izborjene so bile temeljne postavke v zagovoru politik enakopravnega državljanstva in človekovih pravic. A to ne pomeni, da si lahko oddahnemo; danes se v kapitalistični 'krizi' vkleščena Evropa duši v zatohli mentaliteti nestrpnosti in sovraštva do marginaliziranih skupin, ultrakonzervativnega samodrštva vladnih in cerkvenih elit, rasizmu in fobijah vseh vrst. Lezbično gibanje se tudi v prihodnje ne bo ustavilo pred zidovi politične nevednosti, državljanske apatije, absolutizmi oblasti in dominantne kulture,« objublja ena od naših vodilnih aktivistk Tatjana Greif.
Simptom (ne)zrelosti
In kako uspehe lezbičnega gibanja ocenjujejo nekateri ljudje, ki spremljajo njihove aktivnosti? Filozofinja in feministka Eva D. Bahovec pravi, da je imelo lezbično gibanje že v času pred padcem berlinskega zidu zelo pomembno vlogo pri odpiranju naše družbe.
»Z ustanovitvijo lezbične sekcije ŠKUC LL pa je to gibanje prvič dobilo tudi 'uradni' status. Organizirana so bila številna predavanja in prireditve, izhajati je začel strokovni časopis Lesbo, pozneje se je pridružila bogata knjižna zbirka Lambda itn., pri vsem tem pa je bila v ospredju nenehna skrb za demokratizacijo vse družbe.
Nasploh je imel odnos do neheteroseksualno usmerjenih v drugi polovici dvajsetega stoletja podobno vlogo, kot jo je imel v prvi polovici stoletja odnos do volilne pravice žensk. Eno in drugo je hud simptom – simptom nezrelosti. Če se ji ne upremo, smo zanjo krivi sami!« je prepričana Eva D. Bahovec.
Sociolog in raziskovalec Roman Kuhar pa meni: »Ameriško feministično gibanje sprva ni hotelo vzpostaviti zaveze z lezbijkami, češ da naj bi ta škodila osnovnemu cilju gibanja po zagotavljanju enakih pravic za ženske. Lezbijke so se nato samoorganizirale in v znamenitem manifestu zapisale, da lezbijka pomeni 'kondenzirano jezo vseh žensk, ki je tik pred tem, da bo eksplodirala'. LL razumem kot slovenski in jugoslovanski odgovor na podobno »kondenzirano jezo«, ki jo je LL uspel uporabiti na izredno kreativen, družbeno kritičen in zavestno množicam nevšečen način. Petindvajset let take drže si zasluži moje globoko spoštovanje. Zdi se mi, da je ta drža danes, ko se Slovenija zapira v svojo domačijstvo, še bolj nujna kot pred petindvajsetimi leti.«
Lezbičnih četrt
Jubilej bo skupina LL obeležila na različne načine. Prvi je izdaja že omenjene, obsežne monografije z naslovom LL25 (Lezbična sekcija LL: kronologija 1987–2012 s predzgodovino), ki sta jo pripravili Nataša Velikonja in Tatjana Greif. Zbornik vsebuje kronologijo nastanka in delovanja skupine v besedi in sliki in hkrati zelo natančno evidentira lezbični aktivizem pri nas v zadnjega četrt stoletja. S to knjigo poskušamo uporno in neobvladljivo lezbično zgodbo prenašati naprej, pravi Tatjana Greif.
Poleg tega so obletnici posvetili dokumentarni videofilm z naslovom Razmerja, 25 let lezbične sekcije ŠKUC-LL, Ljubljana, katerega avtorice so Marina Gržinić, Aina Šmid in Zvonka T. Simčič. Marina Gržinić pravi, da ne gre za film, ki bi ga zelo zanimala estetika, temveč je to v osnovi politični film. V njem obdelujejo tako predzgodovino kot zgodovino gibanja, vsekakor pa to ni film o 25 letih ŠKUC LL, temveč film s Škuc LL, pravi Gržinićeva.
Tretji del obeleževanja 25-letnice skupine LL pa je organizacija festivala z naslovom Lezbična četrt, ki se je odvijal med 3. in 10. novembrom. Kot je povedala Suzana Tratnik, še ena od pionirk slovenskega lezbičnega gibanja, so program sestavili z lastnimi močmi, nikogar niso prosili za denar, zato je tudi odpadlo dolgotrajno pisanje prošenj za podporo.
Zelo zgoščeno je bilo dogajanje že kar v prvi dan, v soboto, ko je bil v Slovenski kinoteki naprej na ogled zgoraj omenjeni film Razmerja, potem pa še videoperfromans avstrijske performerke Marisse Lôbo. V okviru festivala se je zvrstilo še več razstav, okroglih miz, literarnih večerov, v Cafe Open pa se je odvijal videoprogram.
