Tiskane izdaje
Sečovlje – Enkratno pridobivanje soli na Sečoveljskih in Strunjanskih solinah bo ministrstvo za kulturo razglasilo za živo mojstrovino državnega pomena. Vendar vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline Andrej Sovinc opozarja, da s tem še ne bi smeli biti zadovoljni in da bi morali že zdavnaj speljati postopke za vpis solin na seznam Unescove kulturne krajine.
Na predlog odloka o razglasitvi tradicionalne pridelave morske soli v piranski občini je mogoče pripombe oddati do 10. oktobra, 7. oktobra pa bo v prostorih piranske občinske uprave potekala javna obravnava. V Pomorskem muzeju Piran pričakujejo, da bo vlada odlok sprejela še letos.
Razglasitev bo priznanje tistim, ki so način pridelave ohranili skozi toliko stoletij, prinaša pa tudi prednost pri pridobivanju javnih sredstev. Ne nazadnje je razglasitev za živo mojstrovino tudi pogoj za vpisa na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Sol so na tem območju pridelovali že v antiki. Sredi 14. stoletja pa so s Paga uvozili tehnologijo za vzgojo petole, posebej gojene biosedimentne skorje na dnu kristalizacijskih bazenov. Sestavljajo jo mešanica sadre, gline in cianobakterij, med pobiranjem soli pa preprečuje njeno mešanje z blatom in deluje kot biološki filter. Zato lahko solinarji pridelajo belo in čisto sol, ki ima večjo tržno vrednost. Nič čudnega, da so postale piranske soline po letu 1460 najpomembnejše na Jadranu za Beneško republiko.
Direktor Solin Klavdij Godnič pravi, da pomeni razglasitev zanje promocijo in priznanje za dosedanje ohranjanje tradicionalne pridelave, jamstvo, da se bo pridelava soli ohranila, pripomogla pa bo tudi k večji prepoznavnosti soli, solin in kraja. »Letos smo imeli povprečno letino, pridelali smo približno 2200 ton soli, od tega 1500 ton jedilne in 40 ton solnega cveta, ki prinaša 16-krat več zaslužka od običajne soli,« je dejal Godnič.
Vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline Andrej Sovinc pa je opozoril, da razglasitev žive mojstrovine ne bi smela biti potuha, da smo za sol in soline naredili vse, kar se je dalo: »Očitno ni dovolj truda za vpis solin na seznam zaščitene kulturne krajine pod okriljem Unesca, čeprav za to izpolnjujejo vse pogoje: samo tukaj se je ohranila tehnologija pridelava s petolo, samo tukaj so ohranjene hišice solinarjev ob solnih poljih in samo tukaj poteka dnevno pobiranje soli.«
Muzejski svetnik in poznavalec solinarstva Flavio Bonin pa pravi, da bi za vpis na seznam Unescove dediščine morala več volje pokazati lokalna skupnost, ki bi morala biti s turističnim gospodarstvom najbolj zainteresirana za ta korak, a se tega očitno ne zaveda.
