Po 150 letih poslanstvo Rdečega križa ostaja enako

Ljubljana – Sirija, Mali, Somalija, Južni Sudan, DR Kongo, Irak in Afganistan so največja krizna žarišča, na katerih Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC) z zdravstveno oskrbo, hrano in še na mnoge načine pomaga žrtvam vojnega nasilja. Čeprav se je svet v 150 letih, kar so ustanovili organizacijo, bistveno spremenil, ostaja njeno poslanstvo isto.

»Poslanstvo ICRC se je prilagodilo današnji realnosti, še naprej skrbimo za ranjence, razvili smo pa še celo vrsto dejavnosti, od obiskovanja zapornikov do iskanja pogrešanih v oboroženih konfliktih, gradimo vodne sisteme, obnavljamo osnovno infrastrukturo, kot so bolnišnice. V Demokratični republiki Kongo, na primer, nudimo psihološko pomoč žrtvam vojne, posebno žrtvam spolnega nasilja in otrokom, ki so jih vojskujoče se strani rekrutirale v svoje skupine,« je opisala Marie-Servane Desjonquères, predstavnica ICRC za stike z javnostjo za srednjo in južno Afriko. Skoraj 13.000 ljudi, zdravniki, medicinske sestre, inženirji, pravniki, socialni delavci, agronomi in strokovnjaki drugih profilov, dela v več kot 80 kriznih žariščih po svetu, vodje njihovih delegacij pa imajo v državah gostiteljicah podoben status kot veleposlaniki. »Duh našega poslanstva, da smo neodvisna in nevtralna organizacija, pa se ni spremenil. Zdaj je celo močnejši kot kdajkoli.«

Z izjemo Sirije in Malija, kjer so napetosti izbruhnile v zadnjem letu ali dveh, so v vseh ostalih velikih kriznih žariščih navzoči že vsaj desetletje – v Irak so prišli celo leta 1981, v Afganistan 1987, na palestinskih ozemljih delajo že od 1948. »Prilagoditi se moramo razmeram 'kroničih' kriz, kakršne so v Somaliji ali DR Kongo, še naprej smo v pomoč pri 'urgencah', vendar poskušamo razviti tudi nove načine pomoči, v sodelovanju s skupnostmi, ki jim želimo pomagati, da bi se kolikor je mogoče vrnili v normalno življenje. Denimo tako, da pomagamo pri pridelovanju hrane.«

Okvire delovanja postavljajo ženevske konvencije: kjerkoli izbruhne mednarodni konflikt, po besedah Marie-Servane Desjonquères, ali državljanska vojna in se država strinja, ICRC vstopi na območje. »Indikator našega posredovanja je raven humanitarnih posledic. Glede na to sami predlagamo, da bi prišli. Naša vloga je biti tudi nevtralen posrednik. Kaj kje počnemo, pa se odločimo v neposrednem stiku z ljudmi, ki potrebujejo našo pomoč. Nove tehnologije nam dajejo priložnost za boljšo odzivnost.«

Kakšna je razlika med ICRC in agencijami Organizacije združenih narodov? »ICRC so pred 150 leti ustanovili švicarski državljani, je na nek način zasebno združenje, podrejeno švicarski zakonodaji. Mandat nam je dala mednarodna skupnost. Nismo niti vladna niti medvladna organizacija, kar so agencije OZN. Člani našega odbora so Švicarji, kar nam zagotavlja neodvisnost, saj nismo povezani z nobeno vlado, naši zaposleni in sodelavci pa so 146 različnih narodnosti.«

Proračun ICRC za leto 2013 znaša približno 820 milijonov evrov, s tem, da so že objavili potrebo po vsaj 150 milijonih več. Daleč najbolj radodarna donatorica je ameriška vlada, pred britansko, švicarsko in evropsko komisijo, vendar vse prispevajo po lastni presoji, ne plačujejo nobene članarine. Vir financiranja so prav tako nacionalna društva, malo manj pa tudi podjetja.

Kakšna je povezava med ICRC in nacionalnimi društvi, kot je RK Slovenije? »Smo velika družina gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca, v katerem so ICRC, nacionalna društva in mednarodna federacija, ki ima sedež v Ženevi in dela v podporo nacionalnim društvom. ICRC, ki je bila ustanovljena pred 150 leti, dela na območjih vojn in nasilja. Je to, kar pove ime – mednarodna. Gremo tja, kjer izbruhne kriza, vedno s soglasjem države, tam pa sodelujemo z nacionalnim društvom. V obdobju miru se nacionalna društva ukvarjajo z javnim zdravstvom in prvo pomočjo, posredujejo pri naravnih nesrečah, dajejo humanitarno pomoč revnim. Naše gibanje je tako močno zaradi široke mreže prostovoljcev.«