Po džamiji in Nuku še ljubljanska Drama

»V Ljubljani je bila kulturna infrastruktura v zadnjih desetletjih zelo zanemarjena. Ko sem bil kot minister prvič v Operi, nisem mogel verjeti, da je v takšnih razmerah sploh mogoče delati. To je katastrofa! In ni edina. /.../ Na listi objektov, ki jih je treba popolnoma obnoviti, so vsaj Opera, Drama in Prirodoslovni muzej. In potem stojiš pred dilemo, kaj storiti. Treba se je odločiti. Jaz sem se odločil za Opero, ker je bila v najslabšem stanju.« Tako je oktobra 2006 na vprašanje Dela, kdaj bo na vrsti obnova osrednje gledališke hiše v državi, odgovoril takratni resorni minister dr. Vasko Simoniti.

Enajst let pozneje imamo sicer prenovljeno in dozidano osrednjo operno hišo ter prenovljeno Narodno galerijo. Prirodoslovnega muzeja ne omenja več nihče. In tudi ljubljanska Drama, ki je bila zgrajena leta 1911, zadnjič temeljito prenovljena na začetku 60. let preteklega stoletja, še čaka svojo priložnost in propada naprej.

Tretji poskus

Leta 2013 je ministrstvo za kulturo vodstvu Drame naložilo, da pripravi projektno nalogo za celovito prenovo Drame. To sicer ni bilo prvič. Že leta 1995 je arhitekta in režiserka Meta Hočevar izdelala projektno študijo prenove stavbe, leta 2001 pa je takratni ravnatelj Drame Janez Pipan izpeljal javni anonimni enostopenjski natečaj, a prve nagrade niso podelil.

Drama je morala pri tokratnem natečaju po navodilu ministrstva upoštevati višinske in tlorisne gabarite, dovoljena je bila poglobitev oziroma podkletitev ploščadi pred Dramo ter predviden nakup Nemške hiše. Dodatno kvadraturo naj bi dobili tudi na račun druge lokacije novega skladišča. Prenovljena Drama naj bi imela tri dvorane: Veliki oder, Malo dramo in Eksperimentalni oder. S prenovo bi pridobili tudi ustrezen vadbeni oder za produkcijo Velikega odra in nekaj manjših vadbenih prostorov. Prenovljeni bi bili prostori za občinstvo, prostori za zaposlene ipd.

Na podlagi izdelane in na ministrstvu potrjene naloge je Drama v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije lani oktobra pripravila in objavila javni anonimni, odprti, dvostopenjski, projektni arhitekturni natečaj za izbiro najprimernejše rešitve in izbiro izdelovalca projektne dokumentacije.

Trinajst različnih rešitev

Na natečaj je do marca letos prispelo 13 projektov. Mednarodna ocenjevalna komisija, katere predsednik je bil Milan Tomac, podpredsednik Igor Samobor, ostali člani pa še Hans Gangoly, Jadranka Grmek, Janez Koželj, Peter Gabrijelčič in Miroslav Benulič, je izbrala štiri naloge, ki jih je ob priporočilih za korigiranje in izboljšanje projektov uvrstila na drugo stopnjo natečaja.

Pretekli petek je komisija izdala zaključno poročilo, ki je skupaj z rezultati zdaj javno objavljeno na spletni strani zaps.si. Izkazalo se je, da so bili prvopodpisani avtorji projektov uvrščeni v drugi krog, Aljoša Dekleva in Tina Gregorič (Dekleva Gregorič arhitekti), projekt je prejel tako imenovano zvišano priznanje, dr. Matej Blenkuš (Abiro), prav tako zvišano priznanje, Jurij Kobe (ATELIERarhitekti), projekt je prejel tretjo nagrado, ter Matija Bevk in Vasa J. Perović (Bevk Perović arhitekti), ki sta na natečaju zmagala. V njuni projektni skupini so sodelovali še Samo Bojnec, Valentin Tribušon, Urban Petranovič, Mitja Usenik, Irene Salord Vila in Andrej Ukmar. Druge nagrade komisija ni podelila.

Gledališče kot uprizoritveni stroj

V obrazložitvi prve nagrade je zapisala, da »poglavitno izhodišče predloga izhaja iz razumevanja narave sodobnega gledališča«, ki postaja z vsakdanjim življenjem vse tesneje prepletena umetniška dejavnost. »Sodobno gledališče se torej dogaja tudi med predstavami, igra se z uprizoritvijo ne začne niti ne konča. Predlagana rešitev bo gledališču s pomočjo arhitekture zagotovila, da bo lahko v stalnem stiku z javnim življenjem na ulici, ki je tudi neka vrsta stalnega gledališča na prostem, kjer se tudi odvijajo drame in komedije.« S predpostavko, da gledališče kot javna umetnost ves čas komunicira z javnim prostorom, avtorji projekta novo prizidno krilo obravnavajo kot »uprizoritveni stroj, ki naj poleg priprave predstav aktivira tudi javni prostor pred gledališčem in ob njem«.

Projekt ohranja tako sedanji vhod v stavbo kot dodaja novega s »stranskega trga ob Slovenski cesti prek novega stopnišča neposredno v veliki foyer, ki je vkopan prečno pod gledališko dvorano in naravno osvetljen s talnimi svetlobniki«. To je po mnenju komisije tudi ključ do predlagane zasnove: »Nova sprejemna dvorana postane prostorno vozlišče poti obiskovalcev gledališča do glavne dvorane, Male drame in eksperimentalnega odra, kamor dostopajo obiskovalci prek starega vhoda in neposredno z ulice«.

Dostojanstvo starega

Avtorji predloga so se po mnenju ocenjevalne komisije veliko ukvarjali tudi z bistvenim vprašanjem, kako povrniti dostojanstvo staremu gledališču. Tako so »funkcionalno prenovo stare dvorane omejili na nujne, minimalne posege za izboljšanje uporabnosti stavbe, ki obsegajo nova stopnišča in dvigala, vstavljena v jaške in niše, ter prestavitev servisnih prostorov v nov veliki foyer, s čimer so povečali prostornost in prehodnost komunikacij«.

Komisija je še menila, da »fasadni ovoj iz perforirane nerjaveče pločevine, ki prekriva polne in zaslanja steklene stene prizidanega krila« ustvarja »nevtralno ozadje zgodovinski stavbi starega gledališča«. S svojo globino tako »ustvarja medprostor, ki deluje kot v gube nabran, prosojen zastor pred odrom, skozi katerega se razkriva notranje življenje gledališča, in v obratni smeri javno življenje proseva v notranjost gledališča. S predlagano fasadno opno naj bi se vzpostavil enakopraven dialog med novim in starim gledališčem, v katerem se bosta zgodovina in sodobnost dopolnjevali.«

Prvo nagrado je komisija predlaganemu projektu prisodila »brez zadržkov soglasno«, na koncu pa še zapisala, da so »avtorji s svojo preprosto in premišljeno zasnovo prenove in dozidave starega gledališča po vseh merilih izpolnili zahteve iz natečajne naloge in se od vseh, tudi sorodnih predlogov, najbolj približali pričakovanjem razpisovalca«.

In kaj zdaj?

V nadaljevanju priprav na prenovo naj bi sledil podpis pogodbe z izbranim projektantom, temu pa vsaj devetmesečno obdobje projektiranja. Ravnatelj Drame Igor Samobor upa, da jim bo uspelo gradbeno dovoljenje pridobiti v letu ali vsaj letu in pol, vse drugo pa je odvisno od ministrstva za kulturo oziroma države, ki bo morala za investicijo zagotoviti sredstva. Za različna pripravljalna dela je ministrstvo v letošnjem in prihodnjem letu skupaj zagotovilo 900.000 evrov.

Na vprašanje o nadaljnjem časovnem in finančnem okviru celovite prenove Drame so na ministrstvu za kulturo včeraj diplomatsko odgovorili, da je naslednji korak »finančno ovrednotenje projekta in ocena izvedljivosti«, ki jo bosta skupaj naročila ministrstvo in Drama. »To seveda zahteva svoj čas, glede na zahtevnost in javnofinančno občutljivost projekta, bo tega časa prej več kot manj, kolikor je običajno za primerljive projekte. Ministrstvo se seveda zaveda pomembnosti Drame in tudi težkih razmer, v katerih zaradi odlašanja s prenovo deluje, a žal se v nekaj mesecih ne da več rešiti zamujenih desetletij«. Po nekaterih neuradnih podatkih naj bi celovita prenova in dozidava gledališča znašali okoli 40 milijonov evrov.

Temu ne prav optimističnemu odgovoru ministrstva velja za zdaj dodati podatek, da bodo razstavo vseh prispelih natečajnih projektov v Drami organizirali septembra.