Po evropskih in naših merilih nismo okoljsko tvegana država

Ljubljana – Primer Kemis je razgrnil kar nekaj težav, odgovore nanje smo iskali s poveljnikom civilne zaščite Srečkom Šestanom, ki mu je premier naložil, naj ugotovi, kaj v sistemu ne deluje. Nekaj odgovorov smo dobili že zdaj, na nekatere bo treba še počakati.

Če se zgodi rudarska, gradbena ali industrijska nesreča, kako se država nanjo odzove?

Temelj sistema je lokalna skupnost, enako kot v skoraj vseh državah sveta. Kar je logično. Drugi temelj so ocene ogroženosti. Pomeni, da če je ogrožena lokalna skupnost ali pa država, ker gre za tak obseg nesreče, imamo pripravljen načrt zaščite in reševanja. V primeru rudarske nesreče to pomeni, da ima občina oziroma premogovnik izdelan obratni načrt, ker ga mora imeti in ker gre za nesrečo na ravni obrata. Seveda lahko država pomaga z določenimi viri, materialnimi sredstvi, opremo, če z njo razpolaga, ali pa jo pridobi iz mednarodne pomoči. In enako je pri industrijskih nesrečah, kot je primer Kemis. Za primer nesreče je podjetje imelo izdelan obratni načrt, ki izhaja iz ocene tveganja oziroma ogroženosti. Z njim je bila seznanjena tudi občina oziroma je z načrtom celo soglašala.

Toda v tem primeru je nastopila druga težava. Šlo je za požar velikih razsežnosti, posledice niso nastale samo za podjetje, ampak tudi okolje, živali, rastline. In to je primer, ki preraste okvire občine. Od župana ali občinskega poveljnika civilne zaščite ne moremo pričakovati, da bo natančno vedel, kako v takšnem primeru skoordinirati vse pristojne institucije in službe. V primeru Kemisa je nastala težava, nobena od institucij se namreč ni prepoznala kot tista, ki bi morala koordinirati delo. In to je trajalo predolgo.

Pravzaprav se je morala odzvati kar vlada?

Zaradi različnih informacij so bili ljudje res zbegani, usmeritve, ki so jih dobili, so bile različne. Zato je vlada, spet malo pozno, imenovala koordinacijsko skupino, ki jo vodim. Ta poskuša stvari izpeljati tako, da ljudje dobivajo informacije z enega mesta, da z enega mesta vodimo jemanje dodatnih vzorcev. Skratka, da z enega mesta stvari vodimo, analiziramo in usmerjamo.

Torej na državni ravni nimamo nekega akta, ki bi povedal, kako ravnati v primerih, kot je Kemis.

Ne, nimamo. Nimamo načrta, kako peljati stvari po tem, ko so zaščitne in reševalne dejavnosti opravljene. In naloga te skupine je pokriti to luknjo v sistemu.

Se pravi, da so stvari za odziv v trenutku, ko se zgodi nesreča, urejene, potem pa ne več?

Da. Za zaščitno-reševalne aktivnosti obstajajo načrti na različnih ravneh. Če ogroženost ne presega občinskega okvira, imamo občinske načrte. Imamo tudi enajst državnih načrtov za različne vrste nesreč. In do te točke ni težav. Natančno se ve, kdo mora stvari aktivirati in peljati do zaključka zaščitno-reševalnih aktivnosti. Ko pa se začne z iskanjem vplivov na okolje in zdravje ljudi, nimamo določeno, kako naprej. To seveda niso aktivnosti, ki jih opravlja civilna zaščita.

Ali ni bilo to nekoč že urejeno?

Bilo. Leta 1996 smo imeli podpisan dogovor med osmimi ministrstvi, v njem so bile zapisane naloge posameznih ministrstev. Potem pa je odstopilo ministrstvo za okolje in od dogovora ni bilo nič več. Na srečo od takrat nismo imeli kakšnih hudih primerov, ali pa jih nismo tako prepoznali, čeprav je gorela lakirnica v tovarni Gorenje, firma Dar v Kopru, hladilnica Mercatorja v Zalogu ...

Zakaj je potem primer Kemisa v tem smislu prelomen?

Mislim, da zato, ker govorimo o nevarnih odpadkih.

Ampak tudi v Gorenju je bilo tako.

Da, v Gorenjevi lakirnici je pred nekaj leti gorelo ogromno nevarnih snovi, v Zalogu je bilo veliko amonijaka. Pa se ni nihče pretirano vznemirjal. Kar je seveda narobe.

Zdaj bo na te dileme poskušala odgovoriti medresorska skupina?

Upam. Ali pa kdo drug. Ampak to je treba čim prej narediti.

Kakšen mandat ima ta skupina?

Nima ga še. Zdaj šele pridobivajo članstvo, mislim da je to naloga ministrstva za okolje. Ko bo skupina imenovana, bo v sklepu o imenovanju imela opredeljene tudi naloge in roke.

Kaj bi ji vi svetovali?

Treba je opredeliti postopek, oblikovati nek akt, ki bo predpisal, kako v takih ali podobnih primerih, kot je Kemis, ravnati. Določiti bi morali koordinacijsko skupino, ki bo usklajevala delo vseh pristojnih, sam papir ne pomeni nič. In ko so zadeve v zaščitno-reševalnem smislu končane, se je treba hitro lotiti vplivov na okolje. Če jih ni, dobro, sicer je treba po določenem postopku ukrepati naprej. Je pa jasno, da vsakega požara hiše ne bo obravnavala ta skupina. Treba bo določiti meje. Ampak še vedno bo prva na potezi lokalna skupnost.

Kakšne so vaše izkušnje z njihovim delom, z njihovim zavedanjem, kaj vse imajo v svojem okolju in katera dejavnost predstavlja določeno nevarnost?

Prepričan sem, da se stvari izboljšujejo. Ampak po moji oceni še zmeraj ostaja problem prevelikega števila lokalnih skupnosti. Nekatere so zelo majhne. Tudi če imajo v okolju nekaj, kar predstavlja ogroženost, tega ne morejo ustrezno obvladati, ker nimajo kadra, materialnih resursov in tako naprej. Razdrobljenost občin je ena od težav, drugi pa sta ponavadi denar in preventiva.

Kako bi lahko pomagal bolj celovit sistem, če bi bil vzpostavljen?

Mislim, da bi pomagalo že, če bi imeli regije, na katere bi lahko prenesli določene pristojnosti. Med državo in občinami je zdaj, če lahko tako rečem, prevelika razdalja. V sistemu zaščite in reševanja imamo svoje regije, ampak to niso politične regije. So podaljšana roka države.

So lokalne skupnosti, ki imajo na svojem teritoriju kakšne nevarne obrate, pa nimajo ničesar urejenega?

Mislim, da ne. V Sloveniji imamo po direktivi Seveso obrate večjega in manjšega tveganja. Po tej direktivi ter po naših okoljskih predpisih in predpisih o zaščiti in reševanju morajo imeti občine in takšni obrati izdelane načrte. Takšne načrte imajo celo nekatere gasilske enote.

Smo po merilih, ki ste jih omenili, tvegana država?

Rekel bi, da niti ne. V celi državi imamo okrog 30 obratov večjega tveganja.

Največje tveganje je NEK?

NEK niti ne spada v to kategorijo, za jedrsko elektrarno imamo poseben državni načrt. Večje tveganje sicer predstavljajo skladišča naftnih derivatov, nekaj velikih firm, kot je denimo Helios. Se pa ta številka spreminja, odvisno je, kakšne stvari podjetja uporabljajo in skladiščijo.

Kako pa velike firme izpolnjujejo svoje okoljske dolžnosti?

Sam to težko sodim. Obstaja nadzor, ki ga izvajata inšpektorat za varstvo pred nesrečami kot tudi okoljski inšpektorat in drugi.

Imeli smo že hude poplave, plazove, požare, onesnaženja z razlitjem nevarnih snovi... Splošni vtis o delovanju sistema je kakšen?

Prvi odziv še nikoli ni bil težava. Zaščitno-reševalni odziv, odziv gasilcev, drugih reševalnih služb, vojakov, policistov, če je bilo potrebno, nikoli ni odpovedal. Tudi zato, ker imamo to načrtovano, ker vadimo, se usposabljamo, imamo enote, ki so dobro opremljene. Problem nastane pri sanaciji ali odpravljanju posledic, ker to zahteva velika finančna sredstva in določena načrtovanja. Ali pa v taki situaciji, kot je bila recimo zdaj, ko je treba opraviti raziskave, preiskave, analize. Pri tem je nastala težava, pa tudi obveščanje ljudi ni bilo dobro.

Premier vam je zaupal, da po Kemisu prevzamete vajeti v svoje roke. Kaj lahko še pričakujemo?

Medresorska koordinacijska skupina se sestaja, pogledali bomo, če je kaj novega in se odločili, kako naprej. Pripraviti moramo še program dolgoročnih analiz, če smem tako reči, ki zadevajo zdravje ljudi in živali. Imamo odprto informacijsko pisarno, na terenu imamo dve ekipi, ki obiskujeta zainteresirane prebivalce. Verjetno bomo vzeli še dodatne vzorce, če bo treba. Zdaj velja prepoved uporabe krme v krogu 730 metrov. Vse izven tega kroga, kar seveda temelji na analizah vzorcev, so samo higienska priporočila, ker noben vzorec, razen enega v tem krogu, ni bil pozitiven, še zdaleč ni dosegel mejnih vrednosti. Zato ni bilo potrebe po dodatnih priporočilih, še manj ukrepih. Zdaj dodatno vzorčimo, da odpravimo kakršne koli dvome.