»Podpisana obsodba, izgubljena igra, nesposobnost naše delegacije, hlapčevstvo.« S temi besedami je takratni slovenski tisk poročal o podpisu rapalske pogodbe, ki sta jo Kraljevina SHS in Kraljevina Italija sklenili 12. novembra 1920. Slovenci smo se morali – le mesec dni po izgubljenem koroškem plebiscitu – za več desetletij odpovedati tretjini svojega etničnega ozemlja. Kakšen je pogled na to sto let pozneje?

»Ker je rapalska pogodba eden najusodnejših mejnikov v slovenski nacionalni zgodovini, ki je zaznamoval potek dogodkov do druge svetovne vojne, se nam je zdelo prav, da ob stoletnici podpisa pripravimo strokovni simpozij in vsaj po spletu nagovorimo slovensko javnost,« je povedal Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki. Pri organizaciji današnjega spletnega posveta so se povezali z Zgodovinskim društvom Rapalska meja, Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa ZRC SAZU in Filozofsko fakulteto Univerze v Mariboru.



Pred sto leti se je namreč uresničil scenarij, ki je bil za Slovence in Hrvate slabši od vseh pričakovanj. Italija ni dobila le tistega, kar so ji zavezniške sile tajno obljubile leta 1915 z londonskim memorandumom – da je pristopila na njihovo stran v prvi svetovni vojni –, pač pa je nova meja zarezala še globlje v slovensko in hrvaško etnično ozemlje. Vse do Idrije, Postojne in Ilirske Bistrice, na Hrvaškem pa do Reke, ki je bila krajši čas le formalno svobodna cona, in kvarnerskih otokov ter ločene enklave v Zadru. Sledil je val poitalijančevanja in fašističnih napadov, kar je privedlo tudi do žrtev ter izgnanstva številnih Slovencev in Hrvatov. »Italija je vojno končala na strani zmagovitih antantnih sil, medtem ko je bila Kraljevina SHS mednarodno še nepriznana država, s kopico nerešenih obmejnih vprašanj. Italiji je tako na diplomatskem parketu uspelo dobiti to, kar ji ni na bojišču,« je povzel direktor pivškega muzeja.
 

Prizadevanja, da ne bi pozabili

»Zgodovinsko društvo Rapalska meja želi s svojim delovanjem preprečiti pozabo obdobja, ki je bilo tako za Slovenijo kot slovenski narod težka preizkušnja. Med ustanovnimi člani smo prebivalci obeh strani nekdanje meje, v ospredje pa postavljamo predvsem zgodbe ljudi, ki so živeli z mejo, in tudi tistih, ki so jo nadzirali,« je pojasnil Grega Žorž, predsednik društva. Po njegovih besedah so takrat Slovenci v enem samem letu izgubili pomembna kulturna središča, najprej na Koroškem, nato še Trst in Gorico. »Rapalska meja je močno zarezala v vsakdanje življenje ljudi. Spremenile so se družbenogeografske značilnosti območja, nekatere so se ohranile vse do danes. Mejna črta tako razmejuje Slovenijo in Italijo v Zgornjesavski dolini, Rateška jezera pod Mangartom, nekoč del Kranjske, pa so zdaj izletniška destinacija v Italiji.



»Zaradi izgube ozemlja, poitalijančevanja in vzpona fašizma, ki je genocidno politiko Italije zgolj okrepil, imamo rapalsko obdobje upravičeno lahko za eno temnejših v naši zgodovini, še posebno zato, ker je nasilje prekinilo obdobje, ko so Primorci dosegli utrditev pouka slovenščine v šolah in veljavnost materinščine kot uradnega jezika. Prav tako so bile kulturne, gospodarske in politične ustanove na vrhuncu svojega razvoja,« je menil. Italija je od Kraljevine SHS izpogajala posebno zaščito za okoli 50.000 pripadnikov italijanske manjšine v Dalmaciji, medtem ko rapalska pogodba sploh ni omenjala pol milijona Slovencev in Hrvatov, ki so prešli pod Italijo. Do podpisa nove pogodbe, ki je določila večino sedanje državne meje med Italijo in Slovenijo, je bilo treba počakati vse do leta 1947 (dokončno je bila meja potrjena šele z osimskimi sporazumi leta 1975).
 

Prvi kolektivni diplomatski nastop Slovencev

»Italija je bila že na pariški mirovni konferenci leta 1919, po koncu prve svetovne vojne, v precej boljšem položaju kot Kraljevina SHS, ki še ni bila mednarodno priznana. Novo državo je sicer imela za konkurenta na območju, ki ga je sama že od nekdaj želela nadzorovati,« je razložil Andrej Rahten z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Slovensko sekcijo, ki se je udeležila konference v jugoslovanski delegaciji, je vodil Ivan Žolger, nekdanji minister za narodno federalizacijo v avstro-ogrski monarhiji. »To je bil prvi kolektivni diplomatski nastop Slovencev,« je poudaril Rahten. Kljub hudim izgubam, ki sta jih povzročila rapalska pogodba in koroški plebiscit, so Slovenci v tistem času vendarle dosegli priključitev Prekmurja in preprečili izvedbo plebiscita za Maribor, je dejal.



Italija je imela glede jadranskega vprašanja na svoji strani Veliko Britanijo in Francijo, Kraljevina SHS pa je imela podporo v ameriškem predsedniku Woodrowu Wilsonu, ki je zagovarjal samoodločbo narodov in prekinitev prakse stare tajne diplomacije. Wilson je zaradi notranjepolitičnih zadev moral predčasno zapustiti pariško mirovno konferenco. Ivan Švegel, predstavnik slovenske ekspertne skupine, je bil nad Wilsonom celo tako navdušen, da je svojo posest Grimšče pri Bledu pozneje preimenoval kar v »Wilsonio«.
 

Vir slovensko-italijanskih napetosti

»Ker voditeljem na pariški mirovni konferenci ni uspelo rešiti mejnega vprašanja med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, je do podpisa pogodbe v Rapallu, ki je sledila prihodnje leto, med obema državama vladala močna napetost. Ta se je izkazala tudi s požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu,« je razložil zgodovinar Gorazd Bajc, Tržačan, ki predava na mariborski filozofski fakulteti.



»V Italiji je ves čas delovala močna propaganda o njeni naravni pravici do Jadranskega prostora. Italijanski pesnik, politik in vojak Gabriele D'Annunzio je s svojimi možmi septembra leta 1919 – da bi pokazal na nesposobnost italijanske diplomacije v Parizu – zasedel Reko. Z rapalsko pogodbo je mesto sicer postalo nekakšna svobodna cona, a jo je le nekaj let pozneje (leta 1924) k Italiji priključil Benito Mussolini,« je nadaljeval. V Italiji se je razvil mit o tako imenovani pohabljeni zmagi, ki je tudi vplival na poznejšo agresijo proti Jugoslaviji, leta 1941.

»Med Slovenci in Hrvati se je utrdila namera, da se bodo nekoč maščevali. To je tudi dodatno spodbudilo protifašistično gibanje na Primorskem in v zavesti ljudi izenačilo pojma italijanska država in fašizem. Pozneje je tudi to vplivalo na revanšistične poboje Italijanov v istrskih in kraških fojbah,« je sklenil Bajc.