Pogovor s Cirilom Zlobcem: Življenje ni praznik, je delovni dan

Ljubljana – Kako razmišlja o 21. stoletju človek, ki je doživel in preživel 20. stoletje? Ga pogled v prihodnost navdaja z optimizmom ali pesimizmom? Ciril Zlobec pravi, da je črnogled. A je zadovoljen, kadar ga življenje preseneti. In ko ga ne, si reče, žal sem spet imel prav.

Ciril Zlobec ni več tako črnolas; tudi znamenite nasršene obrvi so izgubile ostrino svoje črnine. Sivina se mu podaja, zaradi nje je njegov obraz bolj mehak, modre oči pa izstopajo in pojavo obdajajo z optimizmom. Resda nehote, saj Ciril Zlobec, nominiranec za Delovo osebnost leta 2015 in ime leta po izboru Vala 202, zase pravi, da mu je od barv najbližja črnina, čeprav je pesnik ljubezni. Lani je dopolnil 90 let. Če to ni bil že prej, je vsaj zdaj upravičeno eminenten član slovenskega sveta modrecev. Razumnik, ki je deloval v politiki, je želel postati slikar, a se je še kot deček odločil, da bo pesnik; takšen, ki ne bo odvisen od mnenja drugih, kot je v reviji Airbeletrina zapisala Carmen L. Oven.

»Nekdanjo posvečenost nacionalno pomembnih starcev (kaj vse so Nemci počeli s starim Goethejem ali vsa evropska intelektualna elita s sivolasim Tolstojem!) je zamenjalo ignoriranje in omalovaževanje starosti, pri umetnikih in pisateljih še posebno in najraje v kombinaciji s krepčilno samozavestnim občutkom o njihovi odpisanosti iz privilegirane socialne mreže in pričakovani smrtnosti njihovih nekoč tako in tako pretirano povzdigovanih del,« je nekoč zapisal delov novinar Peter Kolšek in dodal: »No, pri nas je nedvomna izjema čaščeni Boris Pahor, a predvsem po zaslugi zanimive inverzije: interes zanj je oživel šele na stara leta, predvsem zaradi njegovega vztrajnega kljuvanja in vtiranja negativne podobe fašizma v zavest nepoučenih sodobnikov.«

A čaščenje starostnikov se mora poroditi iz potrebe trenutka. V časih, ko slovenski narod spet išče in potrebuje svoje modrostnike, njegov jezik pa navdihovalce, je primerno prisluhniti elokventnim besedam najstarejšega pesnika in največjega sodobnega ljubezenskega poeta. Kajti kaj je svet brez ljubezni? In kaj brez poezije, ki – s pesnikovimi besedami – »gre navadno mimo ljudi in jih pozabi prebuditi, da bi bili to, kar v resnici zmorejo biti«. Ko je svet na pragu preloma, je odrešitev lahko samo ljubezen. Ko se jezik pred narodovimi očmi spreminja v tehnološko skrpucalo, je odrešitev lahko samo besedna umetnost.

Bili ste eden od nominirancev za Delovo osebnost leta in ime leta na Valu 202. Kaj nam tovrstne prireditve, predvsem pa izbor osebnosti, sporočajo o času, v katerem živimo?

Mislim, da je bil izbor smiseln. Področje, s katerim se nagrajenec ukvarja, je več kot samo aktualno vprašanje naše družbe in civilizacije, postaja celo že naša usoda. Tukaj se je resnično prebudilo veliko plemenitih človeških duš, ki so pomoč potrebnim, nemočnim, zapuščenim vzeli za svojo dolžnost in tako vsaj nekoliko omilili tragedijo, v katero so ti padli.

Pri vsaki podelitvi priznanj je mogoče predlagati koga drugega, ker je družba tako razvita, da ima na vsakem področju zaslužne ljudi in ne moreš zgrešiti, če eno leto daš poudarek enemu, drugo leto pa drugemu. Prireditev je bila zelo decentna, kulturno razpoloženje spoštljivo in v zraku ni bilo čutiti nezadovoljstva zaradi izbora. Nagrajenec je mlad in zakaj ne bi nagradili mladega človeka.

Veliko ste doživeli in preživeli. Si upate pokukati v prihodnost in napovedati, kakšno bi bilo lahko 21. stoletje?

Mislim, da hudo šele prihaja. Ker je ta civilizacija, pravim namreč, da to niso naključne krize, ampak da gre za civilizacijo, takšna, kakršna je. Doslej smo poznali kapitaliste, lahko smo usmerili svoje sovraštvo, lahko smo zažgali grad, v katerem so živeli graščaki.

Zdaj je denar anonimen. Ne veš, čigav je, kdo stoji za njim, veš pa, da od nekoga je, da nekdo stoji za njim. In zato, ker je anonimen, je tudi brezčuten. Ker se mu ni treba razkriti, je njegov odnos do človeka zelo problematičen. Ker misli samo na uspešnost, ker je celo ves svet tekmovalno usmerjen in ker vsak uspeh kogarkoli pomeni po logiki stvari slabšanje nekoga drugega, menim, da gre za temeljno vprašanje civilizacije. Prej ali slej bo morala ta družba – morda skozi neke vrste nasilje, sodobno revolucijo – spet terjati zavezanost tistih, ki odločajo, torej tistih, ki imajo politično, gospodarsko in, če želite, vojaško moč, da se vrne dostojanstvo človeku kot posamezniku.

Prav gotovo smo bogatejši, kot smo kdajkoli v zgodovini človeštva doslej bili, in še nikoli nismo bili tako nezadovoljni, kot smo danes. To pa zato, ker je človek kot posameznik zapostavljen, celo razvrednoten, razčlovečen in ker mora biti predvsem vodljiv in zaposljiv, ne pa kreativen in z občutkom, da je smiselno to, kar počne.

Pri tej prireditvi mi je bilo zato všeč predvsem to, da je bil poudarek na posameznikih, ki presegajo povprečje, vendar se vključujejo v celoto in spodbujajo druge, ki so morda prehitro obupali.

Omenili ste revolucijo, celo nasilje. Ali ne bi bilo možno, da bi se namesto tega vsak pri sebi odločil, da bo ravnal drugače, da bo zadovoljen s tem, kar ima. Bi se tako lahko izognili revoluciji in na drugačen način spremenili svet?

Dolžnost vsakogar je, da sam pri sebi naredi največ, kar lahko. Vsak posameznik, tako kot tudi vsaka skupnost, od razreda, društva, skupine do naroda in države, mora zmeraj stremeti za neuresničljivim: biti najboljši, najpoštenejši, najuspešnejši in hkrati biti dovolj samokritičen, da ve, kako je tisto absolutno pričakovanje neizpolnjivo. Ampak če se zanj boriš, boš dosegel največ, kar je možno.

Zato so razočaranja normalna, čeprav tragična. Po vsakem velikem dogodku, dejanju, civilizacijskem premiku, kot je bila osvoboditev leta 1945 ali osamosvojitev leta 1990 in še prej v preteklosti, nastopi razočaranje, ker ljudje mislijo, da lahko prazničnost razpotegnejo na vse življenje. Že Gregorčič je rekel, da življenje ni praznik, je delovni dan. Človek mora imeti v svojem spodbujevalnem mehanizmu zavest, da se velikih dejanj spominja, ne more pa pričakovati, da bodo dnevna norma za življenje. Če bi se tega zavedali, bi bilo manj razočaranja, tako pa ljudje okoli nas vedno znova govorijo: »To so nam obljubljali ... Smo se za to borili?« Kaj so nam obljubljali? Kaj se izpolni? Nikoli ne izpolniš tega, kar obljubljaš.