Polkovnik Butara o partizanih, stavki zdravnikov in vazalih nacifašistov
Po zaključku tridnevnega tradicionalnega pohoda Po poteh štirinajste divizije, je danes pri spomeniku narodnega heroja Ilija Badovinca v dolini Gračnice pri Rimskih Toplicah potekala partizanska spominska slovesnost, na kateri je zbranim spregovoril polkovnik in med osamosvojitveno vojno poveljnik teritorialne obrambe v ljubljanski pokrajini Miha Butara. Govornik je kritično spregovoril o aktualnem dogajanju v naši državi.
Narodni heroj Ilija Badovinac je februarja 1944 z bataljonom varoval legendarno XIV. divizijo pri prečkanju mostu čez potok Gračnica ob cesti Rimske Toplice–Jurklošter, ko je v njihovo zasedo vkorakala predhodna enota vermanov, ki so se obdali z živim zidom šolarjev iz Lokavca. »Ta dogodek je bil brez primere v vsem času vojne pri nas in je pokazal vso nizkotnost nacistov, ki so otroke, šolarje uporabili kot živi ščit za svojo obrambo,« je zbranim dejal Butara. Partizani so razbili nemško enoto, ko pa se je bataljon umikal pred napadom novih nemških enot, je Badovinca, medtem ko je hotel pobrati orožje ustreljenih nemških vojakov, zadela krogla.
Njegovo truplo so našli Nemci v potoku Gračnica in ga tam pokopali. Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. Med bitko je umrl tudi otrok Ivan Lapornik. Leta 1952 so v dolini Gračnice postavili spomenik v obliki skupine telohovih cvetov in predstavlja začetek pomladi. Telohovi pestiči so v obliki zvezde. En cvet je na tleh in simbolizira umrlega otroka, dva zlomljena cvetova pa simbolizirata ranjene otroke. Slovesnosti so se udeležili tudi župana občin Laško in Radeče, Marko Šantej in Tomaž Režun, gospodarski minister Matjaž Han, pripadniki Slovenske vojske in med drugim tudi predstavniki borčevskega organizacije sarajevskega kantona iz BiH.
Sporočilo pohlepnežem in povzpetnežem
Butara je spoštljivo spregovoril o zgodovini legendarne divizije s 1112 borkami in borci, ki je v januarju leta 1944 iz Suhorja v Beli krajini čez Hrvaško krenila na Štajersko, ki je bila takrat sestavni del tako imenovanega tretjega rajha. Upor proti okupatorju in narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno sta bila najpogumnejše dejanje v vsej zgodovini slovenskega naroda. Govornik je prepričan, da bi se tudi današnje mlade generacije borile za svobodo, tako kot partizani in teritorialci med osamosvojitveno vojno leta 1991, če bi bila domovina spet ogrožena.
Po njegovem kljub težkim časom, recesiji in ostalim nevšečnostim ljudje spoznavajo, da lahko s skupnimi močmi premagajo najzahtevnejše ovire. Zelo pa je bil kritičen do zdravniškega sindikata Fides, saj njeni člani še kar naprej stavkajo, stavki ni videti konca, in prav s to stavko zdravniki delajo nepopravljivo škodo ljudem. Torej tistim, ki jim bi morali v prvi vrsti pomagati.
»Stavka je sistematično vodena in ima politični cilj razgradnjo javnega zdravstvenega sistema in z nasilnim odnosom ustvarjanja živega zidu do prebivalstva brez primere v naši zgodovini. Ljudje smo potrpežljivi, a se z nami ni predolgo za igrati,« je prepričan Butara. Po njegovem je to lahko jasno sporočilo vsem tistim pohlepnežem in povzpetnežem, ki že vrsto let zelo sistematično razdvajajo slovenski narod in med ljudi vnašajo razprtije, in nas razprodajajo pod taktirko klerofašistov in dedičev izdajstva slovenskega naroda, pravih vazalov nacifašistov iz vojnega časa, naj se ustavijo, saj ne bodo in ne morejo zmagati.
