Povšetova v Bizovik, ne nujno tudi Ig

Čez štiri leta bo Ljubljana v Bizoviku dobila nov zapor. Ali bodo vanj preseljene tudi zapornice z Iga, še ni dokončno odločeno. Zagotovo pa bodo v njem tisti, ki zdaj zaporno kazen prestajajo na Povšetovi ulici v Ljubljani. Prostorska stiska v slovenskih zaporih je velika.

»Zgradbe, v katerih so slovenski zapori, so, razen Kopra in dveh blokov na Dobu, stare, dotrajane in nefunkcionalne. V vsakem primeru bi morali vanje investirati. Večanje števila zaprtih ljudi v zadnjih letih je to problematiko zgolj zaostrilo. Zato je treba za zagotavljanje ustreznih bivalnih razmer obnoviti stare zgradbe ali zgraditi nove,« nam je odločitev o gradnji novega zapora oziroma zaporov v Ljubljani, ki je dokončna, pojasnil generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj.

Zdaj je okrog 1400 zaprtih ljudi, to je malo manj kot lani, ko je bilo njihovo povprečno število 1463 na dan. Zmogljivost slovenskih zaporov je 1322 ljudi, prezasedeni zapori pa so v Ljubljani (124-odstotna zasedenost), na Dobu (110), v odprtih oddelkih za moške zapornike na Igu (111) in Rogozi (122), v zaporu v Mariboru (102) in ženskem zaporu na Igu (106).

O Igu še ni dokončne odločitve

Odločitev o gradnji novih zaporov so spodbudile tudi odločitve evropskega sodišča za človekove pravice, saj je morala naša država zaradi razmer v zaporih, predvsem na Povšetovi, zapornikom ali pripornikom že izplačati za več kot 100.000 evrov odškodnin.

Za nov kompleks zaporov v Ljubljani je projektna naloga, ki bo dala osnovne vsebinske smernice, v sklepni fazi, je dejal Podržaj, vendar o nekaterih rešitvah še ni dokončnih odgovorov. »Projektna naloga predvideva gradnjo dveh ločenih zaporov (moški in ženski) na eni lokaciji in bi bila skupna zgolj infrastruktura, delovala pa bi kot dva ločena, samostojna objekta. Ena od aktualnih možnosti pa je tudi, da zgradimo samo nov moški zapor, ženski na Igu pa obnovimo. Začetek gradnje je predviden v letu 2018, dokončanje in vselitev pa leta 2020. Zmogljivosti še niso dokončno določene, o tem še poteka razprava.«

Različna optika

Predvsem nov moški zapor bo po Podržajevi oceni pomenil veliko pridobitev za slovenski zaporniški sistem in prispeval k izboljšanju delovnih razmer za zaposlene. »Menimo, da bi za Dob to pomenilo pomembno razbremenitev, ker bi del zapornikov preselili v nov zapor v Ljubljani, ki bo po evropskih merilih srednje velik.« V delu strokovne javnosti so se pojavili očitki, da veliki zapori (tudi združitev moških in ženskih zaporov) pomenijo slabše možnosti za delo z zaporniki in njihovo resocializacijo in da se naša država vse bolj približuje zahodnim modelom strogo varovanih zaporov.

Vendar je generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij prepričan, da velikost zapora sama po sebi še ne zagotavlja ustreznih razmer za pripravo zapornikov na življenje po prestani kazni. »Resda je manjše zapore lažje upravljati in zagotoviti ustrezno komunikacijo na vseh ravneh, kar nedvomno povečuje resocializacijske priložnosti. Vendar isti, ki jim je velikost zapora tako pomembna, hkrati trdijo, da je skoraj vse odvisno od vodstva zaporov. Tudi v večjem zaporu je mogoče z ustreznim pristopom pri vodenju – seveda podprtim 'od zgoraj' – dosegati pomembne premike, pa nam za to ni treba hoditi v tujino. Dob je dovolj dober primer, ker je to zapor, v katerem so ljudje, ki so jim izrečene najdaljše zaporne kazni, a gre po evropskih merilih pretežno za polodprti režim. Vprašanje je samo, kaj kdo išče in želi videti. Dejstvo je, da različni 'strokovnjaki' in 'poznavalci' razpredajo o razmerah v slovenskih zaporih, se pa niti sami več ne spomnijo, kdaj je kdo bil v katerem od njih.«

Dobre prakse

Ženski zapor na Igu je, tako Podržaj, še vedno model dobre prakse, in kot velja za Dob, je lahko, kljub slabim bivalnim razmeram, po vsem drugem, predvsem po režimu, zgled več evropskim ženskim zaporom. »Zato niti ne vidim razloga, da bi se s skupno lokacijo (ne združitvijo) kar koli pozitivnega iz dobre prakse izgubilo. Ne drži, da prevzemamo slabe evropske modele. Razmere v slovenskih zaporih so stabilne, ni večjih in ponavljajočih se hujših ekscesov, kot je to pogosto v drugih evropskih sistemih. In čemu pripisati takšne razmere? Zakaj nam zaporniki iz zaprtih režimov ne bežijo? Zakaj nimamo resnejših napadov na zaposlene? Naš odgovor je jasen: ker s primernim odnosom in komunikacijo spoštujemo dostojanstvo zaprtih, ker se trudimo za uravnoteženje nujnih varnostnih ukrepov s specifičnimi okoliščinami vsakega posameznika, ker dajemo velik poudarek stikom z zunanjim svetom zaradi ohranjanja oziroma vzpostavljanja socialne mreže in ker ponujamo programe, v katerih se lahko zaporniki (samo)realizirajo.«

Na poti k probaciji

Da bo naša država dobila probacijsko službo, očitno ni več dvoma. Vlada se je s sprejetjem akcijskega načrta odločila, da gremo po poti evropskih držav, ki poznajo takšno službo kot del sistema izvrševanja kazenskih sankcij. Slovenija je edina država znotraj EU, ki probacijske službe še nima. Gre za idejo, po kateri bi institucije, ki se zdaj ukvarjajo s tistimi, ki se znajdejo v kazenskem postopku, združili v eno službo. Torej bi strokovnjaki, ki zdaj delajo v centrih za socialno delo, policiji, tožilstvu, sodiščih in zaporih, postali tim, združen v nacionalno službo, ki bi se s posamezniki ukvarjala od tistega trenutka, ko se zaradi storitve kaznivega dejanja znajdejo v kazenskem postopku in jim je zaradi tega izrečena tudi sankcija. Šlo naj bi torej za celovito socialno obravnavo obsojencev, zato da bi se zmanjšala tveganja za ponovitveno nevarnost, razbremenili bi zapore in povečali varnost žrtev.

Kako bo organizirana probacijska služba, še ni jasno, pri tem se ni mogoče v celoti niti opirati na izkušnje iz tujine, saj so te različne. Zdaj je več vprašanj kot odgovorov, generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj pa pravi, da ustanovitev probacijske službe podpirajo in da pri pripravi ustreznih aktov aktivno sodelujejo.

Dr. Dragan Petrovec z ljubljanske pravne fakultete je do projekta zelo zadržan oziroma mu nasprotuje. Septembra lani je v reviji Pravna praksa zapisal, da bi utegnila biti probacija še eden od zadnjih žebljev v krsto tretmanske ideje in prakse. Zakaj? Zato ker je naša država že v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja imela dober sistem, ki je bil vpet v reševanje penoloških problemov. Ne zdi se mu smiselno, da bi nov organ ustanovili zgolj zato, da bi delal to, kar že zdaj, sicer različno uspešno, delajo v zaporih in centrih za socialno delo. Morali bi le obnoviti staro prakso, kar pa zahteva dogovarjanje med pristojnimi ministrstvi in zlasti privrženost konceptu o ohranjanju socialne države. Prepričan je, da bi se z ustanovitvijo takšne službe naši zapori še bolj preusmerili v izvajanje pretežno kaznovalne in nadzorovalne funkcije, rehabilitacijska prizadevanja pa bi se precej zmanjšala.