Tiskane izdaje
Kranj – Pravoslavni verniki iz Kranja in okolice že več desetletij za svoje obrede uporabljajo rimskokatoliško cerkev na robu starega mestnega jedra na Pungartu. Že dolgo si želijo imeti svoje svetišče, vendar so od cilja še zelo oddaljeni. Občina za gradnjo sakralnih objektov nima zemljišč, za investicijo pa tudi nimajo dovolj denarja.
Paroh Srbske pravoslavne cerkvene občine Kranj Budimir Galamić je potrdil, da se je v preteklosti na kranjski občini res zanimal, ali bi v Kranju lahko stala pravoslavna cerkev, vendar to po njegovem nima nobene zveze z nedavnim vprašanjem mestnega svetnika Zorana Stevanovića, ali bi lahko občina zagotovila zemljišče za gradnjo pravoslavnega sakralnega objekta v javno-zasebnem partnerstvu.
Po Stevanovićevih podatkih v Kranju živi približno 8500 Srbov, ki so se opredelili kot pripadniki srbske pravoslavne cerkve, še 1500 pa je pripadnikov drugih narodnosti, ki po kanonskem pravu spadajo pod njeno jurisdikcijo.
Ni zemljišč za
Srbska pravoslavna cerkvena občina v Kranju je bila ustanovljena leta 1978 in spada pod zagrebško-ljubljansko metropolijo. Prvo pravoslavno bogoslužje v cerkvi na Pungartu je bilo že leto pred tem. »Do leta 1985 oziroma do mojega prihoda v Kranj so obrede v njej enkrat ali dvakrat na mesec opravljali duhovniki iz Ljubljane ali Zagreba. Sedemindvajset let sem bil sam za vso Gorenjsko, pred tremi leti se mi je pridružil še jerej Branislav Todorić. Zdaj torej dva duhovnika iz Kranja pokrivava vse potrebe pravoslavnih vernikov,« pravi paroh Budimir Galamić.
Niti za nakup stanovanja
Podružnično cerkev na Pungartu uporabljajo pravoslavni verniki po dogovorih z Župnijo Kranj oziroma nekdanjima župnikoma Zdravkom Bahorjem in Stanislavov Zidarjem ter sedanjim Vinkom Podbevškom. »Župniji Kranj namenjamo simbolično najemnino, za cerkev pa skrbimo in jo vzdržujemo. Poleti 2013 smo jo s soglasjem zavoda za varstvo kulturne dediščine pobelili in ji pobarvali okna. Ker se zavedamo pomena pregovora »Tri dana svakog gosta dosta« in ker ne moremo biti večno odvisni od dobre volje rimskokatoliške župnije in župnikov, bi radi šli na svoje,« je povedal Galamić.
Kot pravi, so se o tem, da bi imeli svojo cerkev, pogovarjali že z županom Vitomirjem Grosom: »Vprašal me je, ali imamo denar. Odgovoril sem mu: 'Nimamo.' Svetoval mi je, naj pridemo na občino, ko bomo denar imeli. Z verniki smo ga začeli zbirati pred šestimi leti. Prihaja občasno, ko ob kakšni priložnosti kdo kaj daruje, a je bolj slabo, za zdaj ni dovolj niti za nakup stanovanja.«
Cerkev na Pungartu, ki je bila sezidana leta 1478 in je posvečena zavetnikom proti kugi sv. Boštjanu, Fabijanu in Roku, so hoteli tudi že odkupiti. »Ko smo se zanimali, so nam povedali, da ni naprodaj,« pravi paroh.
Le tri pravoslavne cerkv(ic)e
Galamić je na vprašanje, koliko pravoslavnih vernikov je v Kranju, dejal, da ob prazniku prejme obhajilo 1000 vernikov, nedeljske maše pa se jih običajno udeleži od 80 do 100. Nekateri hodijo tudi v Ljubljano, kjer je edina večja pravoslavna cerkev v Sloveniji. Še dve sta v Beli krajini: v Marindolu in Bojancih.
Pred drugo svetovno vojno so ju imeli tudi v Celju in Mariboru, a so ju leta 1941 nemški okupatorji porušili. »Tako pravoslavno bogoslužje ob razumevanju Rimskokatoliške cerkve poteka v njenih hramih,« je povedal paroh.
Pravoslavne poroke pred 2. svetovno vojno na Golniku
Manj znano je, da so bile pravoslavne kapele nekoč tudi v zdraviliščih Rogaška in Topolšica ter na Golniku pri Kranju. Štefan Lepoša, upokojeni tehnik zdravstvene nege na Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik, se spominja, da so imeli na Golniku katoliško in pravoslavno kapelo. Zadnjo so leta 1929 uredili v zgornjem sanatoriju, v njej je pravoslavni duhovnik občasno opravljal obrede za srbske bolnike, ki so bolehali za jetiko, ljubljanski protojereji pa so v njej tudi poročali za ves gorenjski okoliš. Ob nemški okupaciji, ko so bolnišnico spremenili v splošno, so pravoslavno kapelico so ukinili, po pripovedovanju so predmete iz nje preselili v Celje.
