Prekletstvo za nedoločen čas

Propadanje rudarske kolonije: status kulturne dediščine preprečuje rušenje, milijonov za prenovo pa ni.

Objavljeno
18. oktober 2017 23.13
Polona Malovrh
Polona Malovrh

Trbovlje − »Embargo« na zaščiteno kulturno dediščino na območju Trbovelj bo zaradi kadrovske podhranjenosti celjskega zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) veljal vsaj še do leta 2020. Če bi občina ZVKD zagotovila denar za zaposlitev osebe prek javnih del, bi si lahko pot do noveliranega odloka skrajšala. A daleč največje zaščitene »sramote«, soseske Njiva, tudi ta ne bo rešil.

»Glede na dosedanja stališča ZVKD je kolonija Njiva v takšnem stanju, da bo ostala zavarovana kot kulturni spomenik tudi po novelaciji strokovnih podlag in na tej podlagi kasneje tudi občinskega odloka. Za ZVKD delna porušitev ne pride v poštev; Njiva je unikat predvsem zato, ker je kolonija. Če bi porušili le nekaj stavb, to ne bo več kolonija, in bo izgubila svoj zgodovinski pomen,« pravijo v kabinetu županje Jasne Gabrič. Občina je ZVKD ponudila pomoč pri popisu dediščine, pri čemer, pravijo, bi bilo najbolje, da pri tem sodeluje oseba z vsaj nekaj izkušnjami na področju gradbeništva, kulturne dediščine, zgodovine, etnologije ... Z zaposlitvijo delavca s sedmo stopnjo izobrazbe prek javnih del bi imela občina približno 2200 evrov stroškov na leto.

Unikum v evropskem merilu

Trbovlje so očitno obsojene na propadajoč stanovanjski kompleks sredi mesta vsaj še prihodnje desetletje, saj občina, kljub temu da so njene rudarske kolonije z Njivo na čelu unikum tudi v evropskem merilu, ne premore denarja za njeno ohranitev. »Ta je povezana z velikimi finančnimi vložki − na žalost pa že nekaj časa ni na voljo državnih ali evropskih sredstev za obnovo takšne dediščine,« ugotavljajo na občini. Z vlaganji v Njivo in z njeno namembnostjo so se ukvarjali župani in vodilni v stanovanjski družbi Spekter že vse zadnje desetletje, med drugim so tuje in domače študente arhitekture ter urbanizma povabili na delavnice na temo preobrazbe Njive. Občina in Spekter sta v vlogi lastnikov stanovanj v sosesko vlagala le toliko, da sta zadostila varnosti najemnikov. Ko so stroki naročili oceno vlaganj, so od projekta Njiva vsi odstopili. Ta so dosegala vrtoglave zneske: leta 2007 na primer je bil projekt celovite prenove ocenjen na 7,7 milijona evrov.

Trboveljska premogokopna družba, ki se je leta 1886 lotila gradnje 144 rudarskih stanovanj s skupnimi zunanjimi sanitarijami, najbrž ni slutila, koliko težav bo kolonija Njiva že čez poldrugo stoletje povzročala s svojo »izjemnostjo, pričevalnostjo in ohranjenostjo«, ki jo po ocenah stroke postavljajo ob bok švedski in nemški industrijski dediščini. V lokalnem okolju je namreč napol opuščena soseska že leta varnostno sporen kompleks, ki že tako ozki dolini jemlje prostor, ker ni zadostno vzdrževan, pa jo tudi kazi.

Od spomenika do ruševine

Občina je le petinska lastnica stanovanj v kompleksu Njiva − poleg etažnih lastnikov in stanovanjske družbe Spekter. Zato pa je toliko daljši seznam občinskih kulturnih spomenikov: kar 191 jih je. Od leta 1996, ko je bil sprejet odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti, arheoloških območij ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov, se je na področju naravne in kulturne dediščine marsikaj spremenilo, pojasnjujejo na občini: »Predvsem naselbinska območja so v tem času postala tako 'degradirana', da jih nima več smisla varovati kot kulturno dediščino. Dediščino na terenu je treba pregledati in oceniti, ali še ustreza pogojem za kulturnovarstveno zavarovanje − od kašč, kozolcev, hlevov, kapelic ...«

Te presoje pa, kot rečeno, ne bo deležna Njiva, ki se je v desetih letih iz arhitekturnega in etnološkega spomenika spremenila v pravo ruševino iz preteklosti. Dileme, kaj z njo, so že leta iste: ali jo porušiti v celoti ali le delno, ali ji vrniti življenje in kako, urediti parkirišča ali ne, zapreti prometnico, ki sosesko deli na pol, in ustvariti trško jedro ...? Zadnje pobude za ukinitev kulturnospomeniškega statusa Njive segajo v leto 2013. A stroka je na ogledu soseske ugotovila, da ni v tako slabem stanju, da se je ne bi dalo obnoviti z »običajnimi sredstvi in postopki«. To je bil tudi bistveni argument za kulturno ministrstvo, da ni privolilo v njeno odstranitev − ne delno in še manj v celoti.