Pride trenutek, ko je prav, da bolniku pustimo umreti

Ljubljana – Razprava o evtanaziji te dni je pokazala, da vlada na tem področju pojmovna zmeda. Priporočila za zdravljenje v intenzivni medicini, ki jih je etična komisija sprejela včeraj, ne govorijo o pasivni in aktivni evtanaziji, pač pa ločujejo prenehanje zdravljenja in evtanazijo.

Zdravniki se pri zdravljenju bolnikov v intenzivni medicini srečujejo z veliki etičnimi dilemami, ki so povezane z vprašanjem, kdaj intenzivno zdravljenje izgubi smisel in postane bolniku predvsem v breme. Sprašujejo se, ali bi lahko še kaj naredili za bolnika oziroma, ali in kdaj naj odstopijo od intenzivnega zdravljenja in bolnika odklopijo od aparatov. Priporočila so sprejeta z namenom, da zaščitijo bolnika pred preveč ali premalo intenzivnim načinom zdravljenja, in hkrati zagotovijo paliativno, torej blažilno oskrbo bolnikov za lajšanje bolečin in trpljenja ob koncu življenja. Namenjena so zdravnikom v pomoč pri sicer neponovljivih situacijah in edinstvenosti vsakega bolnika posebej.

Temeljno izhodišče priporočil je, da zdravljenje, ki bolniku predstavlja večje breme kot korist, etično ni utemeljeno. »V primerih, ko je rezultat zdravljenja stanje, ki ga ocenimo kot stanje ob koncu življenja, in ko nadaljnje zdravljenje ni v skladu z bolnikovimi željami, vrednotami in prepričanji oziroma ni več v dobro bolnika, začnemo s postopki za prenehanje zdravljenja in vključimo bolnika v paliativno oskrbo,« je zapisano v priporočilih.

Prenehanje zdravljenja

»Prenehanje s postopki zdravljenja in vzdrževanje življenja je tako v pravnem kot v etičnem pogledu povsem različno od evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo. Oblike prenehanja zdravljenja v nobenem primeru ne predstavljajo evtanazije ali samomora z zdravnikovo pomočjo, saj pri odločitvi za prenehanje zdravljenja ne gre za dejanja, ki bi imela namen skraj??ati življenje. Namerno skrajšanje življenja ni nikoli upravičeno, prav tako pa po izkušnjah ob dobro razviti paliativni oskrbi tudi ni potrebno,« še piše v priporočilih. Kadar zdravljenje ni več utemeljeno (to je takrat, ko predstavlja nesorazmerno veliko breme bolniku in je neučinkovito), sta opustitev in odtegnitev zdravljenja etično sprejemljivi in povsem enakovredni izbiri. Zdravniki se lažje odločajo za opustitev kot za odtegnitev.

Opustitev zdravljenja

Temeljna oblika opustitve zdravljenja je naročilo »ne oživljaj«. V poštev pride, denimo, pri hudih poškodovancih ali obsežnih kapeh, kadar je jasno, da so poškodbe tako hude, da bo ostal človek do konca življenja brez značilnosti človeka, torej zavesti. Opustitev je tudi odločitev, da bolnika ne pošiljajo na dodatne, boleče preiskave, da mu ne uvedejo umetnega predihavanja, hranjenja in hidriranja. Pri osebi v vegetativnem stanju ali, denimo, pri osebi v visokem stadiju demence, ki se sebe niti ne zaveda več, a zboli za vnetjem, bi zdravljenje opustili, če takemu bolniku ne predpišejo antibiotika.

Odtegnitev zdravljenja

Odtegnitev pomeni ukinitev že obstoječega zdravljenja z zdravili, odklop od mehanskega predihavanja, ustavitev zunajtelesnega krvnega obtoka, tudi prekinitev hidracije (dajanja vode ali kristaloidne tekočine po cevki) in umetnega hranjenja, saj je ob koncu življenja, ko telo preneha presnavljati, tudi to za bolnika zgolj obremenitev, torej škoda.

Paliativna oskrba

Sočasno s postopki prenehanja zdravljenja je bolnikova pravica paliativna ali blažilna oskrba, s katero zdravniki bolniku lajšajo telesne in psihične težave, socialne in duhovne stiske.Ob tem je sestavni del dobre zdravstvene oskrbe vključitev svojcev. Pri bolniku, pri katerem zdravljenje ni več utemeljeno, postane prednostna naloga omogočiti mu dostojno slovo in smrt brez nepotrebnega trpljenja, piše v priporočilih.