»Primer zdravnice Cesarec se v Ameriki ne bi mogel zgoditi«

Svetovno znani srčni kirurg slovenskega rodu prof. dr. Igor D. Gregorič iz bolnišnice v Houstonu v ZDA za Delo.

pon, 23.09.2013, 21:00
O razlikah in podobnostih zdravstvenega sistema v Avstriji, Veliki Britaniji in Teksasu (ZDA) preberite v članku Nikjer na svetu ni mogoče zdraviti na dveh krajih hkrati

Brežiška zdravnica Nada Cesarec bo prva slovenska zdravnica, ki bo šla v zapor. Slovensko sodišče jo je obsodilo zaradi opustitve zdravstvene pomoči, zdravniki pa opozarjajo, da gre za sistemsko težavo, saj bi morali biti velikokrat na dveh delovnih mestih hkrati. Kako komentira primer Nade Cesarec prof. dr. Igor D. Gregoriča, svetovno znani slovenskega kardiokirurg v bolnišnici v Houstonu v Teksasu?

Naj najprej navedem, da tudi v državi z najboljšim zdravstvenim sistemom, kot je Amerika, ni vse zlato kar se sveti. Statistika kaze, da zaradi medicinskih napak  v ZDA  letno umre približno 195.000 ljudi.   Ista študija tudi navaja, da je bilo v obdobju med letom 2000 in 2002 hospitaliziranih 37 milijonov državnih zavarovancev (Medicare) in med njimi se je zgodilo 1.14 milijona t.i. incidentov, ki se nanašajo na varnost pacientov.  

Strošek, povezan s temi medicinskimi napakami, je le v oktobru leta 2008 znašal 324 milijonov amriških dolarjev. V ZDA je v letu dni proti zdravnikom vloženih med 15.000 in 19.000 kazenskih obtožb. Glede na tako veliko število obtožb bi človek pričakoval, da se vsak zdravnik tudi zaveda, da je prav on lahko jutri tisti, ki ga bo doletela kakšna obtožba. Zato  vedno z vso zavestjo razmišlja, ali »dela po pravilih«, ali je naredil vse za vsakega posameznega pacienta, ali sta pacient in njegova družina zadovoljna z njegovim delom. Nedvomno pa, glede na zgoraj navedene številke, obstajajo tudi izjeme.

Vendar se zelo redko zgodi, da bi moral zdravnik v zapor. Temu smo bili sicer priča pred dvema letoma, ko je bil zdravnik Michaela Jacksona obsojen na štiri leta zapora zaradi nenaklepnega umora. Obtožili so ga opustitve reanimacije, administriranja in uporabe prepovedanih zdravil na Jacksonovem domu in opravljanja zdravniške prakse, za katero ni bil kvalificiran. Poleg tega je tudi poizkušal takoj po Jacksonovi smrti prikriti dokazno gradivo.

Slovenski primer je vsekakor zelo nenavaden. Kaže, da gre tudi za nek senzacionalizem - gre pač za prvo obsodbo zdravnice na zaporno kazen.

Na prvi pogled zgleda, kot da gre za lov na grešne »kozle«,  da se prikrije pravi vzrok problema. Ne poznam natančno slovenske pravne zakonodaje, zato ne želim ocenjevati  pravilnosti oziroma nepravilnosti obsodbe. Prav tako o tem primeru nimam vseh konkretnih in natančnih podatkov, da bi lahko podal strokovno mnenje. Mnenja v  javnem tisku pa so deljena in podatki kontroverzni.

V časopisih sem prebral, da se zdravnici  očita napačno presojo nujnosti nudenja zdravniške pomoči. Moram pa poudariti, da je - objektivno gledano - vsak zdravnik za presojo nujnosti posameznega primera in posledičnih odločitev odgovoren sam.
 
Mnogo širši problem navedenega primera pa je po mojem mnenju predvsem v zastarelem, okornem in za moderne čase neprilagojenem zdravstvenemu sistemu v Sloveniji, ki, če uporabim prispodobo »rabi oživljanje z intubacijo in ne le zgolj  injekcije adrenalina,« da bi se lahko pobral iz smrtnega šoka! In celo v tem primeru bo vprašljivo, ali bo preživel!

Že leta 1980, ko sem sam opravljal zdravniški poklic kot zdravnik splošne prakse v Kanalu pri Novi Gorici,  smo se mnogokrat spraševali, kaj storiti, če sta dva nujna primera življenjsko ogroženih bolnikov istočasno na terenu in v ambulanti. Že takrat smo bili namreč istočasno odgovorni za paciente na obeh deloviščih. Kaže, da se v Sloveniji zdravstveni sistem v zadnjih 35 letih vsaj glede razporeditve dela v splošni ambulanti ni veliko spremenil.

Ali ni to gledanje na naše slovensko zdravstvo malo pesimistično?

Ko s strani gledam na to, kaj se dogaja v slovenskem zdravstvo, imam občutek, da skuša zdravstveni sistem sicer tu in tam »zakrpati« pomanjkljivosti. Kot krpanje cest, ki so na prvi pogled morda videti popravljene in uporabne, vendar vsi vemo, da je potrebna nova moderna avtocesta.

Z drugimi besedami, potrebno bi bilo korenito in strokovno preučiti problem, ga kritično analizirati in sprejeti korenite odločitve in zakonodajo, ki bi bila na evropskem oziroma svetovnem nivoju. Če danes zbolite ali se poškodujete, nisem popolnoma prepričan, da ste kot bolnik v vsej Sloveniji deležni enake zdravniške oskrbe. Z drugimi besedami, medicinska doktrina naj bi bila po vsej Sloveniji ista, vendar kaže, da v praksi temu le ni tako.
 
 Kako je organizirano zdravstvo v tem smislu v ZDA oziroma v Teksasu? Ali mora biti zdravnik tudi pri vas na dveh delovnih mestih hkrati? Kako ravnate v primeru dveh nujnih zadev?

Zdravstvo se tako v ZDA kot v Teksasu  podreja  zveznim in državnim zakonom.

Nemogoče pa je, da bi MORAL zdravnik svoje delo opravljati na dveh delovnih mestih hkrati, na primer v bolnišnici in istočasno tudi na terenu. Najprej je to strokovno nelogično, po drugi strani pa logistično sploh ni možno, da bi lahko zdravnika administrativno prisilili, da mora istočasno s polno odgovornostjo na dveh delovnih mestih opravljati svoj poklic.

Lahko se sicer zgodi, da si na delovnem mestu in imaš istočasno več življenjsko ogroženih nujnih primerov (poškodbe, ustrelnine, skupinske nesreče). V takih primerih, če si sam, pomoč najprej nudiš tistim bolnikom, ki so - logično - najnujnejši in imajo največjo verjetnost preživetja. Na primer, če sta dva pacienta s strelno rano in oba življenjsko ogrožena, eden ima prestreljeno glavo, drugi pa krvavi.

Če mu lahko krvavitev ustavimo, ima veliko možnost preživetja, zato najprej oskrbimo tega s krvavitvijo. Istočasno pa mobiliziramo tudi ostale zdravnike, da oskrbijo preostale poškodovance.

V sklopu mojega razmišljanja pa si je nemogoče predstavljati, da bi zdravnik lahko odgovorno opravljal istočasno delo na dveh delovni mestih, ki vsako zase zahteva celovito zdravniško prisotnost, na primer da bi bil v ambulanti in istočasno dežurni na terenu.

Kdo odgovarja v primeru, ko je zdravnik, ki naj bi bil sicer tudi v ambulanti, na nujnem primeru na terenu, v ambulanto pa pride življenjsko ogrožen pacient z akutno krvavitvijo ali anafilaktično reakcijo? Zdravnika v ambulanti ni in pacient lahko umre - če je služba organizirana tako, da je istočasno v ambulanti in na terenu odgovoren en sam zdravnik.

Iz vsega navedenega je možen en sam logični zaključek: zdravnik je lahko na enem samem delovnem mestu in tam nosi vso odgovornost, ne more pa biti prisiljen, da je na dveh delovnih mestih hkrati!

Kaj zahteva od zdravnika zakon in kaj praksa?

Zakon in praksa zahtevata, da zdravnik pač izvaja zdravniško prakso  v skladu z ustaljenimi standardi, da z bolnikom sočustvuje, ga informira o načinu zdravljenja, predvsem pa, da je do pacienta ves čas spoštljiv in pošten.  

Vsa zdravniška dela mora opravljati skladno z najvišjimi moralno-etičnimi principi. Zdravnik mora biti delu in pacientom predan in odgovoren, da se stalno znanstveno izobražuje in doživljenjsko obnavlja svoje medicinsko znanje. Pridobiti mora  pacientovo zaupanje in tudi zaupanje javnosti tako, da  ju obvešča o vseh konfliktnih interesnih situacijah. Izogniti se mora tudi  svojemu dobičkarstvu in osebnemu pridobitništvu, na primer preko raznih farmacevtskih družb ali proizvajalcev medicinske opreme.

V praksi moramo zdravniki vedno  delovati v skladu z zakonom, vendar morajo biti etična in moralna načela vedno primarno vodilo pri opravljanju zdravniške prakse. Tudi če ti zakon prepoveduje prečkanje ceste, to narediš, da rešiš življenje poškodovancu v prometni nesreči. Tudi če je plavanje in kopanje v reki prepovedano, vanjo skočiš, da utapljajočemu rešiš življenje.
 
Ali je sodišče v ZDA - Teksasu že sodilo v kakšnem takem primeru? Kako je razsodilo?

Kot ste verjetno seznanjeni, je služba na terenu  v ZDA organizirana drugače kot v Evropi. Obstajata tako imenovani angloameriški in franco-germanski sistem za urgentno medicino na terenu.  Bistvena razlika med njima je, da  v angloameriškem sistemu pacienta pripeljete do zdravnika, pri franco-germanskem pa zdravnik pride do pacienta.

Glede na opisano - takšnega primera kot je bil v Sloveniji  -  v Teksasu nismo bili deležni  ali vsaj zanj nisem slišal, saj se praktično ne more zgoditi.

Na splošno pa je za opustitev medicinske pomoči, vsaj tu v Teksasu,  potrebno dokazati  štiri glavne točke, in sicer:

• zdravnik je bil dolžan posredovati nujno med pomoč,
• zdravnik se ni držal standardov zdravniške prakse,
• pacient je imel zaradi tega ogroženo  zdravstveno stanje,
• škoda je bila povzročena zaradi zdravnikovega nepravilnega dejanja.

Šele nato je lahko zdravnik obtožen malomarnosti ali opustitve medicinske pomoči.

Ali so zdravniki v Teksasu zaščiteni pred lastnimi nehotenimi napačnimi odločitvami? S kakšnimi mehanizmi?

Zdravniki smo zavarovani preko Malpractice zavarovanja. Le-ta znaša nekaj 10 tisoč dolarjev letno ali z drugimi besedami od 2 do 10 odstotkov letne plače.

Če si v državnem zdravstvu to plača državna ustanova, v privatni praksi pa sam zdravnik. To zavarovanje ščiti posameznega zdravnika, saj so ponavadi sodni postopki civilne narave (finančno pogojeni) in ne kazenski, kjer bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ki bi zahtevalo zaporno kazen.

Takšni primeri, kot je bila obsodba Jacksonovega zdravnika, ki so mu dokazali nenaklepni umor in je zato dobil štiri leta zaporne kazni, pa so zelo redki.

***

O razlikah in podobnostih zdravstvenega sistema v Avstriji, Veliki Britaniji in Teksasu (ZDA) preberite v članku Nikjer na svetu ni mogoče zdraviti na dveh krajih hkrati

Prijavi sovražni govor