Tiskane izdaje
Meduza je prav nenavadno sama priplavala v pristanišče in se ponudila morjeslovcem, tam so jo poslikali in kasneje spravili strokovnjaki z Morske biološke postaje Piran. Alenka Malej je povedala, da jo je prvi popisal in imenoval nemški biolog Ernst Haeckel. Poimenoval jo je "dalmatinum", ker jo je našel ob dalmatinski obali, toda bila je pol manjša od te, ki so jo našli v Piranu. Njen klobuk je meril v premeru kakih 70 centimetrov, zraste pa tudi en meter in velja za največjo meduzo v Sredozemlju. Pod klobukom skriva kakih 600 lovk (krajših in daljših, tudi nitk). Že zaradi svoje velikosti je zelo atraktivno morsko bitje.
Njen dotik nadvse pekoč
Strahospoštovanje upravičeno zbuja zato, ker je za človeka lahko nevarna, saj je njen dotik nadvse pekoč. Alenka Malej je pojasnila, da še bolj ožge, kot zloglasne mesečinke (Pelagia noctiluica), ki so pred 30 in več leti strašile tudi v severnem, pred 10 leti pa v srednjem Jadranu. Marsikomu so na koži pustile pečat in kopalci so se jih zares bali, saj je bilo brez neoprenske obleke kopanje v našem morju prava avantura. Tisti, ki so doživeli pekoč stik z majhnimi meduzicami mesečinkami), si težko predstavljajo še močnejši ožig. K sreči so drymoneme v našem morju redke in zato zanimive za znanstvenike.
Razmere v morjih (tudi v Tržaškem zalivu) spreminjajo in število meduz po vseh morjih občutno narašča. Razlogi so vsaj trije: klimatske spremembe, globalno segrevanje in upad števila predatorjev (rib in želv), ki se hranijo z meduzami (ali ličinkami). Poznavalec morja potapljač Marjan Richter nam je pokazal, da je vzorcu vode in planktona zajel tudi večjo število majhnih efir (zelo majhnih mladic meduze uhati klobučnjak), ki so zadnja leta zelo pogoste v našem morju. Uhati klobučnjaki (Aurelia aurita) človeku niso nevarni, se pa marsikateri kopalec (kopalka) najmanj zdrzne, ko med plavanjem začuti ob telesu nekaj neznano mehkega in zdrizastega.
Še nikoli toliko mladic uhatih klobučnjakov
Richter, ki že 60 let opazuje plankton v našem morju, je dejal, da še nikoli ni videl toliko efir v vzorcu planktona. Te meduzice so velike le en milimeter in bodo potrebovale eno leto, da bodo zrasle. Pojav ni nov, vprašanje je le, ali je Richter po naključju zajel tako veliko količino efir, ali pa jih je res vse polno in napovedujejo invazijo v naslednjih letih. Efire nastajajo z delitvijo iz visečih polipov, ki so pripeti na trdni podlagi in te delitve se kar ponavljajo.
