Božjo voljo spolnjevati
Stoletnica rojstva nadškofa, ki je v prelomnih časih vodil Katoliško cerkev v Sloveniji.
Odpri galerijo
Alojzij Šuštar in Milan Kučan. FOTO: dokumentacija Dela
»V vas sem našel odličnega sogovornika, ki dodobra razume znamenja časa in to, kako pomembno je vodenje Cerkve tudi za prihodnost našega narodnega občestva.« Tako je ob sedemdesetletnici ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja zapisal tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan. Bil je 14. november 1990, le nekaj dni po sestanku v Poljčah, na katerem je Demos sprejel odločitev za plebiscit o samostojnosti Slovenije.
Bil je prelomni čas, na čelu slovenske Katoliške cerkve pa človek dialoga. Z mirnostjo in milino, široko razgledanostjo in zelo stvarnim pogledom je Šuštar združeval Slovence ne glede na politična ali verska prepričanja. Slovenska škofovska konferenca je pod njegovim vodstvom 10. decembra 1990 podprla plebiscit z izjavo Zrelo, modro in pogumno, deset dni pozneje pa je Šuštar nagovoril kristjane tudi po televiziji in jih pozval, naj glasujejo za samostojno Slovenijo. »Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi.
Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda. Bog daj, da bi bilo tako.« Ko se je izvedelo, kdaj naj bi bila samostojna država razglašena, je župnijskim uradom in samostanom poslal pismo, naj se aktivno vključijo v praznovanje tega zgodovinskega dogodka. Da bi bila samostojna Slovenija priznana, je uporabil svoj vpliv in poznanstva po vsem svetu. 13. januarja 1992 je bil Vatikan med prvimi, ki so priznali Slovenijo kot samostojno državo.
Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 na Grmadi nad Trebnjem. Po končani škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani in prvem letniku študija filozofije na teološki fakulteti ga je škof Rožman poslal na študij v Rim. V duhovnika je bil posvečen oktobra 1946, tri leta pozneje je že imel doktorat, a je hudo zbolel in se zdravil v Švici, kjer je več let ostal tudi kot kaplan v St. Moritzu ter predaval na različnih šolah in tečajih. Leta 1977 se je vrnil v Ljubljano in najprej predaval na teološki fakulteti, leta 1980 pa ga je nadškof Pogačnik predlagal za svojega naslednika. Kot četrti nadškof in tretji metropolit je 13. aprila 1980 prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Za svoje geslo si je izbral vodilo: Božjo voljo spolnjevati.
Slovenkam in Slovencem je 24. decembra 1986 prvič po vojni voščil vesel božič. Prizadeval si je, da bi bil božič dela prost dan in da bi v domovih za starejše, bolnišnicah in zaporih imeli možnost duhovne oskrbe. Podprl je idejo o spravni slovesnosti v Rogu, ki sta se je 8. julija 1990 udeležila skupaj z Milanom Kučanom. Za največji dosežek pa je štel obisk papeža Janeza Pavla II. maja 1996.
Na čelu slovenske Cerkve je ostal kar sedemnajst let, leta 1997 ga je nasledil dr. Franc Rode. Sam se je umaknil v kraj svoje mladosti, Zavod sv. Stanislava, kjer je leta 2007 umrl. Za pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije je ob deseti obletnici osamosvojitve prejel najvišje državno odlikovanje.
Bil je prelomni čas, na čelu slovenske Katoliške cerkve pa človek dialoga. Z mirnostjo in milino, široko razgledanostjo in zelo stvarnim pogledom je Šuštar združeval Slovence ne glede na politična ali verska prepričanja. Slovenska škofovska konferenca je pod njegovim vodstvom 10. decembra 1990 podprla plebiscit z izjavo Zrelo, modro in pogumno, deset dni pozneje pa je Šuštar nagovoril kristjane tudi po televiziji in jih pozval, naj glasujejo za samostojno Slovenijo. »Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi.
Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda. Bog daj, da bi bilo tako.« Ko se je izvedelo, kdaj naj bi bila samostojna država razglašena, je župnijskim uradom in samostanom poslal pismo, naj se aktivno vključijo v praznovanje tega zgodovinskega dogodka. Da bi bila samostojna Slovenija priznana, je uporabil svoj vpliv in poznanstva po vsem svetu. 13. januarja 1992 je bil Vatikan med prvimi, ki so priznali Slovenijo kot samostojno državo.
Bil je prelomni čas, na čelu slovenske Katoliške cerkve pa človek dialoga.
FOTO: Igor Modic
Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 na Grmadi nad Trebnjem. Po končani škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani in prvem letniku študija filozofije na teološki fakulteti ga je škof Rožman poslal na študij v Rim. V duhovnika je bil posvečen oktobra 1946, tri leta pozneje je že imel doktorat, a je hudo zbolel in se zdravil v Švici, kjer je več let ostal tudi kot kaplan v St. Moritzu ter predaval na različnih šolah in tečajih. Leta 1977 se je vrnil v Ljubljano in najprej predaval na teološki fakulteti, leta 1980 pa ga je nadškof Pogačnik predlagal za svojega naslednika. Kot četrti nadškof in tretji metropolit je 13. aprila 1980 prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Za svoje geslo si je izbral vodilo: Božjo voljo spolnjevati.
Slovenkam in Slovencem je 24. decembra 1986 prvič po vojni voščil vesel božič. Prizadeval si je, da bi bil božič dela prost dan in da bi v domovih za starejše, bolnišnicah in zaporih imeli možnost duhovne oskrbe. Podprl je idejo o spravni slovesnosti v Rogu, ki sta se je 8. julija 1990 udeležila skupaj z Milanom Kučanom. Za največji dosežek pa je štel obisk papeža Janeza Pavla II. maja 1996.
Na čelu slovenske Cerkve je ostal kar sedemnajst let, leta 1997 ga je nasledil dr. Franc Rode. Sam se je umaknil v kraj svoje mladosti, Zavod sv. Stanislava, kjer je leta 2007 umrl. Za pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije je ob deseti obletnici osamosvojitve prejel najvišje državno odlikovanje.
