Računi za mandrač še niso poravnani

Piran – Čeprav so piransko ribiško pristanišče zgradili že poleti 2012, vsi računi za dograditev niso poravnani. Izvajalec del Adriaing ni prejel 485.000 evrov za opravljena dela, občina Piran pa toži Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije za škodo (ZVKDS), ki je nastala občini v višini 584.000 evrov. Gre za računsko in investicijsko komedijo zmešnjav, ki ji poskušajo priti do dna koprski sodniki.

Majhen obrat se je zgodil minule dni, ko je koprsko okrožno sodišče izdalo sodbo, s katero je odločilo, da morata dva podizvajalca (Adriaing in Grafist) občini Piran za opravljena dela izdati bančno garancijo. Prvo podjetje v znesku 222.000, Grafist v višini 110.000 evrov. Sodba še ni pravnomočna, nanjo se je pritožil Adriaing. »Bančno garancijo bi moralo izdati podjetje Stavbenik, vodilni partner izvajalec, ki pa je šlo v stečaj, zato sta morala obveznost prevzeti oba partnerja,« nam je pojasnila vodja urada za premoženjskopravne zadeve piranske občinske uprave Kristina Ivančič.

Ante Guberac iz Grafista je odgovoril, da se njegovo podjetje ne namerava upirati izdaji bančne garancije za delež, ki ga je opravilo, in za delež, ki ga mora prevzeti od propadlega Stavbenika. »Od gradbenih del je minilo pet let. Če bi bilo z našimi opravljenimi deli narobe, bi se verjetno že pokazalo, zato nimamo skrbi, da bi ostali brez garancije,« je dejal Guberac. Drugačen je lahko položaj Adriainga, saj še ni prejel plačila za velik del opravljenih del od vodilnega partnerja Stavbenika, ki je šel v stečaj le mesec ali dva po predaji zapisnika občini Piran. Matjaž Andrejašič iz Adriainga je dejal: »Sodišče bo moralo ugotoviti, kdo je kriv, da je Stavbeniku prenehala veljati bančna garancija in je morala občina pozneje to terjati od nas. Mislim, da se primer ne bo končal tako preprosto.«

Spreminjanje pogojev med gradnjo

V občinski upravi so pojasnili, da so poravnali vse račune in da so na koncu zadržali le okoli 50.000 evrov plačila na račun zamud in kakovosti opravljenih del. Glavni problem za občino pa ni pri izvajalcih, temveč pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Po pojasnilu Kristine Ivančič je piranska enota ZVKDS sprva izdala takšne kulturnovarstvene pogoje in soglasja za gradbeno dovoljenje, ki jim je omogočal en način obnove ribiškega pristanišča. Med gradnjo pa se je pokazalo, da izdano spomeniško-varstveno soglasje ni bilo primerno. Na to, da pri poteku prenove pristanišča nekaj ni v redu, so najprej opozorili posamezni Pirančani, ki so se kasneje povezali v civilno pobudo in dosegli, da je inšpektorica za kulturo za kratek čas celo zaustavila dela v pristanišču. Kasneje pa je dela kot nosilka naložbe ustavila tudi občinska uprava in naročila še konservatorski načrt. Vse to je občini povzročilo večplastno škodo. Namesto da bi delo opravili v 120 dneh, kot je bilo sprva predvideno, je prenova pristanišča trajala približno 600 dni. »Ker smo od ZVKDS prejeli neustrezne kulturno-varstvene pogoje in soglasja, smo morali naročiti dodatno projektno dokumentacijo in porušiti del začetih posegov v prenovo pristanišča. Tako smo imeli veliko dodatnih stroškov. Poleg tega pa že na začetku nismo mogli zaprositi za več evropskih sredstev, kot bi jih lahko, če bi to že na začetku vedeli iz projektne dokumentacije,« je pojasnila vodja občinske pravne službe.

Ministrstvo še molči

Občina je leta 2013 vložila odškodninsko tožbo proti ZVKDS za 1,05 milijona evrov, lani pa je po več poskusih poravnave ta znesek znižala na 584.000 evrov. »Okrožno sodišče Koper je pred nekaj meseci imenovalo izvedenca, ki bo odgovorilo na vprašanja sodišča v zvezi s tem,« je dejala Kristina Ivančič.

Na ZVKDS nam včeraj niso odgovorili, kako odgovarjajo na očitke piranske občinske uprave. Neuradno smo izvedeli, da se uslužbenci zavoda za spomeniško varstvo sklicujejo na vrsto napak, ki naj bi jih v postopku zagrešil investitor (torej občina Piran) oziroma drugi udeleženi v postopku (od projektantov in nadzornikov iz Projektive inženiring Piran, do inženiringa – Okolja Piran).

Dela so trajala leto in pol, namesto predvidenih 3,5 milijona evrov pa so stala 4,5 milijona evrov.