Tiskane izdaje
Kakšen bi bil svet danes, če pred 100 leti ne bi bilo prve svetovne vojne, vojne ki naj bi, kot so takrat menili, končala vse vojne?
Kot zgodovinar se do takšnih usodnih pogojnikov težko opredeljujem. Še najbolj gotovo je trditi, da brez prve ne bi bilo druge svetovne vojne.
Bi se bilo mogoče prvi svetovni vojni izogniti?
Verjetnost, da bodo prav balkanski zapleti povzročili vojno svetovnih razsežnosti, se večini državnikov v začetku 20. stoletja ni zdela velika. Precej bolj so se zdeli usodni boji za kolonije med velesilami. Še zlasti to velja za maroške krize, ki so si sledile ena za drugo. Evropski koncert je dolgo vzdrževal ravnotežje moči in učinkovito reševal konflikte med velesilami. A nemškemu cesarju Viljemu II. je uspelo z velikopotezno izgradnjo Visokomorske flote in s serijo manjših diplomatskih zmag zbližati Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo; torej tri velesile, za katere se je zdelo, da ne bodo nikoli sposobne preseči rivalstev v kolonijah. Šele v takšni konstelaciji velesil je lahko postalo neko teroristično dejanje na Balkanu sprožilec svetovnega spopada. Po sarajevskem atentatu je v ključnem trenutku številne državnike zapustila modrost in sposobnost realnega presojanja položaja. Christopher Clark, avtor trenutno najbolje prodajane knjige o vzrokih prve svetovne vojne, jih je posrečeno označil za "mesečnike". Pri tem seveda ne mislim samo na načrte nemških imperialistov, ampak tudi na francoske ambicije po vrnitvi Alzacije in Lorene, ki so v kombinaciji s finančno podporo gradnji ruskih strateških železnic vzbujale upravičene bojazni v Berlinu.
Ali je bil vstop ZDA v vojno odločilnega pomena?
Vstop ZDA je odločilno prevesil razmerje sil v korist Antante: z zajetnimi krediti, pošiljkami surovin in vojaškega materiala, v končni fazi pa tudi s svežimi četami, s katerimi so podprle vojne napore izčrpanih britanskih in francoskih čet. A ta vstop je imel še eno razsežnost globalnega pomena. Že v prvem letu vojne je ZDA uspelo likvidirati dolgove do Velike Britanije in Francije, ki jima ni preostalo drugega, kot da se zadolžita pri Američanih, da sta lahko od njih kupovali življenjsko potreben material in surovine. Tako so ZDA prevzele vlogo prvega svetovnega posojilodajalca, ki jo je do tedaj imela Velika Britanija. Finančni center sveta se je torej preselil iz Citya na Wall Street.
Kaj so pomenile mirovne pogodbe, s katerimi se je končala prva svetovna vojna, za razvoj dogodkov po koncu vojne?
S koncem prve svetovne vojne so z zemljevida sveta izginili štirje imperiji: habsburški, hohenzollernski, romanovski in (z manjšim zamikom) osmanski. Vojno so dobile zahodne velesile - Francija, Velika Britanija in ZDA, klubu zmagovalk sta pripadali tudi Italija in Japonska. Vendar v nasprotju z avstrijskim kanclerjem Klemensom von Metternichom, ki je stoletje prej zagovarjal udeležbo zunanjega ministra poražene Francije Talleyranda na dunajskem kongresu, nove zmagovalke niso dovolile, da bi tudi poražena Nemčija sodelovala pri pogajanjih na pariški konferenci. Razmerje med nagradami zmagovalcem in kaznimi za poražence je bilo povsem v nasprotju z diplomatskimi kompromisi 18. in 19. stoletja. Poleg "evropskega hegemona" Francije, z določenimi rezervami pa tudi Velike Britanije, so ga v naslednjih letih najbolj zagrizeno branile štiri vzhodno- in srednjeevropske države, ki so nastale na ruševinah propadlega habsburškega imperija: Češkoslovaška, Kraljevina SHS, Poljska in Romunija. Kot protiutež je v Srednji Evropi nastala skupina držav, ki so težile k reviziji mirovnih sporazumov: nemška weimarska republika, republika Nemška Avstrija in Madžarska. Revizionističnim državam se je kmalu priključila še Italija. Tudi Društvo narodov, ki je bilo veliki projekt ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ni uspelo izoblikovati dovolj učinkovitih mehanizmov za reševanje mednarodnih sporov. Ali bolje rečeno: za kaj takšnega je zmanjkalo politične volje.
Prva svetovna vojna je prinesla premike v vojskovanju, nove vrste oborožitve, veliko število mrtvih tudi med civilisti. Je prva svetovna vojna vendarle prinesla kak pozitiven premik v razvoju sveta?
Lani umrli britanski zgodovinar Eric Hobsbawm je konec prve svetovne vojne opisal z naslednjo ugotovitvijo: "Človeštvo je preživelo. Vseeno pa se je velika zgradba civilizacije 19. stoletja sesedla v plamenih vojne, ko so se zrušili njeni stebri." Tehnološki dosežki, ki jih navajate, so bili zlorabljeni v vojne namene, kar seveda relativizira vse razprave o napredku.
Kako je prva svetovna vojna vplivala na sedanje slovensko ozemlje?
Na pariški mirovni konferenci so - ob upoštevanju zloglasnega londonskega pakta iz leta 1915 - pri slovenskem dosjeju obveljala dvojna merila. Zmagovite velesile iz obzira do Italije namreč niso dovolile referenduma za slovensko etnično ozemlje, ki si ga je hotela prisvojiti Italija, čeprav so ga delegati Kraljevine SHS zahtevali. In obratno: čeprav so jugoslovanski delegati nasprotovali plebiscitu na Koroškem, so zavezniki podprli Avstrijce in omogočili razpis plebiscita, ki se je za jugoslovansko stran končal s porazom.
Ali je mogoče potegniti vzporednice s položajem sveta, predvsem Evrope, tik pred prvo svetovno vojno, in sedanjo globalno finančno in družbeno krizo, tudi trenutno krizo vrednot?
Vzporednic s predvečerom prve svetovne vojne ne vidim. Mislim, da je prej mogoče govoriti, da je prav vojna prekinila neko obdobje stabilnosti, ki so ga številni označevali za "zlato dobo človeštva". Z versajskim mirom se je začela dvajsetletna kriza, ki se je iztekla v drugo svetovno vojno. Ob tem se največkrat citirajo besede poveljnika francoske armade, maršala Ferdinanda Focha, ki je po podpisu versajske pogodbe izjavil: "To ni mir; to je zgolj premirje za dvajset let." Res so vojni sledila "leta upanja", ki so pripeljala do pospešenega gospodarskega okrevanja. Toda bila so prekinjena z veliko finančno krizo že leta 1929 in prišla je "velika depresija". Upati je, da se bo sodobni svet znal izogniti scenarijem, ki se ponujajo na slabih izkušnjah tridesetih let preteklega stoletja.
BiH še vedno ostaja sod smodnika?
Bosna in Hercegovina je po razpadu habsburške monarhije doživela dve vojni, ki sta po grozovitostih presegli najtemačnejše bojazni. Če se je v obdobju Titove Jugoslavije zdelo, da se narodnostna in verska nasprotja, ki so udarila na plano med drugo svetovno vojno, ne morejo ponoviti, je bila realnost devetdesetih let 20. stoletja drugačna. Na srečo je mednarodna skupnost po začetnem omahovanju aktivno posegla v reševanje omenjenih konfliktov in postavila temelje trajnejši stabilnosti, s čimer je tudi balkanski sod smodnika ostal brez zažigalne vrvice.
