Razklana Marija, uničen zvonik, hiše rešene

Pet dni pred praznikom Marijinega vnebovzetja je v župnijsko cerkev ob samostanu Olimje udarila strela. Marijino podobo na zvoniku je dobesedno razklalo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) pa je z minoriti takoj ukrepal. Predvidoma v prihodnjih dneh bo zvonik že popravljen.

»Ko je zagrmelo, sem bil blizu samostana na travniku. Tako je počilo, da me je od strahu kar porinilo k tlom, potem se je ulil dež. Ko sva se z bogoslovcem peljala proti samostanu, sva videla več gasilskih avtomobilov. Poklical sem domov in vprašal, kam je udarilo, glede na to, da je tu konec vasi. In so mi rekli, naj hitro pridem, ker je treščilo v zvonik,« se avgustovskega dne spominja pater Ernest. K sreči ni bil nihče poškodovan, čeprav je skril, s katerim je bil in je po novem spet pokrit zvonik, letel na vse strani. »Zvonik bomo pa že popravili, če smo že toliko vsega naredili,« dodaja pater Ernest.

Cerkev so v zadnjih dveh desetletjih temeljito obnovili. Največje delo je bilo gotovo restavriranje trinadstropnega pozlačenega oltarja v črni barvi, ki so ga naredili okoli leta 1680 in je eden največjih tako imenovanih zlatih oltarjev v Sloveniji. Samo njegova obnova, ki so jo končali pred devetimi leti, je stala približno 160.000 evrov, polovico je zagotovila država, drugo polovico župnija, samostan in posebna fundacija. V notranjosti cerkve so pomembne tudi freske, Johan Ranger je leta 1740 poslikal prezbiterij, Anton Jožef Lerchinger pa leta 1766 kapelo. Zvonik, ki ga je strela uničila, so tako tudi zaradi zaščite notranjosti morali začeti takoj popravljati in restavrirati.

Po dvajsetih letih spet na vrhu

Ko so pred dvajsetimi leti obnavljali zunanjost cerkve, je fresko Marije Vnebovzete na vrhu zvonika prenovil restavrator Aleš Sotler, konservatorsko-restavratorski svetovalec. Po dvajsetih letih se je spet srečal z njo. Tokrat je bila precej bolj poškodovana, pravi Sotler: »Takrat je bila freska razpokana. Zdaj pa je strela udarila po sredini in s freske je odpadel omet v debelini približno pet centimetrov. Najprej jo je zidar popravil z grobim ometom, meni pa je pustil okoli pol centimetra za fino malto. To sem nanesel po vsej dolžini freske, ko se je posušila, pa sem rekonstruiral ves osrednji del od obraza do draperije, roke so namreč ostale cele.«

Poleg freske so morali obnoviti še ostrešje zvonika, pojasnjuje umetnostni zgodovinar in višji konservator Matija Plevnik: »Ker smo iz obnove pred dvajsetimi leti imeli posnetek strešne konstrukcije, smo zvonik – zgorela je namreč skoraj celotna strešna konstrukcija – na podlagi teh podatkov lahko rekonstruirali. Ohranjeni bodo oblika, vsi nakloni in isti historični material, torej skril.«

Patri in »spomeničarji« z roko v roki

Restavratorskih del na zvoniku so se v ZVKDS lotili v okviru svoje redne dejavnosti. Tudi zato, ker patri v Olimju in ZVKDS dobro sodelujejo, razlaga Plevnik: »Gre za zgleden primer sodelovanja med patri, župnijskim uradom in našo celjsko območno enoto ZVKDS. Takoj so nas obvestili, kaj se je zgodilo, strela je poškodovala tudi zahodni del ladje, pa so patri vse takoj ogradili, da ni bilo nobene nevarnosti.« Čeprav na terenu tak odnos pogosto ni običajen, pater Ernest poudarja, da je stroko treba upoštevati: »Mi si lahko nekaj domišljamo, da vemo. Dostikrat smo se župniki že v kaj zagnali in pri tem naredili kakšno neumnost.« Kljub temu pa dodaja, da morata obe strani upoštevati druga drugo: »Če človek začuti, da je tu stroka, ki ti svetuje in te vodi po dobrem, bi bilo neumno to zavračati. Če pa pride nekdo, ki uveljavlja samo svoje kaprice, potem je pa težko sodelovati. Nekateri cerkev jemljejo kot muzej, mi pa v cerkvi dobesedno živimo. Tu gre za naše duhovno življenje, tu ni samo umetnost.«

Ali se v tem, da je strela tik pred njenim praznikom udarila prav v Marijo, skriva kakšen globlji pomen? »Marjan Turnšek je dejal, da če zvonika ne bi bilo, bi udarilo v eno od okoliških hiš, in da je Marija to vzela nase,« odgovarja pater Ernest.