Tiskane izdaje
Kranj - Mimo novega steklenega vhodnega paviljona in po novih stopnicah za vstop v kostnico bo obiskovalce na Poletno muzejsko noč popeljala arheologinja Verena Vidrih Perko in jih naprej opozorila, da vstopajo v posvečen prostor, kjer se ne spodobi klepetati oziroma govoriti glasno.
»Človeški ostanki so nam v opomin in naša dolžnost je, da usmerimo pogled vase in se vprašamo, kaj bom pustil za sabo. Bo to morda avto ali kaj drugega,« razmišlja doktorica arheologije in doktorica muzeologije, muzejska svetnica Gorenjskega muzeja ddr. Verena Vidrih Perko, ki je na podlagi objav arheologa Andreja Valiča, posvetov z arheologoma dr. Milanom Sagadinom in dr. Rafkom Urankarjem ter zgodovinarjem ddr. Damirjem Globočnikom in ob pomoči arheologinje Marije Ogrin osvetlila zgodbo o šestih tisočletjih in pol zgodovine območja današnjega Kranja.
Prvi pokopi
»Karnij je imel krstilnico in cerkev. Na tem mestu so v srednjem veku zgradili nove cerkvene stavbe. Temelje najstarejše cerkve so razkrile arheološke raziskave leta 1982 v notranjosti sedanje cerkve, temelji krstilnice pa so prišli na dan z izkopavanji med letoma 1968 in 1972 zunaj nje,« razlaga Verena Vidrih Perko. Ob cerkvi so pričeli pokopavati v 7. stoletju in pokojniki so bili brez pridatkov, le v dveh grobovih so našli uhane. Po prihodu Slovanov je pokopov mnogo več in od konca 8. stoletja razlike med staroselci in priseljenci izginejo, kar je razvidno iz pridatkov: v ženskih grobovih prevladujejo uhani, obročki, prstani in ogrlice, v moških pa železen nož. V grobovih od 9. do 11. stoletja pa arheologi odkrivajo nakit s krščanskimi motivi. Ob cerkvi je bilo odkritih skoraj 1500 staroselskih in slovanskih grobov, zadnji sežigi trupel zaradi kuge in pokopi pa so bili na tem mestu v 18. stoletju. Namesto tu pričnejo pokopavati na prostoru današnjega Prešernovega gaja.
Dve cerkvi
Ker je bilo prostora za pokope malo, so najpozneje v 13. stoletju ob cerkvi zgradili okroglo kostnico ali ossuarium. Vanjo so shranjevali kosti, ki so prišle na dan ob kopanju novih grobov. Nad kostnico pa je bila Marijina kapela, ki je bila prvič omenjena leta 1317 in je služila kot pokopališka cerkev. Se pravi, da sta bili na tem majhnem prostoru kar dve cerkvi hkrati, pojasnjuje arheologinja. Leta 1463 je dal omenjeno kapelo prezidati Henrik, član plemiške družine Egkh, ki je imela v lasti tudi bližnjo hišo. V zgornjem delu kapele so opravljali pogrebno bogoslužje, spodnji del pa je bil namenjen družinski grobnici. Uporabljali pa so jo tudi za shranjevanje kosti s pokopališča. Kapela je pogorela leta 1668, leta 1789 so jo podrli in zravnali z zemljo.
Po 1100 letih so torej prenehali pokopavati na tem prostoru in ljudje pozabijo, da je kapela sploh bila. Tako konec 60. let arheolog Valič prepozna osmerokotno krstilnico iz 6. stoletja, leta 1982 pa prepozna temelje prvotne cerkve, prav tako iz 6. stoletja, arheolog Sagadin.
