Reda na vodi je več, a gneče tudi

Bovec – Z morebitnimi spremembami zakonodaje se utegne zgoditi, da za nekatere vodne športe posebne licence ne bodo več potrebne. Toda bolj kot licence je pomembna kakovost opreme in storitev, so prepričani v Posočju, kjer pričakujejo uspešno turistično sezono vodnih športov, a se bojijo pretirane gneče na vodi.

Gospodarsko dejavnost vodnih športov tako ali drugače ureja ali omejuje več zakonov, kot so zakon o plovbi po celinskih vodah, zakon o športu, o varstvu pred utopitvami in o spodbujanju razvoja turizma. Osvežitev zakona o plovbi po celinskih vodah se je napovedovalo že lani, ko je nemalo slabe volje povzročila obvezna registracija vseh plovil. Pravzaprav se je takrat zakon v tem členu šele zares začel izvajati. Kajakaška zveza Slovenije (KZS) je pred časom na pogovor povabila vse, ki opravljajo ali regulirajo dejavnost, in ministrstvo za infrastrukturo je vnovič potrdilo pripravljenost za prevetritev zakonodaje tudi glede registracije športno-rekreativnih plovil.

Za nameček morajo zdaj registracije urejati upravne enote, ki tega niso nikoli počele. »Če jih že nekdo mora, je uprava za pomorstvo precej bolj logična izbira že zaradi strokovnosti,« je nakazal sekretar KZS Jaka Marušič. Obenem pa pozdravlja napovedano črtanje določila o obvezni registraciji za vsa plovila: »Izposojevalnicam tudi ni treba registrirati smučk. To bi bilo smešno. Nekaj drugega pa so plovila, ki lahko sprejmejo tudi deset ljudi. Večji nadzor o kakovosti takšnih čolnov pa bi bil vendarle potreben.«

Brez licenc?

Nejasnosti niso urejene v novem zakonu o športu, ki še nastaja, saj tam ni dorečeno, ali se bo v športno področje vključevalo tudi gospodarsko dejavnost, kakršna je plovba na rekah in jezerih. Mnenja so različna, medtem ko gospodarsko ministrstvo menda nima velikega interesa, da bi se dejavnost reguliralo. Temu pritrjujejo tudi napovedi o črtanju člena zakona o spodbujanju razvoja turizma, ki govori o pogojih za opravljanje dejavnosti turističnih športnih storitev kot pridobitne dejavnosti. Morebitna sprememba lahko pomeni tudi to, da v prihodnje licenca za vodnika rafta, na primer, ne bo več nujna za domača podjetja (za tujce veljajo zahteve matične države). Bo pa zagotovo obveljala zahteva zakona o varstvu pred utopitvami za licenco reševalca iz divje vode – tudi za tujce. Kdaj se bo zakone res spreminjalo, pa še ni jasno.

Za povečavo klikni na sliko.

Lokalne skupnosti so s sprejemom skupnega odloka o plovbnem režimu in kasnejšimi popravki vendarle storile korak naprej. Medobčinska inšpekcijska služba je lani prodala več kakor 29.000 dovolilnic, skupaj s predlanskim presežkom prihodkov nad odhodki in lanskim rezultatom pa imajo zdaj tri zgornje posoške občine na voljo skoraj 110.000 evrov, ki jih morajo porabiti za vzdrževanje vstopno-izstopnih mest. Posebnih kršitev režima inšpekcija ni obravnavala. Redarji so izrekli 136 ukrepov. »To je primerljivo z letom 2015, pri čemer pa je bilo dejansko sankcioniranih manj, saj tudi hujših kršitev nismo zaznali. Zato je bila večina kršiteljev zgolj opozorjena in napotena na nakup ustreznih dovolilnic ali uporabo vstopno-izstopnega mesta,« je pojasnil predsednik medobčinske službe Simon Leban.

Sodišče ne bo izdajalo zgolj opominov

Se je pa medobčinska uprava lani prvič pritožila na razsodbe sodišča, ko se je inšpekcijskim konkretnim navedbam in dokazom o ponavljajočih se kršiteljih vsebinskemu odločanju izognilo tako, da je trem ponavljajočim kršiteljem izreklo zgolj opomin in jih oprostilo stroškov postopka. »Menimo, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s sodno prakso vrhovnega sodišča. Predvsem pa bi želeli, da sodišče presoja vsebinsko, kar pomeni tudi možnost, da v postopku ugotovi nezakonitost občinskega predpisa. Lani smo na te pritožbe prejeli odločitev pritožbenega sodišča, ki je v celoti sledilo vsem našim navedbam in kršitelje sankcioniralo ter jim naložilo vse predpisane stroške sodnega postopka, ki so celo presegali znesek izrečene globe. Glede na to novo prakso kaže verjeti, da bodo v prihodnje tako odločala tudi sodišča prve stopnje,« predvideva.

Medtem se v Posočju pripravljajo na novo sezono. Predsednik gospodarskega interesnega združenja raftarjev Dolina Soče Adis Hrovat pravi, da so glede na napovedi upravičeno optimistični. Je pa slabše volje, ko omeni, da poleti gospodarsko dejavnost na Soči izvaja že 70 podjetij, od teh je 20 domačih. »Ob takšni številki kvantiteta prevlada kvaliteto. V najbolj obremenjenih mesecih namreč plujemo v konvojih, zato se pojavlja tudi vprašanje varnosti,« je izpostavil in opozoril na velike razlike v ceni storitev, ki se za vožnjo z raftom gibljejo med 20 in 50 evrov. »Z višjo ceno mi zagotavljamo tudi kakovostne opremo in vodnike. Z nizkimi cenami to enostavno ni mogoče,« je sklenil.

Želja o javno-zasebnem partnerstvu med združenjem in občinami ter posledična podelitev koncesij za plovbo očitno ostaja grad v oblakih. Jaka Marušič meni, da bi gnečo najhitreje odpravil dvig cen. »Na Soči je gneča, ker je plovba še vedno poceni. Glede na reko bi morali ponujati najvišjo kakovost, ampak to pa je treba tudi plačati.«