Tiskane izdaje
Ljubljana – V primeru množičnih kršitev pravic klasični sistem sodnega varstva, še posebno pravic potrošnikov, odpove. Pri nas se je to pokazalo pred leti pri preplačilu stroškov za elektriko. V prihodnje utegne biti drugače, pripravljen je zakon o kolektivnih tožbah. Ta naj bi podjetja in velike sisteme odvrnil od tega, da bi sploh razmišljali, kako škodovati potrošnikom.
Avtorji zakona, ki spada v sveženj enega od petih reformnih pravosodnih zakonov, so na pravosodnem ministrstvu. Gre za zakon, ki ga doslej naša ureditev ni poznala, deloma je ta vprašanja urejal zakon o varstvu potrošnikov. Države to vprašanje urejajo različno, Slovenija naj bi šla po takšni poti, da bo na podlagi tožbe enega tožnika (potrošniške organizacije ali javnega organa) mogoče dobiti poplačilo več potrošnikov ali drugih oškodovanih oseb (denimo vrnitev kupnine, znižanje cene, vračilo preplačila, plačilo odškodnine). Vse več je namreč takšnih, ki so oškodovani podobno, njihov boj s podjetji pa je velikokrat neuspešen. Natančneje, nekateri se za tožbe niti ne odločijo, saj so zahtevani zneski prenizki v primerjavi s sodnimi stroški, ki bi jih imeli. Zato ostanejo prikrajšani za svoje pravice.
Evropa išče različne poti, kako poplačati opeharjene potrošnike ali drugače oškodovane ljudi, vendar so na tem področju ZDA bistveno učinkovitejše kot države EU. To se je pokazalo tudi ob nedavni aferi Volkswagen (VW) oziroma »dieselgate«, ko je lani prišlo na dan, da so imela dizelska vozila vgrajeno nelegalno opremo za prirejanje izpustov dušikovih oksidov. V ZDA so oškodovancem že izplačane odškodnine, v Evropi je za to nešteto ovir, med tistimi, ki jim kaže bolje, so, denimo, Italijani, ki so vložili skupinsko tožbo proti VW.
Pomembni signali
Na pravosodnem ministrstvu so se tako odločili, da bodo vzpostavili zakonske in organizacijske podlage za uveljavitev skupinskih tožb v potrošniških, odškodninskih in delovnopravnih sporih. Gre za to, da se pri nas le malo oškodovancev odloči za sodno varstvo, saj so zneski, ki jih terjajo, praviloma nizki, stroški sodnih postopkov pa visoki. Predvsem v potrošniških sporih, kamor spadajo tudi spori zaradi kršitve konkurenčnega prava, je njihova premoženjska vrednost dejansko prenizka, da bi se potrošniku splačalo tvegati visoke stroške sodnega postopka. Toda možnost vložitve kolektivne tožbe daje pomembne signale. Ali kot pravi dr. Jurij Toplak z mariborske pravne fakultete: »Če se bodo gospodarski subjekti, kot so na primer banke, elektro podjetja, gradbeni in farmacevtski lobiji, zavedali možnosti, da bodo proti njim vložene kolektivne tožbe, jih bo to odvračalo od prihodnjega povzročanja škod. Vedeli bodo, da tudi če povzročijo vsakemu oškodovancu le za evro škode, jim grozi tožba mnogih oškodovancev. Na primer, kartel z bananami bi lahko z učinkovitim mehanizmom tožilo kar 500 milijonov oškodovancev po Evropi, zaradi odškodnine pa bi gospodarski subjekti razmislili, preden bi žrtve oškodovali.«
Hitreje in ceneje
Možnost uveljavljanja množičnih zahtevkov z eno tožbo je torej osrednja točka novega zakona, ki naj bi po prepričanju ministrstva tudi razbremenila sodišča posamične, individualne obravnave zahtevkov strank in vodenja individualnih pravdnih postopkov. Postopek po kolektivni tožbi bo bistveno hitrejši in zato cenejši tako za tožnike kot sodstvo. Predlog novega zakona, tako pravi Goran Klemenčič, zagotavlja dejanske možnosti dostopa do sodnega varstva in uresničitev varstva pravic, ki so bile posameznikom kršene v primeru množičnega oškodovanja, nadgradnjo varstva zakonitosti na trgu, nad čimer sicer bedijo tržni regulatorji varstva konkurence, trgovanja vrednostnih papirjev in delovne inšpekcije.
Omejevanja oškodovancev
Kolektivno odškodninsko tožbo bodo lahko po predlogu zakona ob izpolnjevanju določenih pogojev vložile samo organizacije, ki imajo nepridobitno naravo in pri katerih obstaja neposredna povezava med njihovimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba, ter državni pravobranilci (po novem najverjetneje državni odvetniki). In to je tudi ena od osrednjih kritik, ki jo Toplak usmerja zoper pripravljavce zakona. »Zakon postavlja oškodovancem nekaj nerazumljivih ovir. Tožbo bodo lahko vložile le potrošniške organizacije, ki delujejo že najmanj eno leto in res delujejo. Če imamo oškodovance in imamo povzročitelja škode, je nerazumljivo, da te oškodovance omejujemo s tem, da jim postavljamo neke dodatne pogoje, in da je povrnitev škode odvisna od nekoga tretjega, od neke organizacije, ki se morda bo odločila sodelovati v tožbi ali pa se ne bo.«
Interesi korporacij
V ozadju te ovire Toplak prepoznava interese korporacij, ki so povzročitelji škode. »A oškodovancem mora biti omogočeno, da se združijo in dobijo škodo od povzročitelja povrnjeno tudi sami. Druga nerazumljiva ovira je zahteva zakona, da morajo oškodovanci že v tožbi razkriti, kdo jim je založil denar za stroške postopka in kakšen je njihov dogovor z odvetnikom, po tem pa bo sodišče odločalo, ali bo sploh odobrilo tak način financiranja kolektivne tožbe. Če obstajajo oškodovanci in povzročitelj škode, morajo oškodovanci imeti možnost biti poplačani, in ni relevantno, kdo jim pri tem pomaga in kaj bodo oni s prejeto odškodnino storili,« pravi Toplak in dodaja, da v zakonu tako pogreša odpravo ovir, zaradi katerih se tožbe že do zdaj niso mogle vlagati. »Pogrešam nižje stroške za sodni postopek, prilagodljive rešitve v zvezi s honorarji pravnih zastopnikov, zmanjšanje formalnosti običajnih civilnih postopkov, možnost pavšalnih odškodnin. V nasprotnem primeru se bo še pred vložitvijo tožbe tehtalo med pričakovanimi stroški (z vidika časa, pričakovanih težav in stresa) pri uveljavljanju pravnih sredstev ter med verjetnostjo uspeha in koristi.«
Velikanska škoda
In kaj, če se bo vendarle izkazalo, da mehanizem ne bo učinkovit? »V tem primeru bodo slovenski potrošniki plačevali korporacijam velike vsote denarja, škode pa nikoli ne bodo dobili povrnjene. Zaradi neučinkovitih možnosti za pridobitev odškodnin se samo zaradi kartelov povzroča škoda, ki se ocenjuje na več kot 50 milijard na leto na območju Evrope. Škodo, ki jo potrošniki utrpijo zaradi najhujših oblik kartelnega dogovarjanja na skupnostni ravni, ocenjujejo na 13 do 37 milijard evrov na leto. Če se pri tem upošteva tudi škoda, ki jo povzročijo hardcore karteli s kršitvijo nacionalnih zakonodaj, znašajo skupni letni stroški po oceni EU med 25 in 69 milijardami evrov. Izraženo kot delež bruto domačega proizvoda EU je negativni učinek nedopustnih kartelov ocenjen na 0,23 odstotka do 0,62 odstotka BDP v EU,« pojasni Jurij Toplak.
Pravo EU sicer zahteva kolektivno varstvo le na nekaterih ožjih področjih in le za opustitvene tožbe, torej tožbe, ki jih lahko vloži organizacija zato, da nekdo preneha nezakonito ravnati. Področje kolektivnih odškodninskih zahtevkov je na ravni EU za zdaj urejeno le z nezavezujočim priporočilom evropske komisije, takšen mehanizem pozna nekaj več kot polovica držav EU. EU si sicer prizadeva zagotoviti možnost enotnega kolektivnega uveljavljanja denarnih zahtevkov v primerih množičnih kršitev, vendar za zdaj neuspešno.
