»S tem, kar smo ustvarili, služijo drugi, nam so dali miloščino«
Prekarna mladost, mizerna starost; starejši kot novi dežurni krivci.
Odpri galerijo
Zadnji javno dostopni podatki za leto 2016 kažejo, da je pod pragom tveganja revščine živelo 280.000 ljudi. Med njimi je 82.000 starejših od 60 let, od tega je dve tretjini žensk.
Za vsak inhalator, ki ga po navodilu zdravnika zaradi astme potrebuje vsak dan, mora doplačati štiri evre, na mesec ji predpišejo tri. »Ne inhaliram dvakrat na dan, kot bi morala, ampak enkrat,« je priznala 68-letna upokojenka Meta. »Tako privarčujem.«
Z zadnjimi spremembami zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju naj bi bila višina pokojnine najmanj 500 evrov. Medtem ko je v državi malo več kot 442.000 starostnih upokojencev, so na ministrstvu za delo ob uvedbi sprememb ocenili, da se bodo pokojnine »malenkost« zvišale le desetim odstotkom. Meta je bila, kot je dejala, »na srečo« med njimi. Toda tudi 511 evrov, ki jih zdaj vsak mesec prejema, je pod pragom revščine. »Kaj bo, če zbolim? V dom ne morem, ker si ga ne moremo privoščiti,« je dejala upokojenka, ki s sinom živi v manjši hiši v Mariboru. Ker ima sin zaradi bolezni predpisano strogo dieto, je tudi hrana dražja. Moka, je povedala Meta, je od navadne dražja za tri evre. »K sreči je zdaj dobil službo in tako je vsaj malo lažje.«
Pokojnine so se letos po skoraj desetih letih znova uskladile redno, in sicer za 2,2 odstotka, aprila tudi izredno za 1,1 odstotka, toda Meta je pri tem odkimala. »Problem so odstotki,« je nadaljevala. »Za tiste, ki imamo zelo nizko pokojnino, to v resnici pomeni zelo malo denarja.« Človek se počuti ponižanega, je priznala 68-letnica. Zato niti televizijskega dnevnika ne spremlja več. »Mi in naši starši smo iz generacij, ki so postavile tovarne, ceste, bolnišnice, vrtce, šole, zdaj pa ti zobozdravnik, ko prideš na pregled, najprej pove, koliko te bo zob stal,« se je razjezila. »Poslušamo o direktorskih plačah in o milijardah v davčnih oazah. Kaj bi oni sploh prodajali in uničevali, če ne bi naše generacije tega postavile? Toda zdaj s tem, kar smo ustvarili, služijo drugi, nam pa so dali miloščino.«
Strategije životarjenja
K humanitarnemu društvu Upornik, ki pokriva območje od Celja do Murske Sobote, se po pomoč obrne okoli 700 ljudi. Med njimi je največ upokojencev, predvsem žensk, ki živijo same. »Vsi, ki imajo pokojnino pod 500, 600 evri, imajo strategijo,« je razlagal Boris Krabonja. »En mesec jejo in ne plačajo položnic, naslednji mesec zadevo obrnejo. Pozimi se ne grejejo, izklapljajo elektriko. Imeli smo primer, ko je starejša gospa jedla mačjo hrano, ker jo je dobila brezplačno,« je za hip obmolknil. »Malo lažje je poleti, ko dobijo kaj z vrta od sosedov, zime pa so hude. Če ne bi bilo medsosedske pomoči, pa tudi dela na črno, bi marsikateri upokojenec umrl od lakote.«
Nevladne organizacije, je dejal, ne morejo pokriti vseh potreb revnih upokojencev, ki jih je precej prav v severovzhodnem delu države. Med statističnimi regijami z najvišjo stopnjo tveganja revščine sta prav Podravska in Posavska regija. »Tu so bila megalomanska podjetja, ki so jih prodali ali pa so propadla in šla v stečaj, medtem ko so ljudi v devetdesetih elegantno upokojevali, kar pomeni, da številni med njimi nimajo 40 let delovne dobe,« je nadaljeval Krabonja. »Reševali so zavode za zaposlovanje, da ne bi bilo takšnega pritiska, ne pa ljudi. In danes je enako. Ministrica Kopač Mrakova priznava, da je bila ukinitev varstvenega dodatka napaka, hkrati pa velikopotezno razlaga, kako da bodo upokojenci dobili pokojnine nad 500 evri. Ni pa povedala, da to velja samo za tiste, ki bodo izpolnili pogoje,« se je jezil Krabonja. »Upokojenec, ne glede na to, ali je delal trideset let ali štirideset, je oddelal svoje pod določenimi pogoji, ki jih vsakokrat postavi država, toda danes je med najranljivejšimi.«
Pet upokojencev, ki prihaja k Uporniku, ima pokojnino nižjo od dvesto evrov, še 25 jih ima nižjo pokojnino od tristo evrov, pri najmanj stotih pokojnina ni višja od 400 evrov. »Upokojenci niso krivi, če so zatajili država in delodajalci, namesto tega nas zdaj vse postavljajo v položaj spopada med različnimi kategorijami ljudmi, ki so jih sami ustvarili,« je razmišljal.
Zadnji javno dostopni podatki za leto 2016 kažejo, da je pod pragom revščine živelo 280.000 ljudi. Med njimi je 82.000 starejših od 60 let, od tega je dve tretjini žensk. Da so starejši ena najbolj ranljivih in socialno ogroženih skupin, ugotavlja Anja Murovec iz Rdečega križa Slovenije. Najbolj jih, kot opaža, bremenijo stroški stanovanja, zdravil in osnovnih dobrin.
Staranje kot izgovor
Staranja se ne prikazuje več kot sestavnega dela družbene skrbi in odgovornosti, na podlagi katere je treba zagotavljati dostojno starost, opozarja Lilijana Burcar, profesorica z ljubljanske filozofske fakultete. Pravi, da se starost predstavlja celo kot grožnja za stabilnost socialne države in blaginjo mlajših generacij. »Starejši so prikazani kot breme, ki naj bi že s svojim obstojem izvajali pritisk na socialno državo, čeprav jo siromaši, reže in spodjeda kapital iz ozadja s svojo ofenzivo, katere cilj je še dodatno zniževanje davka na dobiček in že tako nizkih vplačil v socialno blagajno,« piše Lilijana Burcar v članku, objavljenem lani v Andragoških spoznanjih. Ideologija starostizma, kot jo imenuje, je na Zahodu zakoreninjena v 80. letih kot sestavni del neoliberalnega napada na socialno državo, medtem ko v Sloveniji sovpada z vzponom kapitalizma ter razgradnjo socialistične državne blaginje in njeno privatizacijo na prehodu v 21. stoletje.
Fleksibilizacija dela in znižanje prispevne stopnje za delodajalce v zgodnjih 90. letih sta poglavitna dejavnika, ki sta osiromašila pokojninsko blagajno, opozarja Lilijana Burcar. Po izračunih sindikata ZSSS je bilo po letu 1997 s prispevki, vplačanimi v pokojninsko blagajno, mogoče pokriti le še 70 odstotkov vseh pokojninskih izplačil, samo leto pred tem še 92 odstotkov. Posledica tega, nadaljuje, so med drugim nižja pokojninska izplačila. »Načrtno siromašenje in krčenje javne pokojninske blagajne je ključni strukturni pogoj, staranje prebivalstva pa izgovor za uvedbo in predvsem razraščanje zasebnih pokojninskih shem. Toda to pomeni, da se bodo ne glede na demografske razmere eksponentno stopnjevale revščina med upokojenimi in njihove še večje razlike,« opozarja raziskovalka. V novem valu razgradnje socialne države starejši in upokojenci tako po njenem postajajo novi dežurni krivci.
Skupen boj
Na mizerno starost, v katero vodijo tudi vse bolj razširjene prekarne oblike dela, opozarjajo v sindikatu Mladi plus. »Današnja prekarnost, ki vpliva na povečanje revščine med mladimi, predvsem med ženskami, bo dolgoročno vplivala tudi na slabši položaj generacij v času upokojitve,« poudarja sindikalistka Tea Jarc. Hkrati opozarja, da je 17 upokojencev v državi prejemalo starostno pokojnino, nižjo od 180 evrov. Zato niti deložacije starejših iz lastnih stanovanj niso redkost. »Potem ko je nekdo delal, prispeval k družbi in si obetal mirno starost, je nesprejemljivo, da živi v revščini,« poudarja. »Odgovor proti sedanjim razmeram, ki pehajo ljudi na rob, je povezovanje, solidarnost med generacijami in skupni boj.«
V sinovi sobi
Medtem ko je sedel v mestu, v katerem so se pred nekaj leti začele tako imenovane vstaje proti oblastem, je Boris Krabonja odkimaval. »To je bila klasična oblika kmečkega upora,« je nadaljeval humanitarec in učitelj zgodovine. »Na ulice se je šlo brez kakršne koli ideje, ne da bi vedeli, kaj bomo jutri,« je bil kritičen. »Iskreno sem upal, da z lastnim aktivizmom lahko aktiviram kritično maso ljudi, ki bi bili pripravljeni v nekem trenutku stopiti na ulico, toda ne z granitno kocko, ampak z besedo, vsebino in predvsem alternativo. Tega dne še ni bilo.«
Meta je granitno kocko, ki jo je od vstaj v Mariboru hranila tik ob televizijskem zaslonu v dnevni sobi, pred časom hotela vreči v smeti. »Z vstajami se ni nič spremenilo, kakor da se ni nič zgodilo,« je dejala. Kocke vendarle ni zavrgla. Sin ji je rekel, naj tega ne stori, saj da je simbol revolucije. Zdaj je kocka v njegovi sobi.
Z zadnjimi spremembami zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju naj bi bila višina pokojnine najmanj 500 evrov. Medtem ko je v državi malo več kot 442.000 starostnih upokojencev, so na ministrstvu za delo ob uvedbi sprememb ocenili, da se bodo pokojnine »malenkost« zvišale le desetim odstotkom. Meta je bila, kot je dejala, »na srečo« med njimi. Toda tudi 511 evrov, ki jih zdaj vsak mesec prejema, je pod pragom revščine. »Kaj bo, če zbolim? V dom ne morem, ker si ga ne moremo privoščiti,« je dejala upokojenka, ki s sinom živi v manjši hiši v Mariboru. Ker ima sin zaradi bolezni predpisano strogo dieto, je tudi hrana dražja. Moka, je povedala Meta, je od navadne dražja za tri evre. »K sreči je zdaj dobil službo in tako je vsaj malo lažje.«
Pokojnine so se letos po skoraj desetih letih znova uskladile redno, in sicer za 2,2 odstotka, aprila tudi izredno za 1,1 odstotka, toda Meta je pri tem odkimala. »Problem so odstotki,« je nadaljevala. »Za tiste, ki imamo zelo nizko pokojnino, to v resnici pomeni zelo malo denarja.« Človek se počuti ponižanega, je priznala 68-letnica. Zato niti televizijskega dnevnika ne spremlja več. »Mi in naši starši smo iz generacij, ki so postavile tovarne, ceste, bolnišnice, vrtce, šole, zdaj pa ti zobozdravnik, ko prideš na pregled, najprej pove, koliko te bo zob stal,« se je razjezila. »Poslušamo o direktorskih plačah in o milijardah v davčnih oazah. Kaj bi oni sploh prodajali in uničevali, če ne bi naše generacije tega postavile? Toda zdaj s tem, kar smo ustvarili, služijo drugi, nam pa so dali miloščino.«
Strategije životarjenja
K humanitarnemu društvu Upornik, ki pokriva območje od Celja do Murske Sobote, se po pomoč obrne okoli 700 ljudi. Med njimi je največ upokojencev, predvsem žensk, ki živijo same. »Vsi, ki imajo pokojnino pod 500, 600 evri, imajo strategijo,« je razlagal Boris Krabonja. »En mesec jejo in ne plačajo položnic, naslednji mesec zadevo obrnejo. Pozimi se ne grejejo, izklapljajo elektriko. Imeli smo primer, ko je starejša gospa jedla mačjo hrano, ker jo je dobila brezplačno,« je za hip obmolknil. »Malo lažje je poleti, ko dobijo kaj z vrta od sosedov, zime pa so hude. Če ne bi bilo medsosedske pomoči, pa tudi dela na črno, bi marsikateri upokojenec umrl od lakote.«
Nevladne organizacije, je dejal, ne morejo pokriti vseh potreb revnih upokojencev, ki jih je precej prav v severovzhodnem delu države. Med statističnimi regijami z najvišjo stopnjo tveganja revščine sta prav Podravska in Posavska regija. »Tu so bila megalomanska podjetja, ki so jih prodali ali pa so propadla in šla v stečaj, medtem ko so ljudi v devetdesetih elegantno upokojevali, kar pomeni, da številni med njimi nimajo 40 let delovne dobe,« je nadaljeval Krabonja. »Reševali so zavode za zaposlovanje, da ne bi bilo takšnega pritiska, ne pa ljudi. In danes je enako. Ministrica Kopač Mrakova priznava, da je bila ukinitev varstvenega dodatka napaka, hkrati pa velikopotezno razlaga, kako da bodo upokojenci dobili pokojnine nad 500 evri. Ni pa povedala, da to velja samo za tiste, ki bodo izpolnili pogoje,« se je jezil Krabonja. »Upokojenec, ne glede na to, ali je delal trideset let ali štirideset, je oddelal svoje pod določenimi pogoji, ki jih vsakokrat postavi država, toda danes je med najranljivejšimi.«
Pet upokojencev, ki prihaja k Uporniku, ima pokojnino nižjo od dvesto evrov, še 25 jih ima nižjo pokojnino od tristo evrov, pri najmanj stotih pokojnina ni višja od 400 evrov. »Upokojenci niso krivi, če so zatajili država in delodajalci, namesto tega nas zdaj vse postavljajo v položaj spopada med različnimi kategorijami ljudmi, ki so jih sami ustvarili,« je razmišljal.
Zadnji javno dostopni podatki za leto 2016 kažejo, da je pod pragom revščine živelo 280.000 ljudi. Med njimi je 82.000 starejših od 60 let, od tega je dve tretjini žensk. Da so starejši ena najbolj ranljivih in socialno ogroženih skupin, ugotavlja Anja Murovec iz Rdečega križa Slovenije. Najbolj jih, kot opaža, bremenijo stroški stanovanja, zdravil in osnovnih dobrin.
Staranje kot izgovor
Staranja se ne prikazuje več kot sestavnega dela družbene skrbi in odgovornosti, na podlagi katere je treba zagotavljati dostojno starost, opozarja Lilijana Burcar, profesorica z ljubljanske filozofske fakultete. Pravi, da se starost predstavlja celo kot grožnja za stabilnost socialne države in blaginjo mlajših generacij. »Starejši so prikazani kot breme, ki naj bi že s svojim obstojem izvajali pritisk na socialno državo, čeprav jo siromaši, reže in spodjeda kapital iz ozadja s svojo ofenzivo, katere cilj je še dodatno zniževanje davka na dobiček in že tako nizkih vplačil v socialno blagajno,« piše Lilijana Burcar v članku, objavljenem lani v Andragoških spoznanjih. Ideologija starostizma, kot jo imenuje, je na Zahodu zakoreninjena v 80. letih kot sestavni del neoliberalnega napada na socialno državo, medtem ko v Sloveniji sovpada z vzponom kapitalizma ter razgradnjo socialistične državne blaginje in njeno privatizacijo na prehodu v 21. stoletje.
Fleksibilizacija dela in znižanje prispevne stopnje za delodajalce v zgodnjih 90. letih sta poglavitna dejavnika, ki sta osiromašila pokojninsko blagajno, opozarja Lilijana Burcar. Po izračunih sindikata ZSSS je bilo po letu 1997 s prispevki, vplačanimi v pokojninsko blagajno, mogoče pokriti le še 70 odstotkov vseh pokojninskih izplačil, samo leto pred tem še 92 odstotkov. Posledica tega, nadaljuje, so med drugim nižja pokojninska izplačila. »Načrtno siromašenje in krčenje javne pokojninske blagajne je ključni strukturni pogoj, staranje prebivalstva pa izgovor za uvedbo in predvsem razraščanje zasebnih pokojninskih shem. Toda to pomeni, da se bodo ne glede na demografske razmere eksponentno stopnjevale revščina med upokojenimi in njihove še večje razlike,« opozarja raziskovalka. V novem valu razgradnje socialne države starejši in upokojenci tako po njenem postajajo novi dežurni krivci.
Skupen boj
Na mizerno starost, v katero vodijo tudi vse bolj razširjene prekarne oblike dela, opozarjajo v sindikatu Mladi plus. »Današnja prekarnost, ki vpliva na povečanje revščine med mladimi, predvsem med ženskami, bo dolgoročno vplivala tudi na slabši položaj generacij v času upokojitve,« poudarja sindikalistka Tea Jarc. Hkrati opozarja, da je 17 upokojencev v državi prejemalo starostno pokojnino, nižjo od 180 evrov. Zato niti deložacije starejših iz lastnih stanovanj niso redkost. »Potem ko je nekdo delal, prispeval k družbi in si obetal mirno starost, je nesprejemljivo, da živi v revščini,« poudarja. »Odgovor proti sedanjim razmeram, ki pehajo ljudi na rob, je povezovanje, solidarnost med generacijami in skupni boj.«
V sinovi sobi
Medtem ko je sedel v mestu, v katerem so se pred nekaj leti začele tako imenovane vstaje proti oblastem, je Boris Krabonja odkimaval. »To je bila klasična oblika kmečkega upora,« je nadaljeval humanitarec in učitelj zgodovine. »Na ulice se je šlo brez kakršne koli ideje, ne da bi vedeli, kaj bomo jutri,« je bil kritičen. »Iskreno sem upal, da z lastnim aktivizmom lahko aktiviram kritično maso ljudi, ki bi bili pripravljeni v nekem trenutku stopiti na ulico, toda ne z granitno kocko, ampak z besedo, vsebino in predvsem alternativo. Tega dne še ni bilo.«
Meta je granitno kocko, ki jo je od vstaj v Mariboru hranila tik ob televizijskem zaslonu v dnevni sobi, pred časom hotela vreči v smeti. »Z vstajami se ni nič spremenilo, kakor da se ni nič zgodilo,« je dejala. Kocke vendarle ni zavrgla. Sin ji je rekel, naj tega ne stori, saj da je simbol revolucije. Zdaj je kocka v njegovi sobi.
