Šele žaga razkrije resnico o kakovosti lesa

Licitacija slovenske hlodovine: Konča na tujem, saj doma nimamo proizvajalcev, ki bi ji dodali vrednost.

ned, 07.02.2016, 15:00

Na travniku ob vznožju slovenj­graškega razglednega hriba Rahtel leži 2298 hlodov, ki jih je na jubilejno, deseto dražbo najboljše slovenske hlodovine na Koroško pripeljalo 406 lastnikov gozdov. V četrtek bo znano, kateri so na licitaciji dosegli najvišje cene, kdo so njihovi kupci in v kakšnih izdelkih bodo končali, pa tudi koliko hlodov je ostalo brez ponudbe. Organizatorji pričakujejo, da bo najvišje cene spet dosegal gorski javor, takoj za njim bodo hrast, oreh in macesen. Spomnimo, da je bil lanski zmagovalec gorski javor rebraš iz okolice Kranja, za katerega je kupec z Madeire odštel 11.313 evrov.

»Vse se je začelo leta 2004, ko smo na povabilo avstrijskih gozdarjev prvič obiskali licitacijo hlodovine na avstrijskem Štajerskem. To je bila njihova šesta. Navdušeni smo bili tako nad lepimi hlodi kot nad cenami, ki so jih dosegali. Pri nas si takrat lastniki takšnih cen niso mogli predstavljati niti v sanjah,« se spominja Jože Mori iz krajevne enote Zavoda za gozdove Slovenije Mokronog - Radeče. »Nikoli nismo dvomili, da v naših gozdovih raste les enake ali celo boljše kakovosti, kot smo ga videli pri Avstrijcih, vendar do naših lastnikov takrat niso prihajali specializirani kupci, ampak večinoma lesni trgovci, ki so pokupili ves les in ga potem prodali naprej,« je dodal Mori.


Še dvakrat so šli na avstrijsko Koroško in lastniki gozdov, ki so jih peljali s seboj, so bili navdušeni. Avstrijci so jih vabili, naj les pripeljejo k njim, a se zaradi visokih stroškov transporta to ni zgodilo. Lastniki so izrazili željo, da bi takšno dražbo imeli doma. Najbolj zagreti so bili v Društvu last­nikov gozdov Mislinjske doline in tako so leta 2007 pod vodstvom Jožeta Jeromla pripravili prvo licitacijo. »Avstrijci so nam veliko pomagali z nasveti, posredovali pa so nam tudi seznam specaliziranih kupcev, ki so kupovali na njihovi licitaciji, kar je bilo ključno, saj takšnih kupcev gozdarji do takrat v Sloveniji večinoma nismo poznali, lastniki gozdov pa še manj,« je povedal Jože Mori.

Kljub nasvetom severnih sosedov so začeli iz nič. Najprej so potrebovali dovolj velik prostor, kjer bi lahko les razstavili, hkrati pa so morali poskrbeti za vso logistiko, od premikanja in razvrstitve hlodov, popolne sledljivosti, kontrole izmere do tako preprostih, a nujno potrebnih opravil, kot sta kidanje in pometanje snega s hlodov za oglede kupcev. Vzpostavili so tudi popolnoma nov računalniški sistem. Sočasno pa so morali lastnike gozdov obveščati o tem, da so končno doma dobili priložnost, da za izjem­ne kose lesa dosežejo višjo ceno.

50 ali 16.000 evrov?

»Naj razložim s primerom ... Za dosedanji rekordno prodan hlod gorskega javorja je kupec odšel približno 16 tisoč evrov. Če bi enak hlod razžagali na primer na deske in iz njih naredili običajen kos pohištva, bi lastnik zanj iztržil okoli 300 evrov. Če pa bi isti hlod namenili za kurjavo, bi bila njegova vrednost samo 50 evrov,« je povedal Damjan Oražem, direktor Zavoda za gozdove Slovenije.

Prva licitacija je bila za današnje razmere precej skromna. Organizatorji so zbrali 771 hlodov, najvišjo ceno na kubični meter pa je dosegla češnja, in sicer 1371 evrov. Povprečna cena je znašala 162 evrov na kubični meter. Najvišjo ceno doslej je dosegel gorski javor leta 2012, in sicer 9720 evrov na kubični meter, v zadnjih letih pa se je precej dvig­nila tudi povprečna cena prodane hlodovine, ki znaša okrog 300 evrov na kubični meter. »Najtežje je bilo na začetku, ko smo se še učili, pa vmes, ko smo imeli dve hudi zimi. V snež­nem metežu smo sprejemali, razkladali in merili hlode,« se spominja Jože Jeromel.

Če so na prvi licitaciji sodelovali večinoma kupci iz Slovenije, Avstrije in Nemčije, so se jim v zadnjih letih pridružili še iz Italije, Hrvaške, Portugalske, Švice, Slovaške, ZDA, Francije in Turčije. Organizatorji pravijo, da so kupci tako lesni predelovalci (izdelovalci glasbil, furnirja, mizarji) kot lesni trgovci, ki kupljeno prodajo naprej. »Prvi običajno kupijo manjše količine in ponudijo najvišje cene, drugi pa kupijo večje število hlodov, za katere sicer ponudijo nekoliko nižje cene, ki pa so večinoma še vedno višje od povprečnih, ki jih lastnik gozda lahko doseže na domačem dvorišču,« je razložil Jože Mori.

Na deblu ne sme biti napak

Damjan Oražem na vprašanje, kako lastnik v gozdu prepozna drevo posebne kakovosti, odgovarja: »Prvi znak za izjemno kakovost lesa je običajno lepo, simetrično, gladko deblo, ki je brez vidnih napak in je ustrezne debeline, iskane drevesne vrste (zad­nja leta so moderni gorski javorji) in podobno. Pogled od blizu pove še marsikaj, tudi o zdravstvenem stanju drevesa, morebitnih poškodbah koreninskega vratu, ki lahko kažejo na vdor škodljivcev v jedro in podobno. Več o dejanski kakovosti je jasno ob poseku drevesa in pogledu na njegov prerez. Dokončno resnico pa izve šele žagar, ki hlod razreže na deske ali furnir. Torej tudi kupec lepega hloda še ni povsem gotov, kaj je kupil.«

Zelo pomembna sta tudi sečnja in krojenje drevesa. »Z razrezom debla na napačnih mestih lahko z vrednosti nekaj tisoč evrov za kubični meter isti les razvrednotimo na vrednost drv, morda nekaj deset evrov. Kdor dela, ki mu pravimo krojenje, ni vešč, se mora v svoje dobro bodisi izobraziti ali pa to prepustiti strokovnjaku. Nekatere žage, ki se ukvarjajo z listavci, zaposlujejo delavca, ki se ukvarja samo s tem, da določi mesto prereza debla in tako zelo hitro zasluži ne samo plačo zase, ampak tudi večji dobiček lastniku žage,« opozori Oražem in doda, da izjemnega drevesa, ki bi na licitaciji hlodovine doseglo veliko vrednost, nima vsak lastnik gozda.

Strah, da bo padlo najboljše

»Strokovna javnost je na začetku menila, da takšne licitacije pri nas sploh ne potrebujemo, bali so se tudi, da bodo zaradi nje padla najboljša slovenska drevesa. Po desetih letih lahko rečemo, da so bile bojaz­ni večinoma odveč,« je povedal Jože Mori in omenil, da so v zadnjih letih presegli avstrijske licitacije tako po kakovosti kot po cenah. Nekateri se sprašujejo, ali se nam lahko pripeti to, kar se je na avstrijskem Štajerskem, kjer letos zaradi pomanjkanja kakovostnega lesa licitacije sploh niso mogli izpeljati. Organizatorjev licitacije ne skrbi ne eno ne drugo. Slovenski gozdarji pravijo, da so izjemna drevesa, ki niso pomembna samo za les, ampak imajo tudi druge funkcije, zaščitena in morajo ostati nedotaknjena. Tako je na primer drevje izjemnih dimenzij (pri najbolj običajnih drevesnih vrstah, kot so smreka, jelka in bukev, gre za najmanj 1,2 metra premera na višini 1,3 metra od tal). »Takšna imamo gozdarji v svojih načrtih posebej evidentirana in namen­jena jim je posebna pozornost,« je poudaril Damjan Oražem, prvi med slovenskimi gozdarji.

Vsa druga pa bi slejkoprej padla, samo lastniki bi zanje iztržili tudi do desetkrat manj kot na dražbi. Licitacija v Slovenj Gradcu je precej spremenila odnos lastnikov gozdov do izjemnih dreves. Mori pravi, da mnogi med njimi priznavajo, da so včasih podobne hlode žagali za drva. »Prepričani smo, da je to edina hlodovina, ki jo izvažamo brez škode, vsaj dokler nimamo proizvajalcev, ki bi ji dali ustrezno dodano vrednost doma,« sklene Jože Mori.

Prijavi sovražni govor