Tiskane izdaje
Irena Šinko nam je pojasnila, da se je za ponovni poziv občinam odločila po tem, ko je prvostopenjsko sodišče v Kopru odločilo, da je Republika Slovenija lastnik zemljišč v Sečovljah, in 9. junija odločilo še o lastništvu nekaterih zemljišč v Izoli. »Po 14 letih je bilo potrjeno dolgoletno prizadevanje sklada, da doseže vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo,« je zapisala direktorica sklada.
Čeprav sodba še ni pravnomočna, saj sta se občini pritožili, je za Ireno Šinko pomembno, da je sodišče ugotovilo, da je sklad lastnik zemljišč že od 11. marca 1993. Direktorica sklada zato poziva občine, naj spoštujejo sprejeto zakonodajo, da bi sklad lahko bil vpisan v zemljiško knjigo. »S tem bodo svojim občanom omogočili normalno pridobivanje zemljišč v zakup, pridobivanje soglasij in služnosti ter se izognili morebitnim odškodninskim tožbam zaradi onemogočanja gospodarjenja z državnimi kmetijskimi zemljišči,« še mimogrede zagrozi direktorica sklada.
Golf ima druge težave
Toda občini imata svoje razloge za upiranje. V Piranu trdijo, da sporna zemljišča niso bila v lasti občine, temveč v lasti sklada stavbnih zemljišč. Gre tudi za nezazidana stavbna zemljišča, javne ceste, zemljišča s stavbami, ki so bila prodana po tako imenovanem Jazbinškovem stanovanjskem zakonu. Mnoga zemljišča sploh še niso razparcelirana, ker je to povezano z visokimi stroški, za katere občina nima denarja. »Občina je pripravljena skleniti tristransko pogodbo, s katero je mogoče zainteresiranim omogočiti uporabo spornih zemljišč.« Taki primeri že obstajajo, trdijo v občini, toda praksa je zamrla, ker Sklad ne privoli več v takšno urejanje razmer. Občina skladu očita, da v resnici gospodari z njenimi stavbnimi zemljišči.
V občini Piran so tudi pojasnili, da ugotovljeno lastništvo zemljišč ne vpliva na pogodbo, ki jo ima občina s skladom za 63 hektarov, namenjenih golfu. Sklad je namreč s pomočjo sodišča želel razveljaviti pogodbo, s katero je pred več kot desetimi leti oddal zemljišča za ureditev igrišča za golf, vendar je sodišče v drugi sodbi zavrnilo zahtevek sklada za razveljavitev pogodbe. Občina ima z zemljišči za golf sicer drugo težavo: namreč dejstvo, da ministrstvo za kmetijstvo ne da soglasja za igrišče, čeprav se je strinjalo z ureditvijo vseh drugih golfskih igrišč v državi, ki so v več kot 90 odstotkih primerov zgrajena na kmetijskih površinah.
Sklad je gospodar občin
Tožarjenje med občino in skladom se očitno ne bo tako zlahka končalo, saj so tri obalne občine lani jeseni na ustavno sodišče podale zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti zakona o skladu kmetijskih zemljišč ter mu predlagale, da državnemu zboru naloži odpravo neustavne pravne praznine in sprejme zakon, ki bo natančneje določil pogoje za zemljišča, ki preidejo od sklada nazaj k občinam.
Irena Šinko. Foto: Matej Družnik/Delo
Občine trdijo, da še zmeraj ni zakona, ki bi določal kriterije za vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč. Tri obalne občine imajo največji delež zemljišč v upravljanju sklada (v koprski občini je kar 5252 hektarov zemljišč v lasti sklada, v majhni izolski občini več kot polovico vse občinske površine – 1220 hektarov in v piranski občini 880 hektarov zemljišč). Na tako majhni površini, kot je slovenska Istra, ima sklad tudi skoraj tretjino vseh zakupnikov državne zemlje. Je torej največji gospodar istrskih občin.Jedro spora med obalnimi občinami in skladom pa je v tem, da sklad ravna kot veleposestnik, ki izkorišča visoko ceno zemljišč v slovenski Istri. Ne le da ta zemljišča oddaja zakupnikom po precej višjih cenah kot v notranjosti države – na javnih dražbah jih oddaja tudi po 2,5-krat višjih najemninah, kar pa nima ekonomske logike, saj na istrskih zemljiščih s kmetovanjem ni mogoče ustvariti toliko višjih zaslužkov.
Še huje je, da ta zemljišča tudi prodaja. Medtem ko so cene kmetijskih zemljišč v preteklih letih v državi povprečno dosegale od 1 do 2,5 evra za kvadratni meter prodane zemlje, je sklad prodajal istrska zemljišča po 30 do 100 evrov za kvadratni meter, torej skoraj tako drago kot stavbna zemljišča. To dokazuje vse kaj drugega kot skrb za kmetijsko zemljo, zato so v lokalnih skupnostih prepričani, da bi sami znali bolje skrbeti za zemljišča.
