Slovenija in Sveti sedež podobno o begunski krizi

Ljubljana – Papeška država Sveti sedež bo imela od danes blagoslovljeno apostolsko nunciaturo v Ljubljani. Novo veleposlaništvo, na katerega so za vatikanskim obzidjem kar potrpežljivo čakali skoraj četrt stoletja, bo blagoslovil državni tajnik Pietro Parolin, kardinal, ki papežu Frančišku stoji ob strani pri poskusih temeljite preureditve rimske kurije, med drugim mu pripisujejo odločilne diplomatske poteze za obnovitev odnosov med ZDA in Kubo.

Parolin, ki ima drugi najvišji položaj v cerkveni državi, takoj za papežem, je včeraj prišel na tridnevni obisk v Slovenijo, kjer je bil pred njim nazadnje, pred skoraj šestimi leti, njegov predhodnik kardinal Tarcisio Bertone, ta čas ne več posebno čaščena osebnost za vatikanskim obzidjem, eden izmed junakov knjig, ki sta razkrili ozadja dogajanja za obzidjem.

Sodeč po uradnih napovedih slovenske in vatikanske strani je obisk namenjen predvsem odnosom med državama, ki se obe pohvalita, da so odnosi dobri, cerkvena stran pa s pomočjo svojih lokalnih kadrov v Sloveniji prišepne, da bi bili lahko tudi veliko boljši, če bi bile slovenske vlade zadnjega četrt stoletja bolj popustljive.

Kardinal Parolin, ta vodi vlado Svetega sedeža in je hkrati šef cerkvene izjemno cenjene in vplivne diplomacije, ki ji pripada vso svojo dolgo politično in državniško kariero, se je v Ljubljani včeraj že srečal s predsednikom slovenske vlade Mirom Cerarjem. Pogovarjala sta se o begunski krizi, o kateri se strinjata, da jo je treba reševati s humanitarnostjo in solidarnostjo, težave, ki jih sproža begunska kriza, pa velja reševati pri njihovem izvoru. Cerar je pojasnil, poroča STA, da Slovenija z vsemi begunci in migranti ravna spoštljivo in humanitarno. Hkrati pa smo zaskrbljeni, ker EU še ni uspelo najti skupne rešitve, je rekel.

Kardinalu Parolinu je premier predstavil tudi svoj predlog za reševanje begunske krize, v katerem poudarja, da je treba pomagati Grčiji, pri tem pa vzpostaviti še drugo linijo nadzora na makedonsko-grški meji.

Sogovornika sta poudarila tudi pomen rednega dialoga med državo in Cerkvijo. Med nerešenimi vprašanji je Cerar omenil verouk v šolah, vprašanje davkov, vračanje gozdov Cerkvi in duhovno oskrbo v vojski.

Vse podrobnosti slovensko-vatikanskih pogovorov novinarjem najbrž ne bodo znane, tako je vsaj mogoče sklepati po izjavah s cerkvene strani, da so pogovori zaupni. Še manj bo mogoče izvedeti o pogovorih, ki bodo med Parolinovim obiskom v Sloveniji zadevali razmere v slovenski Cerkvi, saj gre za notranje zadeve papeške države in Katoliške cerkve, v katere Sveti sedež ne dovoli vmešavanja, kakor ga zahteva, ko gre za njegov vpliv na države, v katerih Cerkev deluje.

Danes se bo državni tajnik Svetega sedeža srečal še s predsednikom republike Borutom Pahorjem. Ta bo spregovoril tudi na slovesnosti ob odprtju in blagoslovu apostolske nunciature. Po številnih zapletih, ki jim je težko najti opravičljive razloge, zdaj nunciatura stoji na Ulici stare pravde in Ulici Janeza Pavla II., apostolski nuncij Juliusz Janusz pa tudi že stanuje v njej. Prej so pomoč Svetemu sedežu pri papirnatih vojnah za gradnjo sedeža nunciature obljubljale vse slovenske vlade po vrsti, zgodilo pa se prav do zadnjega obdobja ni nič. Ob koncu obiska bo jutri vatikanski državnik obiskal tudi begunsko taborišče v Dobovi in se podrobneje seznanil z dejavnostjo Karitasa in drugih struktur Katoliške cerkve pri oskrbi beguncev. Obiskal bo tudi novomeško škofijo.

Ritem določevali v Rimu

Sveti sedež spada med tiste države, ki so med prvimi priznale samostojno državo Slovenijo. To poudarjajo ob vsakem obisku slovenskih državnikov in diplomatov v Rimu pa tudi ob vseh vatikanskih obiskih v Ljubljani. Pozneje so bili deklarativno odnosi kar se da dobri, vedno pa je manjkala kakšna podrobnost, ki bi jih naredila zelo dobre. Ritem sodelovanja so ponavadi določevali v Rimu, kjer so dosegli tudi sporazum med državama, po katerem je vpliv Rimskokatoliške cerkve v slovenski državi precejšen.

Iz uradnih papirjev ni mogoče zaznati, da kardinal Parolin obiskuje Slovenijo tudi po cerkveni plati, kot znamenje premirja ob koncu obdobja, ki je močno zaznamovalo odnose med Katoliško cerkvijo v rimski centrali in njeno slovensko izpostavo. Odstavitev kar štirih nadškofov v zelo kratkem času in začasni izgon treh nadškofov (uradno samo enega) je po finančnem škandalu mariborske nadškofije pomenila oster, tako rekoč neusmiljen obračun z vrhom slovenske Cerkve, v cerkvenih strukturah so temu rekli kar obglavljenje. Odkar so v Rimu imenovali nove cerkvene vrhove na Slovenskem, je čutiti, da tudi Cerkev v Sloveniji spet dobiva moč, bolj samozavestna je in zahtevna. Pritiski na slovensko politiko, naj vendarle ugodi zahtevam po ustanovitvi vojaškega ordinariata kot samostojne škofije, pa tudi zahteve za denar, namenjen zasebnim, se pravi cerkvenim šolam, se bodo v prihodnjem obdobju gotovo podeseterile. Čas defenzivne drže, ki jo je zahteval vatikanski obračun s slovenskimi cerkvenimi kadri, je prav gotovo minil.