Tiskane izdaje
Ljubljana - Čez teden dni bo v Sloveniji potekal posvetovalni referendum o pokrajinah. Razmišljanja o njihovi ustanovitvi niso nova; posveti, strokovne skupine, priprave izhodišč, iskanje konsenza o možnih variantah pokrajinskega zemljevida so namreč ena od stalnic že več kot desetletje.
Leta 1993 je bila ustanovljena služba za lokalno samoupravo, da bi izvedla reformo lokalne samouprave, ki je bila uvedena leto kasneje z ustanovitvijo novih občin.
Reforma lokalne samouprave je že na samem začetku ob ustanovitvi občin predvidevala tudi ustanovitev pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave oziroma vmesne stopnje med občinami in državo. Osnovni zakon o lokalni samoupravi, uveljavljen leta 1994, je namreč vseboval tudi posebno poglavje o pokrajinah in tako kot ustava predvideval prostovoljno ustanavljanje pokrajin.
Ob sprejetju ustave je bilo v njenem 143. členu določeno, da se občine samostojno odločajo o povezovanju v širše samoupravne lokalne skupnosti, tudi v pokrajine. Ob tem je bilo predvideno, da država lahko nanje prenese določene zadeve iz državne pristojnosti. Pokrajine torej niso bile opredeljene kot "obvezne" skupnosti, ampak kot prostovoljna oblika združevanja občin.
A na tej podlagi ni bila ustanovljena nobena pokrajina, zato so z leti razmišljanja vse bolj šla v smeri, da mora pokrajine ustanoviti država z zakonom, ne pa občine z medsebojnim povezovanjem. Vse več pa je bilo tudi tistih, ki so bili prepričani, da pokrajin brez sprememb ustave ne bo.
Kot razlogi za ustanovitev pokrajin so se ves čas omenjali doseganja hitrejšega, bolj uravnoteženega razvoja in decentralizacije države, potreba po čezmejnem sodelovanju, pa tudi možnost uspešnejšega kandidiranja za sredstva EU.
Od vsega začetka pa je bila prisotna dilema, kako velike naj bodo pokrajine. Pripravljenih je bila vrsta variantnih predlogov, ki so predvidevali ustanovitev različnega števila pokrajin, od zgolj treh pa do 26.
Med vzroki, ki so zavirali nastanek pokrajin, se je predvsem v prvih letih po začetku reforme lokalne samouprave omenjalo proces oblikovanja novih občin, saj se je njihovo število iz 147 povečalo za 45 v letu 1998 in v letu 2006 doseglo številko 210.
Prizadevanja za pripravo ustreznih normativnih okvirov za ustanovitev pokrajin so na področju lokalne samouprave zaznamovala več mandatov. V letu 1996 pod okriljem službe za reformo lokalne samouprave se je začelo s pripravami posebnega sistemskega zakona o pokrajinah.
V naslednjem mandatu je bil pripravljen predlog zakona o pokrajinah s tezami, o čemer je potekala tudi razprava v državnem zboru. Ob tem je vse bolj prevladovalo stališče, da bo predhodno potrebno spremeniti 143. člen ustave.
Oviro za ustanovitev pokrajin je v tem členu videla tudi skupina 33 poslancev s prvopodpisanim Cirilom Ribičičem, ki je leta 1999 v DZ vložila predlog za črtanje tega člena.
V parlamentarni ustavni komisiji je začela delovati skupina strokovnjakov, ki pa se je v svojem poročilu ob izteku mandata bolj kot za črtanje spornega ustavnega člena zavzela za njegovo vsebinsko preoblikovanje.
Leta 2000 več vloženih predlogov za ustanovitev posameznih pokrajin
V volilnem letu 2000 je bilo v državni zbor vloženih tudi več predlogov zakonov za ustanovitev posameznih pokrajin: Koroške, Posavja, Bele krajine, Spodnjega Podravja, Severno primorske pokrajine.
Po volitvah jeseni 2000 je vlada pristopila k pripravi izhodišč za ustavne spremembe na več področjih, med njimi tudi na področju lokalne samouprave. V državni zbor je pobudo za začetek ustavnorevizijskega postopka poslala julija 2001. Predlagala je spremembo 121. in 140. člena ter najpomembnejšega 143., v katerem bi po novem določili obvezno, zakonsko ustanovitev pokrajin kot širših lokalnih skupnosti za opravljanje lokalnih zadev širšega pomena in za opravljanje z zakonom določenih zadev regionalnega pomena. Postopek za spremembo ustave je v državnem zboru sicer stekel, a se je v juniju 2004 neuspešno končal, saj je za potrditev stališča ustavne komisije za spremembo 143. ustave glasoval poslanec premalo.
Omenjene tri ustavne člene je državni zbor spremenil dve leti kasneje, junija 2006. S podporo 68 poslank in poslancev (sedem jih je bilo proti) je bila ustava spremenjena tako, da omogoča hkratno ustanovitev pokrajin za celotno državo, popravki pa so šli tudi v smeri odstranitve ovir za prenos državnih nalog v izvajanje pokrajin.
Določeno je bilo, da bo državni zbor zakon o ustanovitvi pokrajin, ki bo določil njihova območja, sedeže in imena, sprejemal z dvotretjinsko večino navzočih poslank in poslancev. To pomeni, da mora pokrajinski zemljevid poleg poslancev koalicije podpreti vsaj še del opozicijskih poslancev.
Takšne podpore vladni predlog za ustanovitev 14 pokrajin, kar se je omenjalo kot "politična realnost", v državnem zboru januarja letos, ko se je o zakonu glasovalo, ni dobil. Iz opozicijskih vrst je bilo slišati zavzemanje za manjše število pokrajin ter tudi očitke na račun preostalih predlaganih pokrajinskih zakonov. Predlagali so tudi referendum.
Odločitev na podlagi zemljevida za 13 pokrajin
Da referendum bo, je DZ (ob obstrukciji opozicijskih poslanskih skupin) s 46 glasovi za in tremi proti odločil na predlog koalicije šele 22. maja. Čez teden dni, 22. junija, bodo volivke in volivci na posvetovalnem referendumu odločali na podlagi zemljevida za 13 pokrajin (12 plus Ljubljana).
Vsaka od predvidenih 13 pokrajin je določena kot svoje referendumsko območje. Volivke in volivci znotraj vsakega od njih pa se bodo opredeljevali o tem, ali se strinjajo z ustanovitvijo pokrajine, v katero naj bi sodili. V petih primerih bodo na referendumu povprašani tudi o imenu pokrajine, ko jim bosta ponujeni dve možnosti.
