Slovensko orožje v Tikritu

Leta 2008 je bila afganistanska vojska v razsulu. Pod nadzorom – in še to nikakor ne »vodotesnim« – je imela le nekaj večjih mest in zahodno provinco Herat. To je bil čas ponovnega (in hitrega) vzpona talibov. Njihovo vrnitev na afganistansko varnostno in politično prizorišče je omogočila skoraj popolna preusmeritev ameriške in tudi koalicijske pozornosti na Irak.

Talibi so s pomočjo pakistanske varnostnoobveščevalne službe ISI hitro prevzemali nadzor nad ključnimi provincami. Njeno delovanje je bilo tako rekoč v celoti odvisno od mednarodne pomoči – to predvsem velja za Natovo misijo v Afganistanu (ISAF), v kateri je vrsto let z vojaško navzočnostjo sodelovala tudi slovenska država. Cilj slovenske vojaške navzočnosti pod Hindukušem je bil – poleg izpolnjevanje obveznosti v okviru zveze Nato – tudi krepitev afganistanskih institucij in varnostnih sil. Donacijo orožja, ki jo je izpeljalo rusko zasebno podjetje, je treba razumeti (tudi) v takšnem kontekstu.

Orožje, ki ga je Slovenija darovala afganistanski vojski, je idealno za gverilsko delovanje – izjemno uporabno je v modernih asimetričnih vojnah, zato je že vrsto let priljubljeno na vseh orožarskih trgih. To velja še zlasti za obdobje po letu 2003 in ameriški invaziji na Irak, ki je sprožila nikoli končano državljansko vojno. »Gverilsko orožje« je nov zagon dobilo ob valu arabskih revoluciji pozimi in pomladi 2011.

Prosti trg v Afganistanu

Ko je slovensko orožje prispelo v Afganistan, tamkajšnja skladišča orožja niso bila dobro varovana. Afganistanske varnostne sile (to velja tako za vojsko kot za policijo) so bile izpostavljene infiltraciji različnih uporniških milic, ne le talibov. Nadzor nad državo – in tudi orožarskimi posli – so tedaj prevzemala zasebna varnostna podjetja, precej financirana iz mednarodnega razvojnega denarja. Zato je teoretično možno, da se je »slovensko darilo« zelo hitro znašlo na orožarskih tržnicah, lahko pa je v skladiščih preživelo tudi več let. Vse dokler se tudi v Afganistanu ni pojavila lokalna podružnica samooklicane Islamske države, ki je presenetljivo hitro postala pomembna igralka v kompleksni politični, etnični, družbeni in varnostni strukturi bolj ali manj padle države.

To se je zgodilo pred približno dvema letoma. Tedaj se je IS hitro širila tako po Siriji kot po Iraku. Bila je na vrhuncu svojih moči. Priključila so se ji – ali ji vsaj prisegla zvestobo – številna skrajna islamistična gibanja. Od Boko Harama v Nigeriji in Ansar al Bait al Makdisa v Egiptu do pakistanske podružnice talibov (TTP), ki se je odcepila od »matice« in se pridružila novoustanovljeni Islamski državi v Afganistanu. V Islamsko državo so se med letoma 2013 in 2015 stekali milijoni iz (ne le) zalivskih arabskih držav. S črno proizvodnjo nafte je skrajna sunitska milica, ki je počasi hkrati preraščala tako v sunitsko vojsko kot v korporacijo, v tistem obdobju zaslužila tudi dva milijona dolarjev na dan.

IS lačna orožja

Potrebovali so veliko orožja. Imeli so dovolj denarja, da so si ga lahko privoščili, hkrati pa so imeli na voljo številne odprte koridorje (čez Turčijo do Evrope, čez Iran do Srednje Azije in, predvsem, Pakistana in Afganistana). Prek koridorjev so prihajale tako orožarske kot kadrovske okrepitve. Morda so njihovi agenti na »prostem« trgu kupili tudi orožje, ki ga je Slovenija darovala Afganistanu. Morda so ga zasegli komu, ki se je umaknil pred njihovim napredovanjem ali pa se jim je postavil nasproti.

Spomladi 2015, skoraj sedem let po tem, ko je slovensko orožje poletelo proti Kabulu, so pripadniki šiitske milice Jund al Imam v Tikritu na severu Iraka po tem, ko so iz mesta skupaj z iraško vladno vojsko izgnali pripadnike IS, odkrili zaboja orožja, ki so ga za seboj pustili islamski skrajneži. To je bil zabojnik, ki je leta 2008 iz Slovenije priletel v Afganistan. Darilo afganistanski vojski je postalo orožje Islamske države.