»Šolniki delamo prihodnost«.

Novo mesto – »Z današnje perspektive lahko rečemo, da je bila novomeška gimnazija, ki je bila ustanovljena leta 1746, prva javna šola ne samo pri nas, ampak v vsej habsburški monarhiji,« pravi Mojca Lukšič, ravnateljica Gimnazije Novo mesto. V spomin na ljudi, ki so cesarico Marijo Terezijo prosili za ustanovitev gimnazije, so včeraj odkrili spominsko ploščo na stavbi, kjer je gimnazija delovala, na Glasbeni šoli Marjana Kozine.



»Kdo ne pozna našega Plemlja, Župančiča, Ketteja, Tavčarja, Lamuta, Jakca, Kozine, Barage, Glavarja, Tomca, Štuklja, Mlakarja, Klemenčiča, Golije, Jakca, Gruma, Podbevška, Bukovčeve, Andrijaniča? Vsi ti in še številni drugi so vtisnili globok in neizbrisen pečat v slovenski kulturi, znanosti, zgodovini in gospodarstvu,« je ob otvoritvi spominske plošče dejal dr. Miha Japelj, predsednik Odbora za promocijo kulturne dediščine, ko je našteval imena ljudi, ki so obiskovali Gimnazijo Novo mesto.

Toda za to, da je Novo mesto dobilo svojo gimnazijo, so bili zaslužni Novomeščani, ki so cesarico Marijo Terezijo zaprosili za ustanovitev te izobraževalne ustanove. Okoliščine so jim bile naklonjene, saj je bilo območje prizadeto zaradi gospodarske kriza in revščine, tedanja oblast pa je bila prosvetljena in naklonjena šolstvu. Marija Terezija, ki je šele po ustanovitvi gimnazije v Novem mestu odredila ustanovitev podobne ustanove na Dunaju in po drugih krajih, je verjela, da lahko cesarstvo napreduje le z izobraženimi ljudmi.



Šola, kjer so poučevali frančiškani, je bila šestrazredna in je v prvem šolskem letu 1746/47 štela 66 dijakov. Z njo je postalo Novo mesto mednarodno središče, saj so dijaki in učitelji prihajali z vseh koncev habsburške monarhije. Med njimi so bili Slovenci, Hrvati, Avstrijci, Nemci, Italijani, Čehi in drugi. »To je bila in je imenitna gimnazija z imenitnimi ljudmi,« pravi dr. Janez Gabrijelčič, nekdanji dijak Gimnazije Novo mesto o delovanju ustanove, ki ima več kot 270-letno tradicijo. »Šola je splet tradicije, pomembne zgodovine in odličnih profesorjev, ki so dijakom prenesli ogromno znanja,« je prepričan dr. Gabrijelčič.


Podobno meni dr. Miha Japelj, nekdanji novomeški gimnazijec, ki pa izpostavlja napis nad portalom stare gimnazije iz leta 1746: Stavba, zgrajena za gojenje pobožnosti in znanja po pooblastilu prevzvišene kraljice Terezije. »Dvema vrednotama, spoštovanju in znanju, sledi gimnazija od vsega začetka, ob tem, da gre za spoštovanje do sočloveka in tudi do zgodovine,« pravi dr. Japelj, ki sodeluje v Odboru za promocijo kulturne dediščine zaradi izredno bogate in častitljive zgodovinske in kulturne preteklost Novega mesta in jugovzhodne Slovenije, ki jo je, je prepričan, potrebno predstaviti javnosti. Tudi z otvoritvami spominske plošče ljudem, ki so se daljnega leta 1746 zavedali pomena izobraževanja. »Zgodovina se ni začela danes, ampak je skupek dogajanja iz preteklosti, kar je še posebej pomembno povedati mladim. Za to, da smo, kar smo, nismo zasluženi samo mi kot posamezniki,« pravi dr. Japelj.



Danes ima Gimnazija Novo mesto 650 dijakov. »Ponosni smo na šolo, ki je ob ustanovitvi pomenila velik premik tudi v gospodarstvu,« pravi Mojca Lukšič. Šola je postala pomembno središče znanja, visoka pričakovanja okolja do šole pa so se ohranila do danes, zato sledijo novim smernicam poučevanja. Pripadnost šoli, ki je med drugim pripomogla, da je danes Novo mesto takšno, kot je – pa ne le Novo mesto -, je velika in se, ugotavlja Lukšičeva, z leti zvišuje oziroma nekdanji dijaki z leti ugotavljajo, kakšno popotnico jim je dala gimnazija. Na šoli pa se zavedajo, kaj je dobra šola, pravi ravnateljica: »Šolniki delamo prihodnost«.