Šolnine, da ali ne – to je zdaj vprašanje

Ljubljana – Eno izmed najpogosteje zastavljenih vprašanj o predlogu novele zakona o visokem šolstvu je, ali uvaja šolnine. Mnenja si nasprotujejo – zagovorniki trdijo, da ne, nasprotniki da. Toda kaj konkretno o tem pravi predlog? In kaj so pasti, v katere bi se po mnenju nekaterih lahko ujelo slovensko visoko šolstvo?

Novela zakona o visokem šolstvu – o predlogu katere se sicer še pogajajo, prav tako bi se lahko zaradi koalicijskih zapletov kmalu znašla v predalu – bi uvedla drugačno poimenovanje študija: ne bi poznali več rednega in izrednega, temveč polni in delni študij. Pri delnem študiju bi posamezniki lahko v enem letu zbrali le 36 kreditnih točk, torej ne vseh 60, kot je treba za dokončanje letnika. Tako ne bi bilo več možno to, kar je danes: da redni in izredni študenti zaključijo študij v istem času, pa čeprav profesorji na izrednem študiju opravijo veliko manj predavanj. A to ni določeno v zdaj veljavnem zakonu, omogoča pa, da si to univerze tako uredijo v statutu. To možnost so tudi izkoristile. Na ljubljanski in primorski so namreč določili, da imajo lahko izredni študenti le 30 odstotkov predavanj, vaj, kolokvijev v primerjavi z rednimi študenti. Na mariborski pa so v statut zapisali, da se predmeti na izrednem študiju »podajo zgoščeno in zmanjša se število ur obveznega sodelovanja pri izobraževalnem delu, posebej pri predmetih, pri katerih so vsebine študentu iz njegovih delovnih izkušenj znane«.

Šolnine na polnem študiju

Če je danes redni študij brezplačen, izredni pa plačljiv, pa bi bila po novem oba, polni in delni, lahko ali brezplačna ali plačljiva. Tako bi se šolnine s predlogom zakona prenesle tudi na polni študij, ki je približek danes poznanemu brezplačnemu rednemu študiju. Bi pa na polnem študiju šolnino plačevali le tisti, ki bi eno priložnost za brezplačni študij že izkoristili – ni pričakovati, da bi bilo takih veliko –, in tisti, ki zaradi omejitve ne bi bili sprejeti brezplačno na želeni program; torej večino tistih, ki so danes vpisani na izredni študij. Ob tem ne pozabimo, da je to, v kar se je izrodil izredni študij, anomalija, saj je bil njegov primarni cilj omogočiti izobraževanje ob delu in ne študentom, ki po točkah, v večini doseženih v srednji šoli in na maturi, ne ustrezajo pogojem za redni študij. Z novim predlogom zakona pa bi se ta vpisna mesta, ki so bila zdaj namenjena plačljivim izrednim študentom, prenesla tudi na polni študij in torej ne nujno le na delni študij, ki bi bil po novem primarno namenjen zaposlenim.

Utopična ideja

Na ministrstvu za izobraževanjem znanost in šport trdijo, da bi predlog zakona vsakomur omogočil eno možnost brezplačnega študija ne glede na njegovo starost in zaposlitveni status. Zakon bi res omogočil, da bi vsakdo, ki še ni brezplačno študiral, torej tudi tisti, ki so se po končani srednji šoli odločili za zaposlitev, zdaj pa bi se želeli vrniti v šolske klopi, oddal prijavnico za vpis na brezplačno študijsko mesto. Ali bi bil sprejet, pa bi bilo še naprej odvisno od doseženih točk. Tako se bi še vedno zgodilo, da bi nekateri, ki bi dosegli manj točk v primerjavi z ostalimi prijavljenimi na isti program, ostali brez ene možnosti za brezplačno izobraževanje. Omejitev vpisa je v letošnjem študijskem letu sicer imela četrtina študijskih programov, na katero se je s prvo željo prijavila tretjina vseh kandidatov.

Da bi res imel vsakdo možnost brezplačnega študija, kot to razumejo nasprotniki zakona, bi morale imeti vse fakultete neomejeno število brezplačnih mest. Jasno pa je, da vsakdo vendarle ni primeren niti za študij denimo na fakulteti, ki zahteva posebne sposobnosti, prav tako niti na primer na pravni fakulteti ali nekaterih drugih pri mladih najbolj popularnih smereh. A predvsem pri prijavi na najbolj zaželene smeri bi največ posameznikov lahko ostalo brez možnosti brezplačnega izobraževanja.

Toda takoj ob tem slišimo argument, zakaj nekdo zaradi premalo doseženih točk ni primeren za brezplačni študij, je pa je na drugi strani sprejet na plačljivega na istem programu. To kaže, da je danes izredni študij namenjen samo polnjenju proračuna fakultet in ne doseganju kakršnihkoli ciljev v skladu s kakršnokoli strategijo.

Da bi plačljivi izredni študij danes v celoti ukinili, pa je, kljub temu, da študij mora ostati javna dobrina in ne tržna storitev, med kar jo uvršča predlog, utopična ideja. Takšen zakon, pa čeprav bi vseboval številne druge pozitivne ideje, zagotovo ne bi bil sprejet na vladi. Že zdaj namreč slišimo, da je novi predlog za nekatere koalicijske stranke premalo neoliberalen. Nismo pa na drugi strani veliko slišali – niti od sindikatov –, kako izboljšati študij in kako motivirati študente, da bodo od študija odnesli največ.

Nevarno »omejevanje«

Tisto, kar v predlogu zakona priliva največ olja na ogenj, je dovoljeno število plačljivih vpisnih mest na posameznem študijskem programu, in sicer 40 odstotkov. Torej, če bi bilo razpisanih in zasedenih sto brezplačnih mest, bi lahko bilo na voljo štirideset plačljivih. Zdaj veljavni zakon sicer niti ne pozna omejitve, kar so posamezne javne fakultete dodobra izkoristile. Nekatere so lani po podatkih ministrstva vpisale v prvi letnik le izredne študente – mariborska strojna fakulteta na program oblikovanje in tekstilni izdelki, mariborska pedagoška pa na športnem treniranju –, prav tako je nekaj takih, ki imajo več izrednega kot rednega študija. Pri tem je rekorder študij predšolske vzgoje: na ljubljanski pedagoški fakulteti so lani prvič v prvi letnik vpisali 125 odstotkov izrednih študentov glede na redne, na primorski pa 300 odstotkov (rekorderje objavljamo v tabeli).

Meja pri 40 odstotkih bi tako omejila ekstremne primere, po drugi strani pa omogočila, da bi se v celoti število študentov plačljivega študija povečalo, saj je meja postavljena višje od sedanjega stanja. Ljubljanska univerza ima v tem študijskem letu namreč na vseh treh stopnjah le 11 odstotkov izrednih študentov prvega letnika, mariborska 12, primorska pa na prvi in drugi stopnji 17 odstotkov, kažejo njihovi podatki. Zato se številni bojijo, da se bo delež plačljivega študija dvignil prav do dovoljene meje.

V predlog so sicer zapisali, da bi lahko na ministrstvu – glede na potrebe na trgu dela, interes študentov za študij v preteklih letih ali glede na druge okoliščine – sami določili minimalno število brezplačnih mest na program, če visokošolski zavod »nima utemeljenih razlogov za predlagano zmanjšanje števila brezplačnih mest«. Pri tem število brezplačnih mest ne bi smelo biti manjše od povprečja preteklih treh let na celotnem zavodu, torej univerzi. Pri tem kritiki ne pozabijo, da so nekateri ministri preferirali posamezne smeri, na druge, za družbo prav tako pomembne, pa pozabili. To bi tako omogočilo, da bi ministri, rektorji in dekani na za študente bolj priljubljenih programih zvišali število brezplačnih mest in tako tudi plačljivih v zameno za znižanje mest na nezanimivih, kamor se na izredno mladi ne vpisujejo.

Zakon tega ne zapoveduje, omogoča pa prav vse zapisano. Skrb je na mestu, ker je visoko šolstvo podfinancirano že vrsto let. Tudi če bi delež sredstev na leto zvišali za dva odstotka (če je rast manjša od dveh odstotkov), kar je zapisano v predlogu zakona, bi bilo slovensko visoko šolstvo šele čez deset let na ravni držav OECD. Kljub temu glede na izkušnje ni pričakovati, da bi se finančni položaj univerz v prihodnjih letih kaj prida izboljšal, kar je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj predlog novele podpirajo rektorji. Ne pozabimo, da so prav oni dovolili, da se v statut zapiše omejeno izvajanje predavanj na izrednem študiju, s čimer so privolili v znižanje kakovosti izobraževanja. In to že pred leti, ko je bilo finančno stanje univerz veliko boljše, kot je danes.