Soočenje, ki ga bomo hitro pozabili
Na prvem soočenju so govorili o zdravstvu, koalicijah, migrantih, varnosti in o preprečevanju bega možganov.
Odpri galerijo
Predsedniki dvajsetih strank so se izgubili v studiu RTV Slovenija, prav tako njihova sporočila. FOTO: Blaž Samec/Delo
Ljubljana – Prvo soočenje predsednikov vseh političnih strank, ki bodo nastopili na volitvah, je zaznamovala gneča v studiu RTV Slovenija. Bilo je kar 20 udeležencev, vsebina pa se je vrtela okoli zdravstva, možnih koalicij in migrantov.
Voditelja soočenja vseh političnih strank Rosvita Pesek in Dejan Ladika sta v uvodu pojasnila, da so prisiljeni povabiti vse sodelujoče v predvolilni kampanji zaradi zavez zakona o RTV Slovenija. Ker je bilo navzočih 20 predsednikov strank (in le ena predsednica), oddaja pa je bila omejena na dve uri, je jasno, da je vsak nastopajoči dobil le po šest minut za pojasnitev stališč. Zato ne pretiravamo z oceno, da je bilo soočenje nezanimivo, občasno dolgočasno, in je tako dvomljivo, ali je bilo v pomoč volivcem, čeprav sta voditelja solidno opravila svoje delo, ker jima je uspelo nadzorovati nastopajoče.
Po uvodnih ogrevalnih minutah o volilni pravici za šestnajstletnike, pri čemer je večina podprla možnost spusta praga volilne udeležbe, so se posvetili iskanju rešitev v zdravstvu. Naslovno vprašanje je letelo na prvaka SMC in premiera v odstopu Mira Cerarja, ki je priznal, da jim v tem delu ni uspelo vsega izpeljati, a mu je uspelo posredovati tudi sporočilo, da so sprejeli štiri zakone od petih, vložili 130 milijonov evrov za sanacijo slabega dela v desetletjih in uvedli sanacijske odbore za slovenske bolnišnice.
Koalicijska partnerja SMC Karl Erjavec (Desus) in Dejan Židan (SD) sta kritizirala delo ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, da so jo podprli zaradi koalicijske pogodbe, pozive, da jo zamenjajo, pa je Cerar preslišal. Tako rekoč vse stranke so zagovarjale povečanje sredstev za zdravstvo, a z niansami: prvak SDS Janez Janša je dejal, da je najprej treba narediti red v zdravstvu, potem racionalizirati porabo po zdravstvenih zavodih, nato pa iskati dodatne vire. Janši je pri redu v zdravstvu pritegnil prvak SLS Marko Zidanšek, blizu je bil tudi prvak NSi Matej Tonin.
Ko je prišla na vrsto tema o koalicijah, se je razpoloženje v studiu nacionalke že bolj ogrelo. Iskre so poskočile med Matejem Toninom in Karlom Erjavcem, ko je prvi ponovil očitke iz interpelacije, da je bil Erjavec namerno škodljiv pri arbitraži, a je Tonin kljub temu dopustil možnost koalicije z Desusom. Erjavec je zavrnil možnost koaliranja s SDS, Alenka Bratušek je poskušala delovati povezovalno, in ne izključevalno, se je pa zavzela za levosredinsko vlado, Luka Mesec za izključno levo vlado, Aleš Primc pa za izključno desno vlado.
Marjan Šarec je na izziv, ali jim je bližja SD ali SDS, odgovoril, da nobena od teh strank, da bi raje sodelovali z novimi in neobremenjenimi strankami. Ali je s tem mislil na Cerarja, ni jasno povedal. Je pa dejal, da so povezovalna stranka, ki stavi na demokratične vrednote, in da v tej formuli ni Janeza Janše oziroma SDS. Tudi Dejan Židan je dejal, da imajo težave z radikalno desnimi strankami. Koga je s tem mislil, ni razkril, a se je v teh besedah prepoznal Janez Janša, ki je vse trditve na to temo opisal kot vrtenje ražnja, ko so ovce še na paši. Izključevanje njegove stranke ga je zabavalo, si pa želijo sodelovanja s strankami, ki so suverene, ne pa da za njimi delujejo lobiji, je dejal in pri tem gledal Židana.
Tema o migracijah je na noge dvignila predstavnike desnih strank, stranke z levim predznakom pa so opozarjale, da ta služi le strašenju prebivalcev Slovenije. Aleš Primc je tako posvaril pred nevarnostjo posilstev, Janša pa je spomnil (na sicer večkrat zanikan podatek), da vsak ilegalen migrant Slovenijo stane 1930 evrov na mesec. Gre za fiktivne strahove, je ugovarjal predsednik Solidarnosti Uroš Lubej. Skrajna radikalna stališča so zagovarjali Zmago Jelinčič (SNS), Andrej Šiško (Zedinjena Slovenija) – prvi je trdil, da je na poti več kot 100.000 migrantov, zato je treba na mejo poslati policijo in vojsko, ker da v Sloveniji nočemo nobenega migranta več. Drugi pa je dejal, da Slovenijo vodijo veleizdajalci, da je Slovenija le navidezno varna država, saj ne policija ne vojska nista več sposobni ukrepati. Bojan Dobovšek je menil, da je Slovenija zaradi migrantske krize izgubila ugled v Evropi, žica na meji da ni odgovor, prave pregrade so varnostne narave, ki rešujejo probleme pri njihovem izvoru.
Cerarja so navedbe nastopajočih očitno spodbudile k ponavljanju zagotovil, da je Slovenija varna država, da varnostni organi delujejo, zaposlili so 107 novih policistov za delo na meji, spomnil pa je na pobudo, ki je zaprla begunski tok v Makedoniji.
Voditelja soočenja vseh političnih strank Rosvita Pesek in Dejan Ladika sta v uvodu pojasnila, da so prisiljeni povabiti vse sodelujoče v predvolilni kampanji zaradi zavez zakona o RTV Slovenija. Ker je bilo navzočih 20 predsednikov strank (in le ena predsednica), oddaja pa je bila omejena na dve uri, je jasno, da je vsak nastopajoči dobil le po šest minut za pojasnitev stališč. Zato ne pretiravamo z oceno, da je bilo soočenje nezanimivo, občasno dolgočasno, in je tako dvomljivo, ali je bilo v pomoč volivcem, čeprav sta voditelja solidno opravila svoje delo, ker jima je uspelo nadzorovati nastopajoče.
Zdravstvo za ogrevanje
Po uvodnih ogrevalnih minutah o volilni pravici za šestnajstletnike, pri čemer je večina podprla možnost spusta praga volilne udeležbe, so se posvetili iskanju rešitev v zdravstvu. Naslovno vprašanje je letelo na prvaka SMC in premiera v odstopu Mira Cerarja, ki je priznal, da jim v tem delu ni uspelo vsega izpeljati, a mu je uspelo posredovati tudi sporočilo, da so sprejeli štiri zakone od petih, vložili 130 milijonov evrov za sanacijo slabega dela v desetletjih in uvedli sanacijske odbore za slovenske bolnišnice.
Koalicijska partnerja SMC Karl Erjavec (Desus) in Dejan Židan (SD) sta kritizirala delo ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, da so jo podprli zaradi koalicijske pogodbe, pozive, da jo zamenjajo, pa je Cerar preslišal. Tako rekoč vse stranke so zagovarjale povečanje sredstev za zdravstvo, a z niansami: prvak SDS Janez Janša je dejal, da je najprej treba narediti red v zdravstvu, potem racionalizirati porabo po zdravstvenih zavodih, nato pa iskati dodatne vire. Janši je pri redu v zdravstvu pritegnil prvak SLS Marko Zidanšek, blizu je bil tudi prvak NSi Matej Tonin.
Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvojŽe prvi pogled po studiu je pokazal na strah pred napakami pri javnem nastopanju. Tako rekoč vsi gostje so nemudoma zgrabili mizice pred seboj z obema rokama in se oprli nanje. Kar celotni uvodni krog odgovorov je trajalo, da se je atmosfera nekoliko sprostila, nihanje teles gostov pred odgovori pa je kljub vsemu trajalo nekoliko dlje. V ospredje so glede neverbalne komunikacije kmalu stopili t. i. prvokategorniki. Pri Cerarju smo lahko ves čas opazovali premagovanje notranjega konflikta s proaktivnimi držami, to je bilo še posebno očitno pri vprašanju o neomajni podpori ministrici za zdravstvo kljub njenim očitnim neuspehom.
Pri Židanu je bilo zanimivo opaziti osredotočene, na trenutke celo agresivne poglede proti Šarcu, pri Janši pa težave pri zadrževanju posmeha med komentarji sogovorcev. Šarec svoje nagovore praviloma začenja z visoko dvignjeno brado, s čimer poudarja svoje prepričanje o pomembnosti lastnih idej, ki niso nujno takšne tudi v očeh drugih. Mesec se je pri provokaciji o tem, ali je minister na ministrstvu ključen človek ali ne, znašel v zagati, saj se je začel braniti z jecljanjem in nasmeški. Požar govori prehitro in na trenutke rahlo nerazumljivo, presenetljivo mirno in skladno pa sta svoj nastop izpeljala Danijel Bešič Loredan ter Rok Andrée.
Pri Židanu je bilo zanimivo opaziti osredotočene, na trenutke celo agresivne poglede proti Šarcu, pri Janši pa težave pri zadrževanju posmeha med komentarji sogovorcev. Šarec svoje nagovore praviloma začenja z visoko dvignjeno brado, s čimer poudarja svoje prepričanje o pomembnosti lastnih idej, ki niso nujno takšne tudi v očeh drugih. Mesec se je pri provokaciji o tem, ali je minister na ministrstvu ključen človek ali ne, znašel v zagati, saj se je začel braniti z jecljanjem in nasmeški. Požar govori prehitro in na trenutke rahlo nerazumljivo, presenetljivo mirno in skladno pa sta svoj nastop izpeljala Danijel Bešič Loredan ter Rok Andrée.
Kdo s kom
Ko je prišla na vrsto tema o koalicijah, se je razpoloženje v studiu nacionalke že bolj ogrelo. Iskre so poskočile med Matejem Toninom in Karlom Erjavcem, ko je prvi ponovil očitke iz interpelacije, da je bil Erjavec namerno škodljiv pri arbitraži, a je Tonin kljub temu dopustil možnost koalicije z Desusom. Erjavec je zavrnil možnost koaliranja s SDS, Alenka Bratušek je poskušala delovati povezovalno, in ne izključevalno, se je pa zavzela za levosredinsko vlado, Luka Mesec za izključno levo vlado, Aleš Primc pa za izključno desno vlado.
Predsedniki dvajsetih strank so se izgubili v studiu RTV Slovenija, prav tako njihova sporočila. FOTO: Blaž Samec/Delo
Marjan Šarec je na izziv, ali jim je bližja SD ali SDS, odgovoril, da nobena od teh strank, da bi raje sodelovali z novimi in neobremenjenimi strankami. Ali je s tem mislil na Cerarja, ni jasno povedal. Je pa dejal, da so povezovalna stranka, ki stavi na demokratične vrednote, in da v tej formuli ni Janeza Janše oziroma SDS. Tudi Dejan Židan je dejal, da imajo težave z radikalno desnimi strankami. Koga je s tem mislil, ni razkril, a se je v teh besedah prepoznal Janez Janša, ki je vse trditve na to temo opisal kot vrtenje ražnja, ko so ovce še na paši. Izključevanje njegove stranke ga je zabavalo, si pa želijo sodelovanja s strankami, ki so suverene, ne pa da za njimi delujejo lobiji, je dejal in pri tem gledal Židana.
Goran Novković, izvršni direktor SBC – Kluba slovenskih podjetnikovSoočenje je pokazalo, da imajo ključni favoriti, kljub ideološkim razlikam, podobno diagnozo o ključnih izzivih v Sloveniji. Predsednik SDS Janez Janša je izpostavil mlade, ki odhajajo, in dejstvo, da je v zdravstvu prednostni izziv upravljanje, ne financiranje. S prvakom NSi Matejem Toninom sta vsak na svoj način poudarila pomen konkurence za boljše zdravstvo. Tudi predsednik LMŠ Marjan Šarec meni, da je treba centralizirati vodenje v zdravstvu in da je ključen problem odtekanje denarja, ne pritekanje. Tudi prvi mož SD Dejan Židan je povedal, da v državi lahko trošimo le toliko, kolikor imamo. In da je treba neto plače dvigniti z davčnimi spremembami.
Za prihodnja soočenja bi si podjetniki želeli, volivci pa zaslužili več konkretnih predlogov. Kako bomo dosegli, da bomo v Sloveniji bolj podjetni in bomo zaslužili več tudi za dajatve in javne storitve? Kako bomo najprej več zaslužili, da bomo lahko več pametno, ne pa brezglavo trošili? Tega ne bomo mogli doseči z radikalnimi stališči, utopičnimi obljubami in vnaprejšnjim izključevanjem sodelovanja po volitvah. Da bi to dosegli, potrebujemo partnerstvo političnih strank za razvojni preboj Slovenije.
Za prihodnja soočenja bi si podjetniki želeli, volivci pa zaslužili več konkretnih predlogov. Kako bomo dosegli, da bomo v Sloveniji bolj podjetni in bomo zaslužili več tudi za dajatve in javne storitve? Kako bomo najprej več zaslužili, da bomo lahko več pametno, ne pa brezglavo trošili? Tega ne bomo mogli doseči z radikalnimi stališči, utopičnimi obljubami in vnaprejšnjim izključevanjem sodelovanja po volitvah. Da bi to dosegli, potrebujemo partnerstvo političnih strank za razvojni preboj Slovenije.
Varnost in migracije
Tema o migracijah je na noge dvignila predstavnike desnih strank, stranke z levim predznakom pa so opozarjale, da ta služi le strašenju prebivalcev Slovenije. Aleš Primc je tako posvaril pred nevarnostjo posilstev, Janša pa je spomnil (na sicer večkrat zanikan podatek), da vsak ilegalen migrant Slovenijo stane 1930 evrov na mesec. Gre za fiktivne strahove, je ugovarjal predsednik Solidarnosti Uroš Lubej. Skrajna radikalna stališča so zagovarjali Zmago Jelinčič (SNS), Andrej Šiško (Zedinjena Slovenija) – prvi je trdil, da je na poti več kot 100.000 migrantov, zato je treba na mejo poslati policijo in vojsko, ker da v Sloveniji nočemo nobenega migranta več. Drugi pa je dejal, da Slovenijo vodijo veleizdajalci, da je Slovenija le navidezno varna država, saj ne policija ne vojska nista več sposobni ukrepati. Bojan Dobovšek je menil, da je Slovenija zaradi migrantske krize izgubila ugled v Evropi, žica na meji da ni odgovor, prave pregrade so varnostne narave, ki rešujejo probleme pri njihovem izvoru.
Cerarja so navedbe nastopajočih očitno spodbudile k ponavljanju zagotovil, da je Slovenija varna država, da varnostni organi delujejo, zaposlili so 107 novih policistov za delo na meji, spomnil pa je na pobudo, ki je zaprla begunski tok v Makedoniji.
Bogdan Biščak, politični analitikŽe na začetku so očitne različne strategije kandidatov. Miro Cerar, Luka Mesec in Uroš Lubej stavijo na podatke. Za politiko je to dobro, negotovo pa je, ali so volivci to pripravljeni nagraditi. Dodatni Cerarjev problem je, da preveč časa porabi za branjenje doseženega in skoraj nič za vizijo prihodnosti.
Večina drugih stavi na strategijo »govoril bom to, kar menim, da večina rada sliši«. Nekateri, na primer Erjavec, imajo pri tem boljši občutek kot drugi, denimo Tonin. Treba je priznati, da ima Erjavec s »svojimi« upokojenci lažje delo kot Tonin, ki mu, potem ko je opustil »konfliktno« politiko do SDS, ostane le liberalna gospodarska politika, ki se pri nas težko prime.
Janšo in Židana težko umestim v katero od obeh strategij. Janša je spet, kot leta 2004, ubral strpnejšo retoriko, občasno pa zdrsne v stare tire, denimo s pripombo o globoki državi, zaradi katere da izgublja volitve, kar vzbuja sum, da je strpnost le maska. Židan je bil zadržan in kratek. Vztraja pri dveh konstantah: »ne smemo porabiti več, kot ustvarimo«, in varnosti. To je za nekoga, ki želi pobirati glasove na levici, premalo, če ne celo napačno. Njegova prednost je, da se zdi za zdaj glavni pretendent za zmago na levici, kar mu lahko pomaga tudi ob slabši kampanji.
Večina drugih stavi na strategijo »govoril bom to, kar menim, da večina rada sliši«. Nekateri, na primer Erjavec, imajo pri tem boljši občutek kot drugi, denimo Tonin. Treba je priznati, da ima Erjavec s »svojimi« upokojenci lažje delo kot Tonin, ki mu, potem ko je opustil »konfliktno« politiko do SDS, ostane le liberalna gospodarska politika, ki se pri nas težko prime.
Janšo in Židana težko umestim v katero od obeh strategij. Janša je spet, kot leta 2004, ubral strpnejšo retoriko, občasno pa zdrsne v stare tire, denimo s pripombo o globoki državi, zaradi katere da izgublja volitve, kar vzbuja sum, da je strpnost le maska. Židan je bil zadržan in kratek. Vztraja pri dveh konstantah: »ne smemo porabiti več, kot ustvarimo«, in varnosti. To je za nekoga, ki želi pobirati glasove na levici, premalo, če ne celo napačno. Njegova prednost je, da se zdi za zdaj glavni pretendent za zmago na levici, kar mu lahko pomaga tudi ob slabši kampanji.
