Šport omogoča, da otrok drugo delo sploh lahko opravlja
Dve koronski leti, ko so imeli otroci manj gibanja v šoli, sta pustili velik davek pri gibalni učinkovitosti, zamaščenosti otrok in debelosti. Strokovnjaki vztrajno opozarjajo, da je treba omogočiti več športa v šoli. Ministrstvo za izobraževanje je predvidelo povečanje sredstev letnega programa športa za vrnitev programa Zdrav življenjski slog, ki omogoča uro športa na dan za vse otroke, ponovno naj bi ga vzpostavili v šolskem letu 2023/2024, a proračun za 2023 še ni sprejet. Takrat nameravajo tudi sistemsko vpeljati tako imenovani razširjeni program, a v raziskovalni skupini SLOfit opozarjajo, da z vidika telesne zmogljivosti otrok ni učinkovit.
Državnozborski odbor za izobraževanje je julija sprejel sklep, da naj se »v najkrajšem možnem času, najkasneje pa do začetka šolskega leta 2023/2024, ponovno vzpostavi program Zdrav življenjski slog, ki se je že izvajal, ter pripravi sistemsko rešitev, ki bo dolgoročno izboljšala telesno aktivnost udeležencev izobraževalnega procesa«. Pobudnik je bil profesor Fakultete za šport in vodja raziskovalne skupine SLOfit dr. Gregor Jurak: »Do takrat, ko bo program spet uveden, bo preteklo še eno celo šolsko leto, in to je izgubljen čas. Takoj bi morali vzpostaviti ta program, ker je to gašenje požara. Potem pa moramo govoriti o resnih sistemskih spremembah. Nehati bi morali obravnavati pouk športne vzgoje kot tedensko obremenitev učenca, ker to ne drži. To bi morali upoštevati kot razbremenitev, ker je dokazano, da s tem vzpostavljamo pogoje, da učenci sploh lahko delajo še drugo šolsko delo.«
Razširjeni program?
Na ministrstvu odgovarjajo, da so učenci v osnovni šoli v devetih letih deležni 834 ur pouka športa, imajo skupno še 225 ur športnih dni, v okviru izbirnega predmeta si lahko izberejo še 207 ur športa. Za več gibanja v šolah si na ministrstvu veliko obetajo iz razširjenega programa, ki ga bodo še eno šolsko leto poskusno izvajali na 145 šolah, poskus spremlja zavod za šolstvo. Ta program med drugim prinaša obvezni drugi tuj jezik, pa tudi možnost za več gibanja, če si otrok to izbere. Teh športnih ur ne vodijo nujno športni pedagogi.
»Razširjeni program sicer vključuje tudi nekatere gibalne vsebine, a dokazano ni učinkovit z vidika telesne zmogljivosti otrok. Mi smo jim že večkrat pokazali analize šol, ki so vključene v program, ampak nočejo priznati rezultatov takšnih, kot so. Zdrav življenjski slog pa je bil dokazano uspešen program. Čeprav bo torej prišlo do politične odločitve glede vrnitve uspešnega programa, na operativni ravni pričakujem zadrege, če bodo še vedno iste strukture, ki bi to morale izvesti,« pravi Jurak.
Možnosti za vse
Po podatkih ministrstva je v državi kar 1700 športnih društev v javnem interesu, kjer lahko otroci trenirajo. Pa vendar si mnogi starši ne morejo privoščiti plačila vadnin. Ministrstvo in lokalne skupnosti sicer sofinancirajo športne programe oziroma izvajalce, a je veliko različnih interpretacij, financiranje je velikokrat povezano z rezultati. Nekateri otroci pa nočejo tekmovati, spet drugi bi radi tekmovali, a morda v klubski selekciji ne pridejo v ekipo. »Tako od 12. leta, ko je ključno, da bi se ukvarjali s športom, začnemo otroke izgubljati, ker se nimajo več kje udejstvovati,« razlaga Jurak. Dodaja, da bi moralo ministrstvo z občinami bolj aktivno oblikovati strategijo: »Velikokrat so same sebi prepuščene in si po svoje interpretirajo javni interes v športu. Denimo nikjer sploh ne obstaja izhodišče, da bi morali pri financiranju gledati rezultatske korist. Pri teh programih je ključno, da vključimo čim večje število mladih v programe. Rezultati pridejo kasneje.«
Zelo uspešen projekt, ki je bil vpeljan že pred desetletji, je sofinanciranje zaposlitev trenerjev mlajših selekcij. Kot odgovarjajo z ministrstva, prek letnega programa športa zagotavljajo plače 120 trenerjem različnih športnih panog po Sloveniji, to pa prek svojih programov počnejo tudi mnoge lokalne skupnosti. Jurak posebej izpostavi Ljubljano: »V Ljubljani sofinancirajo objekte in kader ter tako lahko zagotovijo brezplačne programe, seveda ne pri vseh športih. Ta pristop smo želeli prenesti tudi na druge občine in izplen bi moral biti večji. Se je pa treba s tem kadrom ukvarjati.« Iz Skupnosti občin Slovenije so odgovorili, da vse občine sofinancirajo programe športa, vendar je veliko odvisno od potreb in finančnih zmožnosti posameznih občin. Po njihovih podatkih so občine lani namenile 62 milijonov evrov za športne programe, 49 milijonov evrov pa za investicije v športu.
Jurak poudarja, da bi bilo nujno nameniti več denarja za športne programe že v naslednjem proračunu in vzpostaviti nadzor. Dodal je, da so že pred leti predlagali, da bi to počeli kar z aplikacijo: »Ko bi starš vpisal svojega otroka v program, bi lahko na spletu preveril društvo in tistega, ki bo program vodil, kakšne kompetence ima, ali je izobražen in usposobljen kader, ker je to pomembno za kakovost izvedbe programa. Videli bi tudi, koliko sta za ta program namenili država ali občina in da je zato brezplačen oziroma za koliko je zaradi tega vadnina nižja. Dogaja se namreč, da so programi sofinancirani, vprašanje pa je, ali je cena za končnega uporabnika resnično nižja.«
