Sprememba bi bila prelaganje odgovornosti na mlade

Ljubljana – Potem ko so člani Mladega foruma SD predsedniški kandidatki Maji Makovec Brenčič, ki se zavzema tudi za znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice na 16 let, predali predlog za začetek postopka za spremembo ustave, smo se o politični zrelosti pogovarjali z razvojno psihologinjo dr. Alenko Gril, raziskovalko na Pedagoškem inštitutu.

So 16- in 17-letniki po vašem mnenju dovolj stari, da bi pridobili volilno pravico?

Poleg starosti je treba upoštevati tudi razvojne kognitivne zmožnosti mladostnikov – kdaj so zmožni razumeti različne perspektive družbenih skupin in pogojenost razmerij med njimi, koliko izkušenj imajo s poseganjem v javni prostor in družbeno participacijo. Glede na raziskave razvoja družbenih spoznanj od otroštva do mladostništva menim, da šestnajstletniki večinoma še niso socialno kognitivno zreli za dovolj informirano presojanje in odločanje.

Družbene vloge in njihove funkcije začnejo razumevati okoli 10. oziroma 12. leta. Takrat jih dojemajo zelo personificirano. Denimo o zakonu razmišljajo, da je to sodnik ali policaj, vlada je predsednik oziroma župan. Šele v času zgodnjega mladostništva, okoli 13., 14. do 16. leta, se oblikujejo prve predstave o družbenih sistemih, ki se jim morajo podrejati pripadniki družbene skupine. Zakon razumejo kot avtoriteto, kot nespremenljiv in restriktiven. Družbo pojmujejo zelo statično, družbene vloge so vnaprej določene in zakon je tisti, ki vzpostavlja in ohranja red znotraj sistema.

V katero smer jih bolj vleče?

Če sklepamo o njihovi politični orientaciji, so bliže konservativni opciji, čeprav še nimajo izoblikovanih jasnih političnih prepričanj. Sprejemajo pričakovanja tistih skupin, s katerimi se identificirajo, oziroma tistih voditeljev, ki jih prepričajo in vzbudijo interes, skladen z njihovim družbenim razumevanjem. Torej lahko predpostavimo možnost za podporo radikalnejšim političnim stališčem.

Bolj dinamično razumevanje družbenega sistema ali odnosov v družbi se razvije od 18. do 20. leta. Takrat zmorejo zavzeti širšo družbeno-zgodovinsko perspektivo, iz katere lahko razumejo različne interese različnih družbenih skupin in postanejo občutljivejši za individualne pravice. Zavedajo se, da zakone ustvari družba.

Če ne funkcionirajo in povzročajo konfliktov, je treba sprejeti kompromis, ki bo zadovoljil različne interesne skupine ter omogočil izražanje in zaščito individualnih pravic. Razlike in odnose med ljudmi razumejo z vidika pogojenosti z lastnim socialno-ekonomskim položajem.

Šele v poznem mladostništvu, ob prehodu v odraslost, se pojavi razumevanje, da je za spreminjanje lastnega socialnega položaja treba seči po kolektivni akciji in doseči spremembo razmerij med družbenimi skupinami.

Verjamem, da na tej stopnji družbenega razumevanja starejši mladostnik lahko avtonomneje presoja. Razvite intelektualne zmožnosti mu omogočijo zavzeti tudi širšo časovno perspektivo pri političnem presojanju. To pomeni, da upošteva preteklost in družbene pogoje ter to, kakšno vlogo imajo v sedanjosti in do kakšnih posledic lahko privedejo posamezne politične odločitve v prihodnosti.

Kako ocenjujete interes med mladimi za odločanje o političnih vprašanjih? Omenili ste radikalna politična stališča. Zmagu Jelinčiču Plemenitemu so, denimo, v času njegove predsedniške kandidature leta 2007 provokativne, radikalne izjave veliko podpore prinesle prav med mladimi volivci. Bi rezultat znižanja starostne meje lahko bila večja podpora takšnim javnim voditeljem?

Interes in motivacija se oblikujeta z dejanji in percepcijo lastne učinkovitosti v dejavnostih, v katerih je mladostnik udeležen. Enako je pri političnem interesu – se vzbudi, lahko tudi na podlagi informacij o družbenem dogajanju, ampak če ni priložnosti za kolektivno udejstvovanje, se razgubi.

Drugi vidik je tudi razvojno-psihološko obarvan z vidika vzpostavljanja, oblikovanja lastne identitete. Ta proces opredelitve sebe, kdo sem in kakšno mesto v družbi si želim doseči, vodita dva procesa – prvi je proces diferenciacije, v čem sem drugačen od drugih, in drugi je, v čem sem enak drugim, kateri družbeni skupini lahko pripadam.

Najprej se opredelitve lastne identitete dogajajo na medosebni ravni, zato se mlajšim mladostnikom zdi pomembneje, da kakovostno vodijo svoje medosebne odnose s prijatelji, si iščejo partnerja, sprejemajo poklicne odločitve. Šele pozneje, v poznem mladostništvu, se opredelijo do življenjskega nazora – kakšen človek hočem postati, katerim vrednotam bom sledil, kako dobro lahko vplivam na druge, prispevam v družbi. Iskati začnejo lastno mesto v družbi, poveča pa se tudi interes za širša družbena vprašanja. Šele okoli 20. leta se pojavi interes za družbene vidike lastne promocije, uspešnosti, iskanja zaposlitve. Interes se preusmeri od tega, kaj bo zame dobro, k temu, kaj lahko dobrega naredim za družbo in kje se lahko uveljavim.

Hkrati se v sodobni družbi podaljšuje tudi osamosvajanje, saj se mladi ne morejo odseliti od doma, ker ne morejo imeti lastnega stanovanja in nimajo možnosti za zaposlitev, so do poznih dvajsetih vzdrževani člani družine. Ker nimajo možnosti avtonomnega odločanja o svojem življenju, je manj interesa tudi za družbeno participacijo mladih. Študija, izvedena v Ljubljani, ki smo jo opravili med letoma 2008 in 2009, je pokazala, da mladi pereče družbene probleme zaznavajo, a možnosti aktivnega sodelovanja pri njihovem reševanju skoraj ne vidijo.

Nekateri argumenti za pridobitev volilne pravice se razvijajo v smer, da so 16-letniki dovolj kompetentni tudi, ker so spretni na spletu, kjer se lahko zelo dobro informirajo.

Splet sicer pripomore ne zmore pa do popolnosti razviti političnih kompetenc. Moramo vedeti, da je na spletu komunikacija enosmerna in ne omogoča prave diskusije, soočanja različnih mnenj, ki je bistveno za razvoj družbenega razumevanja. Navsezadnje, če ti kaj ni všeč, spletno stran zapreš. Če pa si medosebno soočen z nečim, se ni tako lahko umakniti. Hkrati pa so izjave na spletu – prav zato, ker ni recipročnosti – lahko precej ekstremnejše. To lahko vodi do hude nestrpnosti, kakršni smo bili priča v primeru priseljevanja na spletni strani Zlovenija.

Pri kateri starosti pa bi ocenili, da so mladostniki najdovzetnejši za takšne zglede?

Otroci so najprej zelo izključevalni, ko vzpostavljajo razumevanje lastne narodnosti. V poznem otroštvu postanejo bolj odprti in tolerantni do ljudi drugih narodnosti. V zgodnji in tudi še v srednji adolescenci, med 12. in 16. letom, postanejo spet bolj izključevalni do drugačnih, v pozni adolescenci pa se poveča naklonjenost do tujcev. V zgodnjem mladostništvu postanejo to ključni vidiki tudi za opredeljevanje lastne identitete – moje poreklo, moja družina, koliko je sprejeta v družbi. Pripadniki manjšinskih skupin si, denimo, morajo vzpostaviti dvojno ali multiplo identiteto.

Etnična stališča mlajših mladostnikov postanejo precej bolj nenaklonjena drugačnim. Bolj so izražanju predsodkov naklonjeni pripadniki večinske narodne skupine, kar je povezano tudi z družbenim položajem obeh narodnostnih skupin. Ti imajo večinsko moč in seveda favorizirajo sebe pred drugimi.

Posledice sedanjih reform pa bodo vseeno nosili mlajši.

Mladim je zato treba omogočiti prakticiranje, aktivno vključevanje v družbo, prek katere prevzamejo tudi odgovornost za svoja dejanja. S tega vidika bi bilo smiselno, da jih povabimo v javne razprave o možnih načinih reševanja družbenih vprašanj. Upoštevamo njihov glas, se z njimi pogovarjamo o perečih družbenih problemih, jih pustimo, da v dialogu z odraslimi kaj dosežejo, spremenijo. Zgolj dati jim možnost, da izberejo med kandidati, med programi strank, je premalo. Mlade bi imeli s tem za dekoracijo – gre le za prelaganje odgovornosti in ne zares za njihovo participacijo.