Starost ni sinonim za bolezen in nezmožnost

Ljubljana – Prepričanje, da se starost prebivalstva pretirano povišuje, da so stari ljudje čedalje večje breme za družbo, največkrat obnemogli, nekoristni in glavni porabniki zdravstvenega sistema, je zelo razširjeno, vendar zgrešeno, meni Gregor Veninšek, vodja Centra za geriatrično medicino Interne klinike UKC Ljubljana. Predsodke, ki utrjujejo apokaliptično sliko staranja prebivalstva, je razkril v upanju na bolj optimistično prihodnost.

»Razmišljanje o posledicah staranja na zdravstveni in socialni sistem je obremenjeno s številnimi predsodki, zaradi katerih je vsesplošno prisotno mnenje, da živimo v izjemnih zgodovinskih okoliščinah, ko postaja delež starih ljudi nerazumno velik. Zdi se nam, da so stari ljudje precej starejši kot kadarkoli prej in da od njih ne moremo pričakovati večje družbene koristi. Strinjamo se, da je starost sinonim za onemoglost, da stari ljudje dušijo obstoječi zdravstveni sistem in s tem povzročajo neobvladljivo povečanje stroškov. Zaradi pogostega apokaliptičnega prikazovanja prihodnosti vsi vedno bolj verjamemo, da je starost sinonim za bolezen in nezmožnost. Zdi se nam, da podaljšanje preživetja pomeni zgolj podaljšan čas trpljenja,« našteva internist Gregor Veninšek, ki zadnje desetletje deluje v geriatrični medicini. Vendar to ne velja za vse, poudarja. Nasprotno. Večina starejših je aktivnih, samo manjši del jih je obnemoglih. Mnogi med njimi so aktivni stari starši, zaposleni, dejavni v kulturi, gospodarstvu, umetnosti, visoki državni uradniki, politiki … S starostjo ljudje bolj sodelujejo v skupnih zadevah, se v večjem številu udeležujejo volitev, so bolj odpustljivi in altruistični, številni so v starosti zelo dejavni in kreativni.

Nezmožnost se zmanjšuje

Ker so nalezljive bolezni v sodobni družbi glavni vzrok za smrt, je tudi logično pričakovati, da bodo stari ljudje kronično bolni in zaradi tega hudo prizadeti. Vendar podatki tega ne potrjujejo, ampak kažejo, da se nezmožnost med starimi ljudmi celo zmanjšuje.

»Med šestimi bolj razvitimi državami sveta je v zgolj eni, Nemčiji, ljudi z nezmožnostjo več med starejšimi od 65 let. Sicer pa je povsod približno dve tretjini vseh nezmožnih mlajših.«

Tudi to, da je danes pričakovana starost ljudi precej višja kot kdaj koli prej, ne drži povsem. Kaže, da pričakovano preživetje starih Grkov ni znašalo samo 35 let, kot velja splošno prepričanje. V študiji moških, ki so živeli v stari Grčiji v 5. in 4. stoletju pr. n. št. in za katere obstajajo nedvoumni dokazi o njihovem rojstvu in smrti, so ugotovili, da so doživeli povprečno 71 let. Dolgoživost pripisujejo dobrim podnebnim razmeram, intelektualni in umetniški aktivnosti, temu, da niso imeli težkega fizičnega dela, socialni vključenosti in spoštovanju, ki so ga mladi izkazovali starim.

Res je, pravi Veninšek, da je danes pričakovano preživetje v razvitem svetu okoli 80 let. Infekcijske bolezni, ki so bile poglavitni vzrok smrtnosti v zgodovini, so nadomestile bolezni srca in ožilja ter rakave bolezni. Vendar, poudarja, je podatek o pričakovani življenjski dobi zavajajoč. »Po razlagi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) gre za pričakovano starost, ki jo bo doživel novorojenec v aktualnih okoliščinah smrtnosti med prebivalstvom. Vendar je to ocena povprečnega preživetja, kar pomeni, da polovica prebivalstva živi manj, polovica pa več od ocenjenega.«

Število starih ljudi v Sloveniji in svetu se zagotovo hitro povečuje, vendar se povečuje število vseh ljudi, razlaga Veninšek. Obenem se baza piramide prebivalstva oži in družba prehaja v obdobje počasnejše rasti, nekatere dežele pa so že prešle v krčenje prebivalstva, zaradi zmanjševanja števila mladih se je začela povprečna starost večati.

»Relativno število majhnih otrok je bilo v preteklosti večje, toda treba je vedeti, da je bila tudi smrtnost med dojenčki in otroki v preteklosti bistveno večja kot danes. Ko razmišljamo o posledicah staranja družbe, moramo imeti pred očmi dejstvo, da bo v prihodnje res več ljudi, ki bodo stari, da pa bo na drugi strani manj otrok, ki bodo potrebovali nadzor in podporo staršev, torej tako imenovanega delovno aktivnega prebivalstva.«

Nove zdravstvene tehnologije

Tudi prepričanje, da starejši najbolj bremenijo naš zdravstveni sistem, ne drži. Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da je bilo leta 2012 kar 80 odstotkov hospitaliziranih mlajših od 75 let.

»V poročilu OECD iz leta 2012 je navedeno, da smo za bolnišnično oskrbo starejših od 65 let v Sloveniji leta 2011 porabili 53 odstotkov vsega denarja za zdravstvo. Število je veliko, vendar ga lahko pogledamo tudi drugače. Leta 2010 je bilo v Sloveniji 16,5 odstotka prebivalcev starejših od 65 let, to je več kot otrok, mlajših od 15 let,« našteva zdravnik. Vendar je dejstvo, da so stroški zdravstvene obravnave na posameznika pri otrocih v prvem letu življenja primerljivi z stroški zdravstvene obravnave starega človeka. Ker se število rojenih otrok zmanjšuje, se denar za zdravstveno oskrbo od otrok seli k starejšim.

Rast absolutnega stroška zdravstvene oskrbe pa ni zgolj posledica multimorbidnosti (ko človeka prizadene več bolezni) in demografskih sprememb, ampak predvsem novih in s tem dražjih zdravstvenih tehnologij. »Nove zdravstvene tehnologije so zelo pomembna deteminanta rasti stroškov zdravstvene oskrbe. In te se pogosteje uporabijo pri bolj bolnih ljudeh, ti pa pogosteje umrejo in k sreči umirajo v vedno višji mediani starosti. Ne smemo pa spregledati dejstva, da stroški obravnave posameznika eksplodirajo v zadnjih dveh letih pred smrtjo. Ampak neodvisno od starosti.«

Vendar se obremenitev zdravstvenega sistema ne povečuje samo zaradi starosti posameznikov in več sočasnih bolezni pri njih, ampak tudi zaradi vedno večjih administrativnih obremenitev, opaža zdravnik. Dober ukrep na tem področju je bila na primer uvedba obnovljivega recepta, verjetno pa so še rezerve pri napotovanju in pri bolniških odsotnostih (delovno aktivne populacije) in tudi v številnih segmentih dela v drugih specialističnih ambulantah in bolnišnicah.

Premalo preventive

Pri obravnavi kronično bolnih pa zdravstveni sistem še vedno deluje reaktivno, ob poslabšanju ali pa v obliki rednih kontrol, na katere posameznik najpogosteje pride neodvisno od dinamike njegove bolezni. Ne samo starejši, vsi kronično bolni pomembno obremenijo zdravstveni sistem ob večjem poslabšanju kroničnih stanj, kar bi bilo mogoče s proaktivno obravnavo preprečiti. »Ukrepati je treba, še preden se zdravstvene težave hudo poslabšajo, saj je takšna obravnava manj zahtevna in tudi cenejša. Pri načrtovanju obravnave moramo več pozornosti nameniti posamezniku kot celoti, pri tem pa upoštevati njegovo zavzetost in zmožnost za sodelovanje pri zdravljenju ter fizične in socialne okoliščine, v katerih biva, in predvideni dinamiki njegove bolezni,« meni Veninšek. Zaradi njihove ogroženosti je preventiva pri krhkih starih ljudeh morda celo bolj učinkovita in koristna kot pri preostalem prebivalstvu.

»Problem starega človeka tako pogosto ni nekaj, kar izhaja iz spremenjene demografije in medicine, temveč je posledica naše ujetosti v predsodke na eni strani in zanemarjanja kompleksnih zdravstvenih potreb krhkega starega človeka na drugi.«

Vendar pa ne smemo pozabiti, opozarja Veninšek, da staranje prizadene vse človekove funkcije in organe ter da so stari ljudje pogosto krhki, to pa predstavlja povečano tveganje za neugoden izid v smislu bolezni, preživetja in avtonomije in zahteva multidimenzionalno obravnavo. Po nekaterih ocenah je krhkih od sedem do 30 odstotkov starejših od 65 let. Ti so pogosteje bolni in potrebni zdravniške pomoči, njihova obravnava pa mora biti prilagojena tej posebnosti. Za krhkega človeka je lahko usoden že manjši fiziološki stres, ki zdravemu človeku ne predstavlja večje škode – poveča se tveganje za padce, zlome, hospitalizacijo, institucionalizacijo in smrt.